Jedro

Izvedenec je pomočnik sodišča, ki sodišču posreduje abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj. Odgovor na vprašanje, ali je s prenehanjem pogodbe prenehal obstajati tudi predmet pogodbe, kar je tesno povezano z razlago vsebine kupoprodajne pogodbe, ni njegova naloga.

V skladu s sodno prakso prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, kot je tudi konkretni, ko sodišče odločitev opre na zaključek, s katerim se stranka ne strinja. Tudi sklicevanje na pričakovanje, da bo sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem, ne opravičuje tožnikove opustitve predlaganja dokazov. Gre namreč le za enega izmed dokaznih sredstev, ki ne more nadomestiti ustreznega procesnega gradiva strank.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža za 961,49 EUR na 6.278,20 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo: - glavni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku po kupoprodajni pogodbi z dne 12. 2. 2013 plačati znesek 182.068,30 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ter da po plačilu tega zneska postane toženec lastnik finančne naložbe po pogodbi ID 000 pri W. (I. točka izreka), in - podrejeni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 46.240,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je dolžan tožnik tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 7.239,69 EUR, v roku 15 dni (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišče prve stopnje ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem s področja ekonomije oziroma financ, zaradi česar bi moralo dokaznemu predlogu tožnika ugoditi ter postaviti sodnega izvedenca finančne stroke, ki bi pojasnil naravo finančne naložbe, ki je bila predmet kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama in ocenil vrednost naložbe na dan vložitve tožbe. Sodišče je svojo odločitev o glavni stvari oprlo na stališče, da je sporna finančna naložba prenehala, za kar pa je potrebno znanje s področja ekonomije oziroma financ. Ker sodišče svojih ugotovitev ni oprlo na strokovno utemeljen izvid postavljenega izvedenca, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Na okoliščino, da sodišče prve stopnje ne razpolaga z zadostnim znanjem s področja ekonomije in financ, kaže nepravilna in nedosledna uporaba strokovnih izrazov oziroma pojmov s tega področja, ki jih sodišča prve stopnje uporablja v izpodbijani sodbi (finančna naložba, investicija, denarna sredstva, vložena sredstva, znesek, dobiček, opcija, izplačilo dobička). Iz vsebine obrazložitve ne izhaja, da sodišče posamezne izraze ustrezno razume, saj jih med seboj enači oziroma zamenjuje ter jih uporablja v kontekstu, v katerega ne sodijo. Uporabljeni izrazi imajo v strokovni javnosti s področja ekonomije in financ točno določen pomen (primeroma navaja definicije nekaterih pojmov iz finančnega slovarja). Ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni uporabilo strokovnih izrazov v skladu s pomenom, kot jih imajo, pri tem pa ni obrazložilo, kaj je s posameznimi uporabljenimi izrazi dejansko mislilo, je tožniku obrazložitev sodbe nerazumljiva in se do nje ne more opredeliti (14. točka drugega dostavka 339. člena ZPP). V posledici nepravilnega razumevanja finančnih izrazov je sodišče prve stopnje prišlo do napačnega zaključka, da je bila predmet kupoprodajne pogodbe točno določena finančna naložba in ne denarni znesek (vložena sredstva in morebitni dobiček). Posledično je nepravilna tudi ugotovitev, da je s prekinitvijo pogodbe št. ID 000 finančna naložba prenehala obstajati in tožnik ne more izpolniti svoje obveznosti tožencu. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila predmet kupoprodajne pogodbe točno določena finančna naložba, je že pojmovno nelogična in sama s seboj v nasprotju, poleg tega je tudi v nasprotju z vsebino listin in dokazov, ki so bili izvedeni v postopku. Finančne naložbe že po sami definiciji niso nič drugega kot določena finančna sredstva, ki jih ima naložbenik naložene v drugih podjetjih ali skladih. Na tak način sta naložbo definirali tudi pravdni stranki v 2. členu pogodbe z dne 12. 2. 2013. Toženec je tožniku plačal 3.000,00 EUR še po vložitvi tožbe, s čimer je obveznost pripoznal ter svojo obveznost za odkup finančne naložbe potrjeval v številnih elektronskih in sms sporočilih. Finančna naložba oziroma predmet pogodbe, ki jo je tožnik sklenil z W., je vložek/prispevek določenega deleža denarnih sredstev v denarni sklad, se pravi določen delež finančnih sredstev. Gre torej za terjatev, ki ima naravo genusa in s prenehanjem pogodbe št. ID 000 še vedno obstaja in se nahaja pri W., saj finančna sredstva, ki sta jih pravdni stranki poimenovali finančna naložba, niso bila unovčena in izplačana dolžniku. Med pravdnima strankama ni bilo nikoli govora o prodaji finančnega instrumenta. Da finančna naložba predstavlja genus, ki s prenehanjem pogodbe ne preneha, se je pokazalo v primeru štirih pogodb, ki jih je imel tožnik sklenjene z W. V kolikor bi sledili razlagi sodišča prve stopnje, bi morale finačne naložbe iz štirih pogodb, ki so bile s strani tožnika odpovedane, prenehati obstajati, kar pa niso, saj so bile nato zopet prenesene na trgovalni račun. Finačna naložba obstaja vse dotlej, dokler upravičenec lahko terja od W. njeno izpolnitev. V tem smislu predmetna finančna naložba materialnopravno ni nič drugega kot terjatev upnika, da ob zapadlosti od W. zahteva izplačilo določene denarne vrednosti. Kupoprodajna pogodba z dne 12. 2. 2013 ima v obravnavanem kontekstu materialnopravno naravo cesijske pogodbe. Prav tako ima kupoprodajna pogodba pravno naravo terminskega pravnega posla. Bistveno kršitev določbo pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP predstavlja tudi okoliščina, da sodišče v obrazložitvi, v nasprotju z ustaljeno terminologijo, uporablja izraz prekinitev pogodbe. Uporaba tega izraza je nedosledna, saj ni jasno, ali je s tem mišljena odpoved ali odstop ali kaj drugega, zaradi česar je sodba pomanjkljiva. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnik prav dobro zaveda, da mu po prekinitvi pogodbe št. ID 000, v skladu s prekinjeno pogodbo, izplačilo dolguje W. in da ne obstaja obveznost toženca plačati kupnino po kupoprodajni pogodbi, je nelogična, sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami, ki so v spisu. V kolikor bi bil tožnik mnenja, da mu toženec ne dolguje kupnine, se zagotovo ne bi odločil za tožbo zoper njega. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da izročitve 3.000,00 EUR, ki jih je toženec izročil tožniku, ni mogoče obravnavati kot pripoznave dolga. Dostavek k besedilu: „v vezi pogodbe z W., ki je bila prekinjena s strani B. Š.“, v ničemer ne dokazuje, da gre za dogovor med tožnikom in W. o načinu izplačila denarnih sredstev iz računa tožnika pri navedeni družbi. Sodba je v tem delu pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Glede na to, da med pravdnima strankam ni bilo sklenjene druge pogodbe ali dogovora, je edino logično, da se je plačilo nanašalo na pogodbo. Povsem nelogično je, da bi bil toženec zgolj kurir pri dostavi gotovine, ki se nanaša na finančno naložbo, ki jo je pred tem že sam odkupil. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek. Zavzelo je zmotno stališče, da je treba podredni tožbeni zahtevek zavrniti, ker tožnik ni dokazal, da je bil toženec pravnomočno obsojen za storitev kaznivega dejanja goljufije. Sodišče bi moralo, ne glede na izid kazenskega postopka, ugotavljati ali obstoji odškodninska (civilnopravna) odgovornost toženca iz dejanj, ki po mnenju tožnika predstavljajo kaznivo dejanje goljufije. Sodišče prve stopnje kljub zahtevam tožnika tega ni ugotavljalo in je zavrnilo dokazne predloge, ki jih je tožnik predlagal v tej smeri (vpogled v kazenski spis oz. preverbo v kateri fazi se nahaja postopek po ovadbi tožnika). Izpodbijana sodba se ne more preizkusiti niti v delu stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je tožencu priznalo 850 točk za sestavo nadaljnjih vlog, ni pa specificiralo, za sestavo katerih, niti ni obrazložilo, ali so bile nadaljnje vloge potrebne za postopek. Poleg tega tožencu ne bi smelo priznati 1.700 točk za sodelovanje v postopku mediacije. V nadaljevanju pritožbe, ki jo je sestavil tožnik osebno, navaja, da ima predčasna prekinitev pogodbe po enem letu tri faze: 1. faza - prodaja točno določene finančne naložbe, ki je nastala po sklenitvi pogodbe ID 000, 2. faza - preknjižba obveznosti iz računa 3 letna 3 mesečna pogodba na osebni račun vlagatelja pri W. in 3. faza - prenos sredstev iz osebnega računa pri W. na vlagateljev osebni račun v domači banki na vlagateljevo zahtevo. Pogodba št. ID 000 ni bila prekinjena, kar pomeni, da njegova točno določena finančna naložba še vedno obstoji. V dokaz prilaga vsebino sms sporočil, ki jih je prejemal od W. po 30. 9. 2013. Meni, da predloženi dokazi niso nedopustne pritožbene novote, saj ni mogel pričakovati, da bo sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo na tezo, da sporna finančna naložba ne obstaja več in to ne da bi predhodno izvedlo predlagani dokaz z izvedencem ekonomske in finančne stroke. Izvedba predloženih dokazov tudi ne bo v ničemer zavlekla reševanja spora oziroma pritožbenega postopka (tretji odstavek 286. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 337. člena ZPP).

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Jedro spora med pravdnima strankam tudi v pritožbenem postopku ostaja (ne)obstoj predmeta kupoprodajne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 12. 2. 2013, pri čemer iz podanih navedb, tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v pritožbenem postopku, izhaja, da razhajanje strank izhaja iz različne razlage vsebine pogodbenega določila „finančna naložba“. Osrednje vprašanje predmetnega spora torej je, kaj je bil predmet kupoprodajne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 12. 2. 2013. Ali so bila to vložena sredstva in morebitni dobiček oziroma terjatev tožnika do W., da ob zapadlosti zahteva izplačilo določene denarne vrednosti, kot predmet pogodbe opredeli tožnik v pritožbi, ali pa je bila to točno določena finančna naložba, ustvarjena s pogodbo o investiranju v upravljani denarni račun (v nadaljevanju: pogodba št. ID 000), ki vključuje vse opcije (pravice), ki pripadajo investitorju in s katerimi regulira dobiček in izid investicije, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Ključna za odločitev v predmetni zadevi torej ni sama „narava“ finančne naložbe, ampak vsebina pojma „finančna naložba“, ki sta ga pravdni stranki uporabili za opredelitev predmeta sporne pogodbe. Gre torej za ugotavljanje prave pogodbene volje strank. Za ugotovitev slednje v okoliščinah konkretnega primera ni bilo potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče prve stopnje naj ne bi razpolagalo. Kako je potekalo investiranje, je namreč ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika in priče G. S. Pojme s področja finančne stroke pa je uporabilo v kontekstu in pomenu, kot izhajajo iz predložene kupoprodajne pogodbe z dne 12. 2. 2013 in prevoda pogodbe št. ID 000, ki ga je predložil sam tožnik, oziroma v pomenu, kot ga je sodišče pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tako je v 22. točki obrazložitve povzelo izrecno določbo iz kupoprodajne pogodbe, da je njen predmet „finančna naložba“. V nadaljevanju obrazložitve, ko je ugotavljalo vsebino pogodbe št. ID 000 in način vlaganja sredstev, pa je uporabilo pojme investiranje/prispevanje, vložena sredstva, znesek, dobiček, izplačilo dobička, in sicer v skladu z njihovo vsebino, kot izhaja iz same pogodbe. V 25. točki obrazložitve je tudi pojasnilo, kaj razume pod pojmom opcija. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje strokovne izraze uporabilo nedosledno, v napačnem kontekstu, da jih je med seboj enačilo oziroma zamenjevalo. Tega zaključka ne omaje niti pritožbeno povzemanje pomena določenih uporabljenih izrazov iz finančnega slovarja, saj je iz podanih definicij razvidno, da gre za pomensko odprte pojme.

6. Sodišče prve stopnje je torej pojme finančne stroke uporabilo v skladu z njihovo vsebino, kot izhaja iz pogodb, ki jih je sklepal tožnik oziroma vsebino, kot jo je pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Njihov pomen je višjemu sodišču jasen in razumljiv, kar nedvoumno velja tudi za pritožnika, ki je bil stranka teh pogodb. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7. Pritožbeno sodišče dodaja, da bi naloga izvedenca finančne stroke, za katero se zavzema pritožba (to je: odgovoriti na vprašanje ali je s prenehanjem pogodbe št. ID 000 prenehal obstajati tudi predmet kupoprodajne pogodbe z dne 12. 2. 2013, kar je tesno povezano z razlago vsebine kupoprodajne pogodbe), presegla nalogo izvedenca kot pomočnika sodišča, ki sodišču posreduje abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj.

8. Postavitev izvedenca finančne stroke je bila nepotrebna tudi za ugotavljanje vrednosti finančne naložbe ob vložitvi tožbe, saj je bil primarni tožbeni zahtevek že po temelju zavrnjen. Zatrjevane kršitve pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca finančne stroke tako niso podane. Prav tako zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga dejansko stanje ni bilo zmotno ugotovljeno.

9. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju predmeta kupoprodajne pogodbe z dne 12. 2. 2013 izhajalo iz besedila 2. v zvezi s 1. točko pogodbe. V njej sta pravdni stranki kot predmet kupoprodajne pogodbe določili finančno naložbo z naslednjimi podatki: Contract about investing into managed money account 2 (MM2) is made as of 30. 9. 2012 (Contract ID 000). Nato je na podlagi vsebine pogodbe št. ID 000 ter ugotovljenega načina investiranja ugotovilo, da je šlo za tvegano pogodbo, katere bistvene sestavine so bile opcije investitorja, ki so mu omogočale upravljanje z naložbo. Na podlagi teh ugotovitev ter ravnanja pravdnih strank po prekinitvi pogodbe št. ID 000, je zaključilo, da predmet kupoprodajne pogodbe niso bila vložena sredstva in morebitni dobiček, ampak točno določena finančna naložba z vsemi opcijami, ki pripadajo investitorju in ki je s prekinitvijo pogodbe št. ID 000 prenehala obstajati. S tem zaključkom, ki temelji na vestni in skrbni dokazni oceni ter je logična in izkustveno sprejemljiva, soglaša tudi višje sodišče. 10. Tega zaključka sodišča prve stopnje ne omaje pritožnikovo sklicevanje na definicijo pojma finančne naložbe. Gre za odprt pojem1, ki ga ni mogoče razlagati izolirano, samega zase, brez umestitve v kontekst celotne pogodbene vsebine, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo pri njegovi razlagi. Razlago, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, potrjuje tudi 3. točka kupoprodajne pogodbe z dne 12. 2. 2013, v kateri sta se pravdni stranki dogovorili, da je dolžan kupec kupnino plačati na osebni račun prodajalca (tožnika) pri W. Če bi bila predmet kupoprodajne pogodbe finančna naložba v smislu vloženih finančnih sredstev, tako pogodbeno določilo ne bi bilo logično.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo in s stališča ugotavljanja predmeta kupoprodajne pogodbe z dne 12. 2. 2013 ovrednotilo tudi ravnanje pravdnih strank po prekinitvi pogodbe št. ID 000. Zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik zavedal, da po prekinitvi pogodbe št. ID 000 več ne obstaja obveznost toženca po kupoprodajni pogodbi z dne 12. 2. 2013, ampak, da mu v skladu s prekinjeno pogodbo izplačilo dolguje družba W., ne temelji zgolj na izpovedi tožnika, ki sicer tudi pritožbeno sodišče prepriča o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje2, ampak tudi na ugotovitvi, da je tožnik najprej terjal izplačilo denarnega zneska od W. in šele potem, ko po enem letu aktivnih prizadevanj s strani družbe W. ni dobil poplačila, od toženca. Prezreti tudi ni, da je tožnik še po vložitvi tožbe prevzel denar, ki mu ga je v imenu družbe W. izročil toženec. Glede na sam zapis potrdila z dne 23. 4. 2015 ter upoštevajoč ugotovitvi, da se je tožnik s predstavniki družbe W. dogovarjal o izplačilu denarnih sredstev in se višina zneska ujema z delnim plačilom, ki ga je tožnik od družbe W. prejel že 8. 1. 2015, tudi višje sodišče ne dvomi, da toženec tožniku zneska 3.000,00 EUR ni izročil v svojem imenu in na račun obveznosti iz kupoprodajne pogodbe z dne 12. 2. 2013, ampak v imenu in za račun družbe W. Obrazložitev sodbe v tem delu ni pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je v 42. točki obrazložitve namreč pojasnilo, zakaj na podlagi besedila za zapisom „interni dogovor“ ter upoštevajoč pomen besede interni, meni, da interni dogovor predstavlja dogovor med tožnikom in predstavniki družbe W. o načinu izplačila denarnih sredstev iz računa tožnika pri tej družbi.

12. Tožnik v nadaljevanju pritožbe z v pritožbenem postopku predloženimi dokazi (sms sporočila poslana tožniku s strani družbe W. pred vložitvijo tožbe), dokazuje, da finančna naložba iz pogodbe št. ID 000 še vedno obstaja.

13. Ureditev pravice navajati novote v pritožbenem postopku je ostala tudi po uveljavitvi ZPP-E nespremenjena. Te so dopustne, če jih tožnik brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena ZPP), ne pa tudi v primeru, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora.

14. Tožnik opravičuje predložitev novih dokazov v pritožbenem postopku s sklicevanjem na sodbo presenečenja. V skladu s sodno prakso prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, kot je tudi konkretni, ko sodišče odločitev opre na zaključek, s katerim se stranka ne strinja.3 Kot je bilo že povedano, je bilo jedro spora med pravdnima strankam v postopku pred sodiščem prve stopnje ravno vprašanje ali predmet pogodbe še obstoji. Ob ustrezni procesni skrbnosti bi moral tožnik sms sporočila predložiti že do konca glavne obravnave. Tudi sklicevanje na pričakovanje, da bo sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem, ne opravičuje tožnikove opustitve predlaganja dokazov. Gre namreč le za enega izmed dokaznih sredstev, ki ne more nadomestiti ustreznega procesnega gradiva strank. Tudi ne vzdrži presoja pritožnika, da v pritožbi predloženi novi dokazi ne bi zavlekli reševanja spora. Za njihovo izvedbo je namreč treba razpisati obravnavo (tretji odstavek 347. člena ZPP). Če bi njihova vsebina vzbudila dvom o dokaznem zaključku sodišča prve stopnje, pa tudi (delno) ponoviti dokazni postopek, izveden pred sodiščem prve stopnje (8. člena ZPP). Predloženi dokazi pa po oceni pritožbenega sodišča tudi vsebinsko ne dokazujejo obstoja predmeta pogodbe. Čeprav so predložena sms sporočila naslovljena z: „dragi komitent“, je iz njihove nadaljnje vsebine razumeti, da gre za splošna sporočila o donosnosti produktov W. Iz njih namreč izrecno ne izhaja, da se nanašajo na pogodbo št. ID 000, ampak gre za podatke o donosnosti skupnega denarnega sklada (MMA2). Vsebujejo pa tudi podatke o donosnosti drugih produktov (MMA3, MMA4 in MMA7), za katere pa tožnik v pritožbi trdi, da za njih nima sklenjene pogodbe.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nedosledni/nejasni uporabi pojma prekinitev pogodbe v obrazložitvi sodbe. Sodišče je uporabilo izraz, ki sta ga za način prenehanja pogodbe št. 000 uporabili sami pravdni stranki. Gre za v pogodbi št. ID 000 dogovorjene načine prenehanja pogodbenega razmerja, vključno s pravico investitorja, da pogodbo predčasno odpove.4 Zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v tem delu obrazložitve ni podana.

16. Pritožbeni razlogi, s katerimi tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo kupnine po kupoprodajni pogodbi z dne 12. 2. 2013, tako niso podani. Posledično so neutemeljeni tudi enaki pritožbeni razlogi, ki jih je tožnik uveljavlja zoper odločitev o neutemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi kršitve pogodbe.

17. Pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje v 52. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da pravdno sodišče (v okoliščinah konkretnega primera) ne more odločati o obstoju kaznivega dejanja kot predhodnem vprašanju, je le odgovor na izrecne navedbe tožnika, da „njegov tožbeni zahtevek temelji tudi na oškodovanju zaradi storitve kaznivega dejanja“5. Utemeljeno je sodišče zato tudi zavrnilo dokazni predlog po poizvedbah pri SKP PU K., v kateri fazi se nahaja postopek po ovadbi tožnika, saj domneva nedolžnosti velja, dokler kazenska odgovornost ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave Republike Slovenije). V nadaljevanju obrazložitve je nato sodišče prve stopnje trditve tožnika, podane glede podrejenega tožbenega zahtevka, presojalo tudi z vidika civilnopravne odškodninske odgovornosti in na podlagi izvedenega dokaznega postopka6 zaključilo, da tožnik ni dokazal zatrjevanega protipravnega ravnanja toženca.

18. Delno je utemeljena pritožba le glede stroškov. Pritožbena navedba, da ni mogoče preizkusiti stroškov odločitve v delu, v katerem je sodišče tožencu priznalo 850 točk za sestavo nadaljnje vloge, ni utemeljena. Po utrjeni sodni praksi7 za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni treba pojasnjevati odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških. Zadostuje sklicevanje na predloženi stroškovnik. Iz obrazložitve izpodbijanje sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje stroške toženca odmerilo po predloženem stroškovniku. Ta se nahaja na list. št. 161 in iz njega izhaja, da je toženec 850 točk priglasil za sestavo III. pripravljalne vloge. Ti stroški so bili tudi potrebni, saj se je v njej toženec opredelil do predloženih dokazov tožnika (prvi odstavek 155. člena ZPP).

19. Pritrditi pa je pritožniku, da stroškov, ki nastanejo strankam v zvezi z mediacijskim postopkom, ni mogoče šteti kot del pravdnih stroškov, o katerih odloči sodišče. Postopek mediacije je namreč postopek, ki se vodi na podlagi soglasja pravdnih strank in ni del pravdnega postopka.

20. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in v stroškovnem delu (III. točka izreka) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pravdne stroške, ki jih je dolžan tožnik povrniti tožencu, znižalo za 961,49 EUR, kar obsega priznano nagrado za sodelovanje v postopku mediacije v višini 1.700 točk, pripadajočih 17 točk za materialne izdatke za stranko in od tega skupnega zneska odmerjen 22% DDV8. V preostalem delu pa je, ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena in tretjem odstavku 154. člena ZPP. Tožnik je dolžan kriti svoje stroške pritožbe sam, ker je uspel le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški. Tudi toženec sam krije svoje stroške z odgovorom na pritožbo, saj v njem podane navedbe k odločitvi o pritožbi niso prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Pritožnik se pri definiciji pojma finančna naložba sklicuje na finančni slovar, ne navede pa vira slovarja. Višje sodišče je navedeno definicijo našlo na spletni strani http://www.financnislovar.com/definicije/srs-3-financne-nalozbe.html. V pritožbi je povzeta zgolj delno. V nadaljevanju so navedene različne vrste finančnih naložb. 2 Izpovedal je: „Hotel sem, da W. plača vse... Po enem letu, ko od W. ni bilo plačila sem začel toženca pozivati naj on to plača, da naj plača namesto W....Če W. ne plača, naj plača on in zato sem zoper toženca vložil tožbo“ (list. št. 78). 3 Prim. VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018. 4 Tudi v Obligacijskem zakoniku (OZ) je izraz prekinitev uporabljen v smislu prenehanja obligacijskega (pogodbenega) razmerja (prvi odstavek 333. člena OZ). 5 Pripravljalna vloga tožnika z dne 6. 1. 2017, list. št. 34. 6 Sodišče prve stopnje je ravno iz razloga ugotavljanja odškodninske odgovornosti toženca glavno obravnavo začelo znova (list. št. 173) in zaslišalo s strani tožnika predlagano pričo J. L., ki pa ni potrdil tožnikovih navedb. 7 Prim. I Cpg 565/2016 in številne druge. 8 1717 točk X 0,459 EUR = 788,10 EUR; 788,10 EUR + 22% DDV v višini 173,38 EUR= 961,49 EUR.