Jedro

Podrednega tožbenega zahtevka stvarno nepristojno sodišče ne more odstopiti v odločanje stvarno pristojnemu sodišču, dokler ne odloči o primarnem tožbenem zahtevku, saj se o podrednem tožbenem zahtevku odloča le, če je primarni tožbeni zahtevek zavrnjen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek, postavljen dne 13.2.2009 in da se po pravnomočnosti sklepa zadeva v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek, odstopi Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je tožnik vložil tožbo na Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki pa je zadevo odstopilo delovnemu sodišču, kot stvarno pristojnemu sodišču. V tožbi, ki jo je tožnik vložil dne 25. 2. 2007 tožnik zahteva, da mu tožena stranka zagotovi zaposlitev pri njej ali v družbi, v kateri ima naložbo ali v drugi družbi in mu v ta namen ponudi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delo, za neto plačo najmanj v višini 2.800,00 EUR mesečno, da mu tožena stranka izplača znesek mesečih plač za opravljanje funkcije pomočnika generalnega direktorja, od februarja 2005 do avgusta 2007 v skupni višini 86.800,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov po 2.800,00 EUR, da mu tožena stranka izplača vsoto mesečnih zneskov za življenjsko zavarovanje, za obdobje september 2002 do avgust 2007, v višini 9.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov po 150,00 EUR, da mu tožena stranka plača stroške letnih pregledov za obdobje od 2002 do 2006, v višini 1.625,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov po 325,00 EUR, ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. Navedeno tožnik uveljavlja na podlagi sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1.2.1999 in tožnik je glede te pogodbe navedel, da je civilnopravna pogodba, vendar pa plačila zahteva iz delovnega razmerja. Tožnik je tožbo torej vložil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki pa jo je tedaj odstopilo delovnemu sodišču. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 13. 2. 2009 je tožnik podal še podredni tožbeni zahtevek in sicer je navedel, da zneske, ki jih uveljavlja v prvotnem zahtevku, uveljavlja tudi po podrednem zahtevku, vendar kot odškodninski zahtevek zaradi neizpolnitve civilnopravnega dogovora. Tožnik je poredni zahtevek uveljavljal, če bi sodišče štelo, da zahtevek za nadomestila plače ni utemeljen. Iz navedenega izhaja, da se zahtevek, ki ga je tožnik podal na naroku dne 13. 2. 2009, ne razlikuje od zahtevka v tožbi in tako imenovan podrejeni zahtevek, v primerjavi z zahtevkom v tožbi, pod točko 2-4, nima niti drugačne dejanske podlage niti drugačnega tožbenega predloga. Gre zgolj za to, da je tožnik povečal obstoječi zahtevek, saj je nadomestila in druga plačila zahteval tudi za čas po vložitvi tožbe. Zahtevek, ki ga tožnik prikazuje kot podredni zahtevek, je vključen že v obstoječem zahtevku. Po mnenju pritožbe primarnega in podrednega zahtevka ni mogoče obravnavati v dveh zadevah, pred dvema sodiščema.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožba tožene stranke utemeljena. Tožeča stranka je na naroku dne 13. 2. 2009 postavila podredni zahtevek, s katerim je zahtevala plačilo vtoževanih zneskov podredno iz naslova škode zaradi izpada prihodka zaradi nezagotavljanja zaposlitve po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.2.1999 ter plačilo odškodnine zaradi neplačanih življenjskih zavarovanj in odškodnine zaradi nezagotavljanja zdravniških pregledov, po pogodbi z dne 1. 2. 1999. Pri tem je tožeča stranka pojasnila, da podaja naveden zahtevek v okviru zneska, ki ga uveljavlja v prvotnem zahtevku in da ga uveljavlja na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neizpolnjevanja pogodbeno dogovorjenih obveznosti in škode, ki je tožeči stranki nastala iz tega naslova. Podredni zahtevek je bil postavljen zgolj za primer, da bi bil primarni zahtevek zavrnjen, zato je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je s sklepom odločilo, da bo zadeva v delu, ki se na nanaša na podredni zahtevek, odstopljena Okrožnemu sodišču, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje se je v skladu z 19. členom ZPP po uradni dolžnosti izreklo za stvarno nepristojno za odločanje glede podrednega zahtevka in odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, to je Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Pri tem tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev 2. člena in kršitev 3. odstavka 182. člena ZPP. V 3. odstavku 182. člena ZPP namreč določa, da dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Torej podredni zahtevek je postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen. Ta procesni institut je koristen predvsem v primerih, ko tožnik ne more z gotovostjo oceniti, do česa je po materialnem pravu upravičen. Ker tožnik pogosto ne more vnaprej oceniti, kakšno bo stališče sodišča, npr. glede veljavnosti sklenjene pogodbe, lahko svoj položaj zavaruje z eventualno kumulacijo zahtevkov. Če sodišče ugodi primarnemu zahtevku, se v eventualni podredni zahtevek sploh ne sme spuščati in ga v izreku sodbe tudi ne sme omenjati.

Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da podrednega tožbenega zahtevka ni mogoče odstopiti v obravnavanje drugemu sodišču, preden je odločeno o primarnem zahtevku, saj sodišče o podrednem zahtevku odloča le, če spozna, da primarni zahtevek ni utemeljen in ga zavrne.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je s sklepom odločilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek, odstopi Okrožnemu sodišču v Ljubljani, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Sodišče prve stopnje bi o primarnem zahtevku moralo odločili in bo o podrednem zahtevku ter o pristojnosti, v zvezi z odločanjem o podrednem zahtevku lahko odločilo šele, če bo predhodno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Sodišče prve stopnje pa je ravnalo tudi v nasprotju s 25. členom ZPP, ko se je s sklepom izreklo za nepristojno in odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Ljubljani, kot stvarno in krajevnemu pristojnemu sodišču, glede na to, da je tožnik dne 25. 9. 2007 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložil tožbo zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz pogodbe o poslovnem sodelovanju – individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 1999, glede zagotavljanja dela, izplačila plače, zneskov za življenjsko zavarovanje ter zneskov za zdravniške preglede in je Okrožno sodišče v Ljubljani zadevo dne 4. 12. 2007 odstopilo v pristojno reševanje delovnemu sodišču. V 2. odstavku 25. člena ZPP je določeno, da v sporu o pristojnosti med Okrajnimi in Okrožnimi sodišči z območja različnih višjih sodišč, ter v sporih o pristojnosti med sodišči razne vrste, odloča Vrhovno sodišče. Zato bi sodišče prve stopnje, v kolikor je menilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v sporni zadevi, moralo sprožiti spor o pristojnosti (kompetenčni spor), za katerega je pristojno Vrhovno sodišče. Pri ponovni odločitvi pa naj sodišče prve stopnje upošteva tudi trditve tožene stranke v pritožbi in trditve tožeče stranke v odgovoru na pritožbo namreč, da je tožnik pri obrazložitvi podrednega zahtevka navedel, da so zneski po primarnem in podrednem zahtevku identični in da tožnik v podrednem zahtevku zahteva povsem enake mesečne zneske, kot že v tožbi, le da jih zahteva še za čas po vložitvi tožbe in da podredni zahtevek, v primerjavi z zahtevkom v tožbi, pod točko 2-4, nima niti drugačnega tožbenega predloga niti drugačne dejanske podlage ter da gre zgolj za to, da je tožnik povečal obstoječi zahtevek, saj je nadomestila in druga plačila zahteval tudi za čas po vložitvi tožbe.

Na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb ZPP in da je ta kršitev po svoji naravi takšna, da je pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti.