Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je v proti-ponudbi z dne 30. 6. 2016 (A1) rok dobave označila z besedno zvezo "najkasneje 15. 7. 2016 v K.". Navedena besedna zveza res lahko nakazuje na poseben pomen časa dobave blaga, vendar izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da stroj do 15. 7. 2016 v glavnem ni obratoval in predvsem, da je bilo blago - krožnik naročen kot nadomestni krožnik (t. i. rezerva) v primeru okvare tistega, ki je tedaj že bil v stroju tožene stranke. Glede na navedeno pritožbene navedbe, da je bil v konkretnem primeru rok bistvena sestavina pogodbe in je bila posledično pogodba razvezana po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena OZ), niso utemeljene.

Zatrjevane napake, da je imel krožnik za 2,5 cm preširok premer, polži pa so bili 7 cm prekratki, so očitne napake (633. člen OZ), saj bi jih pri običajnem pregledu lahko opazil skrben človek s povprečnim znanjem in izkušenostjo subjekta enakega poklica in stroke, kot je tožena stranka (oziroma pri njej zaposlena oseba). Nenazadnje to izhaja tudi iz dejstva, da je še istega dne potem, ko je bilo blago že prevzeto in je imel g. K. čas za pregled, le-ta blago pregledal in opazil, da so dimenzije napačne. Iz trditev tožene stranke torej izhaja, da je zatrjevane napake odkrila ob običajnem pregledu, ki pa ga je iz razlogov na njeni strani opravila potem, ko je blago že prevzela, kar je prepozno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 129572/2016 z dne 12. 12. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka pustilo v veljavi (I. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati pravdne stroške v višini 724,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do izpolnitve obveznosti (II. odstavek izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP) izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki 30. 6. 2016 dala ponudbo za izdelavo krožnika v roku treh tednov od potrditve naročila (ponudba 199-CC-2016) in izdelavo dveh dovajalnih polžev (ponudba št. 200-CC-2016) v roku štirih tednov od potrditve naročila (A4). Istega dne je tožena stranka tožeči stranki poslala elektronsko sporočilo (A1), da naroča blago po ponudbah tožeče stranke, pri čemer je navedla, da mora biti blago dostavljeno v K. najkasneje 15. 7. 2016 („proti-ponudba“ oziroma sprejem ponudbe s predlogom, da se spremeni – prvi odstavek 29. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da je bila s tem med strankama sklenjena podjemna pogodba, saj je v nadaljevanju presojalo, ali je rok določen 15. 7. 2016 bistvena sestavina pogodbe ali ne. Prav tako je ugotovilo, da sta bili stranki v stalni poslovni zvezi, zaradi česar se je sklicevalo na 30. člen OZ. Le-ta v tretjem odstavku določa, da se v primeru, ko je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s ponudnikom šteje, da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil. Ker tožeča stranka proti-ponudbe tožene stranke ni takoj zavrnila, je sodišče pravilno zaključilo, da jo je sprejela, s tem pa je bila podjemna pogodba sklenjena. Posledično očitek tožene stranke, da sodba nima razlogov o dejstvih v zvezi s (ne)sklenitvijo pogodbe in ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali je bila podjemna pogodba sklenjena ali ne, niso utemeljene.

7. Nadalje je tožena stranka izpodbijala zaključek sodišča prve stopnje, da rok za dobavo spornega blaga ni bil bistvena sestavina podjemne pogodbe. Čas se šteje za bistveno sestavino pogodbe, če je tako dogovorjeno, pri čemer mora biti natančno določen čas izpolnitve in posebej izražena volja, da gre za bistveni element obveznosti, ali če tako izhaja iz okoliščin poslovne narave. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je v proti-ponudbi z dne 30. 6. 2016 (A1) rok dobave označila z besedno zvezo „najkasneje 15. 7. 2016 v K.“. Navedena besedna zveza res lahko nakazuje na poseben pomen časa dobave blaga, vendar izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da stroj do 15. 7. 2016 v glavnem ni obratoval in predvsem, da je bilo blago – krožnik naročen kot nadomestni krožnik (t. i. rezerva) v primeru okvare tistega, ki je tedaj že bil v stroju tožene stranke. Glede na navedeno pritožbene navedbe, da je bil v konkretnem primeru rok bistvena sestavina pogodbe in je bila posledično pogodba razvezana po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena OZ), niso utemeljene.

8. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki o zmotni uporabi 633. člena OZ, in da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče štelo, da bi morala tožena stranka (zanjo L. K.) ob prevzemu dobavljenega blaga (ki je skupaj tehtal 400 kg) opaziti, da je krožnik (sicer premera 1,5 m) v premeru 2,5 cm preširok, dovajalni polži pa 7 cm prekratki, saj naj bi šlo za skrito napako.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka naročeno blago prevzela 5. 8. 2016 (A2), ne da bi ob tem blago pregledala, saj g. K. ob prevzemu za pregled ni imel časa. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da zaradi prevzema blaga tožeča stranka ni več odgovorna za napake, ki naj bi jih potrditvah tožene stranke imelo dobavljeno blago (tretji odstavek 633. člena OZ). Zatrjevane napake, da je imel krožnik za 2,5 cm preširok premer, polži pa so bili 7 cm prekratki, so namreč očitne napake (633. člen OZ), saj bi jih pri običajnem pregledu lahko opazil skrben človek s povprečnim znanjem in izkušenostjo subjekta enakega poklica in stroke, kot je tožena stranka (oziroma pri njej zaposlena oseba). Nenazadnje to izhaja tudi iz dejstva, da je še istega dne potem, ko je bilo blago že prevzeto in je imel g. K. čas za pregled, le-ta blago pregledal in opazil, da so dimenzije napačne. Iz trditev tožene stranke torej izhaja, da je zatrjevane napake odkrila ob običajnem pregledu, ki pa ga je iz razlogov na njeni strani opravila potem, ko je blago že prevzela, kar je prepozno. Navedeno je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zato ne drži, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da gre v konkretnem primeru za očitne napake, ki bi jih bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu in 633. člen OZ uporabilo pravilno.

10. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

12. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).