Jedro

Zahtevek, ki temelji na listinah, ki jih je izdala tožeča stranka sama, nima verjetnega izgleda za uspeh. Listine, s katerimi tožeča stranka dokazuje obstoj dolga, ne predstavljajo verodostojne listine in ne dajejo podlage za zaključek, da je pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (organ za BPP) zavrnil prošnjo tožeče stranke za odobritev brezplačne pravne pomoči zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in ugotovitve, da tožeča stranka v postopku v zvezi s katerim se zavzema za dodelitev brezplačne pravne pomoči nima verjetnega izgleda za uspeh. Iz obrazložitve izhaja, da želi tožeča stranka brezplačno pravno pomoč za zastopanje v zvezi z vložitvijo tožbe zoper banko X. d.d., ki naj bi ji na dan 31. 12. 2017 dolgovala 69.120,00 EUR, kar naj bi izhajalo iz izpisa dolga na ta dan, ki ga je izdelala sama. Po navedbah tožeče stranke naj bi X. d.d. razlastila tožečo stranko in njeno ženo, zato sta za zavarovanje svojih pravic sprožili "privatni administrativni postopek št. RA098172020SI", s katerim sta od banke zahtevali, da jima vrne razlaščene lastninske deleže (24 oz. 34 delnic - priloga z dne 15. 1. 2014). Organ za BPP ugotavlja, da je zadeva nerazumna, saj izpis dolga oziroma sklicevanje na privatne administrativne postopke ne predstavlja verodostojne listine, ki bi izkazovala dolg X. d.d. do tožeče stranke. Pa tudi sicer tožeča stranka ni z ničemer izkazala obstoj dolga v zatrjevani višini, zato je vlogo zavrnil. 2. Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero izpodbija navedeno odločitev zaradi kršitve materialnega prava in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožeči stranki odobri zaprošeno brezplačno pravno pomoč. Zatrjuje, da sta tožeča stranka in X. d.o.o. v letu 2007 sklenili veljavno pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka vplačala deleže v navedeno pravno osebo. Na podlagi zakonitih vplačil dividend na osnovi dobička ni prejela, čeprav je takoj po posegu Banke Slovenije v deleže na koncu decembra 2013, dosegla izredne poslovne dobičke. Glede višine zahtevka pojasnjuje, da ta zahtevek izhaja iz dokumentov in zato ni odgovorna, da je dolg narasel na ta znesek, saj bi celotno zadevo lahko zaključila, če bi ponudila 500,00 EUR leta 2013 oz. leta 2014. Navaja tudi svojo izobrazbo in ponavlja navedbe iz postopka, da je navedeni odpravek izpisa dolga verodostojna listina. Omenja tudi, da je sodelovala pri oboroženi obrambi pri osamosvojitvi Republike Slovenije in ima status vojnega veterana.

3. Tožena stranka pri odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnjuje, da bi tožeča stranka očitno rada sprožila postopek za plačilo 69.120,00 EUR zoper X. d.d., zato se je organ za BPP ob presoji objektivnega pogoja utemeljenosti prošnje v skladu s 24. členom ZBPP osredotočil na dejstvo, ali je prosilec v zadostni meri izkazal utemeljenost tožbenega zahtevka, ki bi ga postavil v pravdi. Organ za BPP je ocenil, da tak morebitni zahtevek, ki bi temeljil na izpisu dolga, ki ga je izdal prosilec sam, nima verjetnega izgleda za uspeh, saj ne temelji na verodostojnih listinah. Prav tako ne držijo navedbe prosilca v tožbi, da ni bil pozvan k predložitvi dokazil o lastništvo delnic X. d.d., sicer pa dejstvo, da ni izkazal lastništva delnic X. d.d. ni imelo odločilnega vpliva na izdajo izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da bi glede na stališče Ustavnega sodišča, da Banka Slovenije ob razlastitvi delničarjev X. d.d. ni dala zadostnega sodnega varstva, tožeča stranka bila upravičena do vložitve odškodninske tožbe, vendar zgolj v vrednosti delnic, ki jih je imela ob razlastitvi. Po lastni trditvi naj bi imela tožeča stranka 24 delnic, ki so bile na dan 31. 12. 20112 vredne 5,37 EUR po delnici, na borzi zgolj 1,30 EUR, na dan razlastitve pa zgolj 16 centov. Morebitni tožbeni zahtevek prosilca bi tako lahko bil v najboljšem primeru zgolj 128,88 EUR oz. zgolj 3,84 EUR, kolikor je znašala vrednost 24 delnic na borzi ob razlastitvi. Pričakovanja tožeče stranke v zvezi z vložitvijo tožbe so tako povsem nerealna, kar je bilo obrazloženo tudi v izpodbijani odločbi, ker tožbeni zahtevek na plačilo 69.120 EUR nima pravne osnove. Tožeča stranka sicer trdi, da zahtevek temelji na maksimah prava in jih tudi navede, vendar ocena organa za BPP je, da s takim zahtevkom nima realnih možnosti za uspeh, zato je njeno prošnjo zavrnilo. Da gre za pričakovanja, ki so nerealna pa kaže tudi dejstvo, da je tožeča stranka dala organu za brezplačno pravno pomoč pooblastilo oz. soglasje, da v okviru postopka brezplačne pravne pomoči prejudicira zadevno pravno razmerje brez sodne obravnave in zaslišanja strank ali vlog po zastopnikih, določi da je izvršilni naslov edino izvršilno sredstvo v tej zadevi in da zavrže vlogo za BPP, da lahko sodišče opravi katero koli pravno dejanje ali opustitev, s katero ne more tožeča stranka uveljavljati pravnega sredstva, če sodišče plača nadomestilo v štirikratni vrednosti tožbenega zahtevka, to je 276.480,00 EUR.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP. V skladu z navedeno določbo je pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoj treba upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna, oz. da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje ogovarjati. Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je med drugim pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh. Pri navedenem pogoju gre torej za presoj smiselnosti oz. ekonomičnosti brezplačne pravne pomoči v okviru uresničevanja pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti.

6. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa soglaša tudi z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in se v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

7. Iz podatkov zadeve izhaja, da je organ za BPP tožečo stranko večkrat pozival na dopolnitev vloge in da je upoštevaje dopolnitve po presoji sodišča pravilno ocenil, da želi tožeča stranka brezplačno pravno pomoč za vložitev tožbe zoper X. d.d. v zvezi z izterjavo dolga v višini 69.120,00 EUR, ki naj bi izviral iz listin, ki jih je izdelala tožeča stranka sama. Kot dokazilo za zavarovanje svojih pravic je tožeča stranka namreč navedla privatni administrativni postopek št. RA098172020SI, izpis dolga na dan 31. 12. 2017 ter poziv banki, da ji v roku 15 dni plača nadomestilo za spremembo pogodbe o lastniških deležih, sicer ji zaračunava 4-kratnik vplačila po sklenjeni pogodbi na dan, do dokončne ureditve razmer.

8. Tudi po presoji sodišča tak zahtevek, ki temelji na listinah, ki jih je izdala tožeča stranka sama, nima verjetnega izgleda za uspeh. Listine s katerimi tožeča stranka dokazuje obstoj dolga ne predstavljajo verodostojne listine in ne dajejo podlage za zaključek, da je pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjen. Tudi v tožbi tožeča stranka ne navaja dejstev, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri presoji izpodbijane odločbe, temveč le ponavlja svoje trditve, ki jih je navedla že v postopku pri tožbeni stranki in zato s temi tožbenimi ugovori ne more uspeti.

9. Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.