Jedro

Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno sodišču očita, da ni ugotavljalo, ali se je posestno stanje s prenehanjem lastninske pravice druge toženke spremenilo. Dejansko stanje je zato v tem delu nepopolno ugotovljeno.

Utemeljena pa je nadalje tudi pritožbena navedba, da se sodišče v zvezi z ugotavljanjem ekonomskega interesa ni opredelilo do ugovornih navedb tožencev, da je pravni temelj, t.j. najemna pogodba z dne 3. 9. 2013 prenehala, zaradi česar tožeča stranka ekonomskega interesa nima.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanih delih (točke I, II in III izreka sklepa) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je 20. 2. 2017 zoper tožence vložila tožbo zaradi motenja posesti. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da so tožene stranke dolžne v roku 8 dni od vročitve tega sklepa vzpostaviti prejšnje stanje, in sicer tako, da na nepremičnini z ID znakom: parcela ... odstranijo obstoječa oglasna panoja ter namestijo nazaj dva odstranjena dvostranska oglasna panoja v lasti tožeče stranke (točka I izreka sklepa), ter toženim strankam v bodoče prepovedalo odstranjevanje oglasnih panojev ali kakršnokoli drugačno poseganje v posest tožeče stranke na oglasnih panojih oziroma površini, ki je zanje predvidena, opredeljenih v I. točki izreka tega sklepa (točka II izreka sklepa). Odločilo je, da so tožene stranke v istem roku dolžne tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.014,24 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III izreka sklepa). V točki IV pa je sodišče zavrglo predlog za odmero stroškov pritožbenega postopka po pritožbi tožnice z dne 31. 3. 2017. 2. Tožene stranke s pritožbo izpodbijajo odločitev v I., II. in III. točki izreka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da se sodišče ni opredelilo do njihovih ugovornih navedb, da je najemna pogodba z dne 3. 9. 2013 prenehala, zaradi česar tožeča stranka ekonomskega interesa nima. Ker je najemna pogodba, če ne zaradi odstopa od pogodbe toženih strank, pa zaradi poteka časa dne 26. 10. 2018 (5. člen najemne pogodbe) prenehala veljati, tožeča stranka ekonomskega interesa za vodenje postopka ne izkazuje. V zvezi z obrazložitvijo sodišča glede pasivne legitimacije druge toženke pa tožene stranke poudarjajo, da sodišče v postopku ni ugotavljalo posestnega stanja nepremičnine oziroma ni ugotavljalo, ali se je posestno stanje s prenehanjem lastninske pravice druge toženke spremenilo. Menijo, da velja domneva, da je druga toženka, s tem ko je izgubila lastninsko pravico na nepremičnini, izgubila tudi posest nepremičnine, saj za to ne izkazuje nikakršnega pravnega temelja in zato ne more vzpostaviti prejšnjega posestnega stanja po tožbenem zahtevku. Toženke nadalje navajajo, da so res v odgovoru na tožbo po pooblaščencu navedle, da so prva, druga in tretja tožena stranka po svoji pooblaščenki - prvi toženki četrti toženki naročile odstranitev reklamnih panojev tožeče stranke, vendar pa je druga toženka izjavo svojega pooblaščenca na glavni obravnavi ob zaslišanju spremenila, tj. navedla, da sama pri naročilu ni sodelovala. Toženke v pritožbi izpostavljajo izpovedbe strank in menijo, da ni pravilna ocena izpovedbe druge toženke ter ugotovitev sodišča, da je tudi druga toženka naročila izvedbo motilnega dejanja, pri čemer je bilo motilno ravnanje (odvzem posesti) storjeno tudi v njeno korist, glede na to, da je nato četrti toženec na istem mestu postavil nove reklamne panoje. Ker druga toženka s sklenitvijo najemne pogodbe z dne 17. 1. 2017 sploh ni bila seznanjena ter pri njenem podpisu ni sodelovala, tudi iz tega naslova ni mogla pričakovati kakršnekoli koristi, ki je glede na besedilo pogodbe tudi ni prejela. Toženke v zvezi z razlogi sodišča glede pasivne legitimacije četrtega toženca navajajo, da je bil četrti toženec neposredni izvajalec, ki je spremenil posest dela nepremičnine, kjer se je nahajal reklamni pano tožnice, po naročilu prve toženke z dne 16. 1. 2017. Toženke menijo, da je neposredni izvajalec pasivno legitimiran le, če odločitev o spremembi posesti sprejme sam ali če mu je znana oziroma je očitna protipravnost naročnikovega naročila za spremembo posestnega stanja. Kot izhaja iz izpovedbe tretje toženke dne 27. 9. 2018, je prva toženka najprej sprejela odločitev o odstopu od najemne pogodbe s tožnico ter odločitev o odstranitvi reklamnega panoja, naknadno pa je bilo izdano naročilo četrtemu tožencu za izvedbo odstranitve reklamnega panoja. O načinu zatrjevanega prenehanja najemnega razmerja četrti toženec ni bil seznanjen, kar je potrdil zaslišani zakoniti zastopnik četrtega toženca. S strani tretje osebe, predlagane priče O. Š., je bil seznanjen zgolj z zatrjevanjem, da je najemno razmerje s tožnico prenehalo, ni pa bil seznanjen s kakršnokoli protipravnostjo ravnanja. Prav iz navedenih razlogov, ker naj bi bilo razmerje s tožnico urejeno, je četrti toženec s prvo toženko 17. 1. 2018 sklenil najemno pogodbo (v kateri sta stranki ugotovili, da na predmetnem zemljišču ni nobene pravice tretjih oseb, ki bi izključevale ali omejevale najemnika pri izvrševanju pravic iz te pogodbe), na podlagi katere je prišlo do postavitve novega reklamnega panoja. Glede na navedeno toženke menijo, da odločitev sodišča glede obstoja pasivne legitimacije četrtega toženca ni pravilna. Sodišče se namreč ni opredelilo do vprašanja, ali je bila četrtemu tožencu znana protipravnost naročnikovega naročila za spremembo posestnega stanja. Pritožniki izpostavljajo nadalje trditve v postopku, da neposredno ob mestu, kjer je stal reklamni pano tožeče stranke, stoji reklamni pano četrtega toženca, in sicer na podlagi veljavne najemne pogodbe, ki izključuje vzpostavitev prejšnjega stanja. Vprašanje tako je, ali je vzpostavitev prejšnjega stanja sploh še mogoča brez posega v posestno stanje četrtega toženca. Ker mora sodišče o vzpostavitvi v prejšnje stanje odločiti v vsakem motenjskem sporu, toženke menijo, da ima sklep v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Upoštevajoč navedeno menijo, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Sklep ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov oziroma v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju: prav tako pa je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin. Tožene stranke izpodbijajo tudi odločitev o pravdnih stroških. Trdijo, da je sodišče tožeči stranki napačno prisodilo stroške za zastopanje pooblaščenke na naroku za mediacijo ter z njim povezane stroške (odsotnost iz pisarne, kilometrina), ker postopek mediacije ni del sodnega postopka in ne gre za sodne stroške, toliko manj za potrebne stroške postopka. Napačno je prisodilo tudi stroške posveta s stranko, končnega poročila stranki in pripomb na prepis, ker so ti stroški že upoštevani pri vrednotenju posameznih opravil. Stroški pritožbe z dne 17. 11. 2018 ter takse za pritožbo pa niso stroški, katere bi bile dolžne povrniti. Pritožba tožeče stranke je bila posledica dejstva, da je tožbo prvotno naslovila na krajevno nepristojno sodišče. Po odstopu tožbe naslovnemu sodišču je to izdalo sklep, s katerim je tožbo zavrglo. Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo ter v postopku uspela. Upoštevajoč dejstvo, da toženke v pritožbenem postopku niso sodelovale in niso odgovorne za nastanek navedenih stroškov, saj so nastali po krivdi tožeče stranke oziroma po naključju, ki se ji je pripetilo (156. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je odločitev glede povračila tega dela stroškov prav tako neutemeljena. Toženke višjemu sodišču predlagajo, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter ga spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži povrniti stroške postopka toženih strank skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo obrazloženo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporna pasivna legitimacija druge toženke in četrtega toženca, da je sporno, ali predstavlja ravnanje toženk motenje tožničine posesti in ali ima tožnica pravni in ekonomski interes za vloženo tožbo. Pravilno je tudi navedlo pravno podlago za odločanje v tej zadevi (določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o varstvu posesti in določbe 426. člena ZPP.

6. Neutemeljeno toženke v pritožbi menijo, da druga toženka ni dala naloga za odstranite spornih reklamnih panojev tožnice. Kot same priznavajo, so v odgovoru na tožbo navedle, da so prva, druga in tretja toženka naročile odstranitev panojev. Toženke so s tem potrdile navedbe tožnika v tožbi, da so prva, druga in tretja toženka dale navodilo četrtemu tožencu, da naj odstrani oglasna panoja. Dejstva, ki jih nasprotna stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, pa se štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bila izpovedbe druge toženke prilagojena v prid temu, da bi v postopku uspela, in pravilno ugotovilo, da je tudi druga toženka naročila izvedbo motilnega dejanja in da je bilo le-to storjeno tudi v njeno korist. 7. Drugo pa je vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena od druge toženke zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma vrnitev posesti. Toženke so v prvi pripravljalni vlogi navedle, da je druga toženka izgubila neposredno posest nad sporno nepremičnino (in se pri tem sklicevale na zemljiškoknjižni izpisek z dne 21. 2. 2018) in da je tako tožeča stranka izgubila aktivno procesno legitimacijo v razmerju do druge toženke. Vrnitev posesti in prepoved ponovnih posegov v posest je mogoče zahtevati le od posestnika (primerjaj sklep VSL I Cp 2752/2016 z dne 18. 1. 2017). Drži, da odtujitev stvari med pravdo ni ovira, da se pravda med istimi strankami ne bi dokončala. A to velja le v primerih, ko stranka z odtujitvijo stvari izgubi tudi neposredno posest stvari. To pa ni vedno nujno, saj lahko posest nadaljuje na podlagi drugih pravnih naslovov. Odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, je, glede na to, da je vrnitev posesti in prepoved ponovnih posegov v posest je mogoče zahtevati le od posestnika, torej ovira za tožbo zaradi motenja posesti, ko tožena stranka posesti nima več (primerjaj VSL I Cp 3389/2015, I Cpg 1208/2011 in II Cp 2884/2013). Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno sodišču očita, da ni ugotavljalo, ali se je posestno stanje s prenehanjem lastninske pravice druge toženke spremenilo. Dejansko stanje je zato v tem delu nepopolno ugotovljeno.

8. Tožene stranke odločitev sodišča glede pasivne legitimacije četrtega toženca grajajo, ker naj se sodišče ne bi opredelilo do vprašanja, ali je bila četrtemu tožencu znana protipravnost naročila za spremembo posestnega stanja. Toženke prvič šele v pritožbi navajajo, da je bil četrti toženec seznanjen zgolj z zatrjevanjem, da je najemno razmerje s tožnico prenehalo, ni pa bil seznanjen s kakršnokoli protipravnostjo ravnanja. Te navedbe pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ker toženke niso izkazale opravičljivega razloga za njihovo neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jih zato ne sme upoštevati. Očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi neopredelitve do zgoraj povzetega vprašanja zato ni utemeljen, posledično pa tudi ne očitek, da odločitev glede obstoja pasivne legitimacije četrtega toženca zaradi navedenega ni pravilna.

9. Kot utemeljeno navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, so tudi pritožbene navedbe glede nemožnosti vzpostavitve prejšnjega stanja nova dejstva, ki jih toženke v postopku pred sodiščem niso podale. Toženke nikoli niso trdile, da prejšnjega stanja ne bi mogle vzpostaviti zato, ker neposredno ob mestu, kjer je stal reklamni pano tožeče stranke, stoji reklamni pano četrtega toženca, in sicer na podlagi veljavne najemne pogodbe. In ker v pritožbi niso niti navedle, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, so te navedbe nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljena je zato graja, da ima sklep v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

10. Utemeljena pa je nadalje tudi pritožbena navedba, da se sodišče v zvezi z ugotavljanjem ekonomskega interesa ni opredelilo do ugovornih navedb tožencev, da je pravni temelj, t.j. najemna pogodba z dne 3. 9. 2013 prenehala, zaradi česar tožeča stranka ekonomskega interesa nima. Toženke v pritožbi pravilno izpostavljajo, da so podale trditve, da tožeča stranka ni upravičena do posesti dela nepremičnine, zaradi česar tožene stranke z odstranitvijo reklamnega panoja niso onemogočile izvrševanje dejavnosti oglaševanja, in da je onemogočanje izvrševanja dejavnosti oglaševanje tožeče stranke na nepremičnini prve in druge tožene stranke povzročilo že samo prenehanje najemne pogodbe, o čemer se sodišče prve stopnje ni izreklo. Pravdna stranka ima pravico do izjavljanja o vseh vidikih spora. Tej pravici pa ustreza dolžnost sodišča do opredelitve do vseh njenih navedb, ki bi lahko vplivale na odločitev in ki niso nedopustne ali očitno neutemeljene. Sodišče se je zato dolžno opredeliti tudi do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna. Sodišče mora sodno odločbo tako obrazložiti, da je iz nje razvidno, da se je seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zgoraj navedenih ugovornih navedb tožencev, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Zaradi zgoraj ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep o motenju posesti (točke I, II in III izreka sklepa) razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena in 355. členom in 366. členom ZPP). Pritožbeno sodišče kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more odpraviti na način, da navedene ugovorne navedbe obravnava samo, prav tako ne more samo odpraviti pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja. Stranka ima namreč pravico do poštenega postopka na vsaki stopnji sojenja. Razen tega bi bila s takim odpravljanjem napake bistveno okrnjena strankina pravica do pritožbe. Če bi o zgoraj navedenih toženkinih ugovorih odgovarjalo šele pritožbeno sodišče, bi to pomenilo, da se je o njenih pravnih stališčih in argumentih izrekla samo ena sodna instanca. Zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje pa postopek tudi ne bo trajal dalj časa, kot če bi bil izveden pred pritožbenim sodiščem, saj bo moralo sodišče opraviti javno obravnavo, in pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zaradi razveljavitve tako ne bo huje kršena. V ponovljenem postopku mora tako sodišče prve stopnje opisano kršitev določb pravdnega postopka odpraviti in popolnoma ugotoviti dejansko stanje (ugotoviti še, ali se je posestno stanje s prenehanjem lastninske pravice druge toženke na predmetni nepremičnini spremenilo), nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP). Pritožba se lahko vloži v 8 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.