Jedro

Dogovor o sodni pristojnosti pa predstavlja samostojno pogodbeno podlago, s katero podpisniki tovrstnega dogovora opredelijo pristojnost sodnega organa za odločanje v morebitnem sporu. V kolikor je takšen dogovor sklenilo več pogodbenih strank iz večstranskega pogodbenega razmerja, v okviru katerega lahko nastopijo različna sporna razmerja, to ne izključuje možnosti, da posamezni pogodbeni stranki kasneje takšen dogovor v zvezi s spornimi vprašanji, ki se tičejo zgolj njunih medsebojnih razmerij, uredita na drugačen način, kar pomeni, da za spremembo predhodnega dogovora ne potrebujeta soglasja pogodbene stranke, ki se je morebitno sporno razmerje ne tiče. Zakon o obligacijskih razmerjih, na katerega se sklicuje tudi tožeča stranka, kot osnovno pravilo za razlago pogodbe kot avtonomnega prava napotuje na 1. odst. 99. čl., kjer je določeno, da se pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V tem delu se torej vprašanje pomena in učinkov pogodbe kaže kot vprašanje materialnega prava. Korekcijo objektivnemu kriteriju iz 1. odst. 99. čl. ZOR predstavlja 2. odst. istega člena, ko se materialno pravo ne opira zgolj na besedilo pogodbe, temveč se ugotavlja tudi skupen namen pogodbenikov v okviru načel obligacijskega prava. To pravilo pa mora sodišče uporabiti samo takrat, kadar se učinkov pogodbe ne da razložiti zgolj z upoštevanjem pravila iz 1. odst. 99. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10.5.2004 ugotovilo nepristojnost sodišča Republike Slovenije za odločitev v obravnavanem sporu in tožbo zavrglo. Tožeči stranki pa je naložilo povrnitev stroškov tega postopka v višini 434.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2004 do plačila. S sklepom z dne 5.7.2004 pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo še povrnitev stroškov tožene stranke v zneksu 741.180,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje tega sklepa do plačila.

Zoper oba sklepa je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijana sklepa razveljav in zadevo vrne v nov postopek.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 10.5.2004. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o nepristojnosti sodišča Republike Slovenije za odločanje o sporu oprlo na naslednje dejanske ugotovitve:

- tožeča stranka je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji; - tožena stranka je pravna oseba s sedežem v Republiki Nemčiji.

- s Pogodbo o zastopanju, nakupu, prodaji in oblikovanju blagovne znamke, ki sta jo dne 17.6.1997 sklenili pravdni stranki, so se pogodbene stranke v 9. členu dogovorile za pristojnost sodišča v Ljubljani;

- pravdni stranki sta z izmenjavo pisnih vlog z dne 15.5.2000 in

16.6.2000 sklenili nov dogovor o pristojnosti in sicer sta za pristojno sodišče za odločanje v sporu določili Deželno sodišče v Mnchnu I - senat za trgovske zadeve.

Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka preko svojega pooblaščenca toženi stranki z dopisom z dne 15.5.2000 (B 10) predlagala dogovor o sodni pristojnosti za morebiten pravni spor pri Deželnem sodišču v Mnchnu, kakor tudi, da je tožena stranka preko svojega pooblaščenca s pisno vlogo z dne 20.6.2000 navedeno ponudbo sprejela. Tožeča stranka pa v pritožbi kot materilanopravno zmotna napada sklepanja sodišča prve stopnje o učinkih tako doseženega soglasja volje obeh pravdnih strank.

Pritožnik v pritožbi izpodbija učinke tako sklenjenega dogovora s trditvijo, da takšen dogovor ne more učinkovati na predhodno sklenjen dogovor o sodni pristojnosti sodišča v Ljubljani, kot izhaja iz pogodbe z dne 17.6.1997 (A 3), saj je bila navedena pogodba sklenjena med tremi pogodbenimi strankami, zato bi tudi sprememba takšne pogodbe učinkovala zgolj pod pogojem dogovora med vsemi tremi podpisnicami pogodbe. Takšno izhodišče je po mnenju pritožbenega sodišča pravno zmotno. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je pogodba z dne 17.6.1997 po svoji naravi mešana pogodba, ki ureja različna medsebojna razmerja pogodbenih strank. V razmerju med pravdnima strankama je pogodba urejala posredniško razmerje.

Dogovor o sodni pristojnosti pa predstavlja samostojno pogodbeno podlago, s katero podpisniki tovrstnega dogovora opredelijo pristojnost sodnega organa za odločanje v morebitnem sporu. Takšen dogovor predpostavlja soglasje pogodbenikov, da se v okviru pogodbene avtonomije določi sodni organ, pristojen za reševanje medsebojnih sporov. Tovrsten dogovor je dopuščen tako glede konkretno opredeljenega spornega razmerja, kakor tudi glede potencialnih spornih razmerij, ki so določljivo opredeljeni s samim dogovorom. V kolikor je takšen dogovor sklenilo več pogodbenih strank iz večstranskega pogodbenega razmerja, v okviru katerega lahko nastopijo različna sporna razmerja, to ne izključuje možnosti, da posamezni pogodbeni stranki kasneje takšen dogovor v zvezi s spornimi vprašanji, ki se tičejo zgolj njunih medsebojnih razmerij, uredita na drugačen način, kar pomeni, da za spremembo predhodnega dogovora ne potrebujeta soglasja pogodbene stranke, ki se je morebitno sporno razmerje ne tiče. S tem pa je ovržena pritožbena trditev, da bi za uveljavitev spremembe dogovora o sodni pristojnosti, ki sta ga sklenili pravdni stranki, bilo potrebno soglasje tretje pogodbene stranke iz osnovne pogodbe.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede sklenjenega dogovora, na katerega se sklicuje tožena stranka. Tožeča stranka s tem v zvezi očita prvostopnemu sodišču, da ni izvedlo dokazov tožeče stranke, na osnovi katerih bi ugotovilo pravi namen in kontekst predloga tožeče stranke za dogovor o krajevni pristojnosti sodišča v Mnchnu. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da se je navedeni predlog pooblaščenca tožeče stranke toženi stranki nanašal zgolj na pogodbo o odstopu terjatve, ki pa med pogodbenima strankama ni bila sklenjena, zato tudi dogovor o krajevni pristojnosti nima učinka. S takšnimi naziranji se pritožbeno sodišče ne strinja. Ker tožeča stranka ne izpodbija, da je tožena stranka z dopisom z dne 20.6.2000 sprejela s strani tožeče stranke predlagani dogovor o sodni pristojnosti z dne 15.5.2000, je bila naloga prvostopnega sodišča, da v okviru razlagalnih pravil, ki veljajo za razlago pogodb, ugotovi učinke tako sklenjenega dogovora med pravdnima strankama. Zakon o obligacijskih razmerjih, na katerega se sklicuje tudi tožeča stranka, kot osnovno pravilo za razlago pogodbe kot avtonomnega prava napotuje na 1. odst. 99. čl., kjer je določeno, da se pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V tem delu se torej vprašanje pomena in učinkov pogodbe kaže kot vprašanje materialnega prava. Korekcijo objektivnemu kriteriju iz 1. odst. 99. čl. ZOR predstavlja 2. odst. istega člena, ko se materialno pravo ne opira zgolj na besedilo pogodbe, temveč se ugotavlja tudi skupen namen pogodbenikov v okviru načel obligacijskega prava. To pravilo pa mora sodišče uporabiti samo takrat, kadar se učinkov pogodbe ne da razložiti zgolj z upoštevanjem pravila iz 1. odst. 99. čl. ZOR. To pomeni, da mora sodišče ugotavljati pravi namen pogodbenikov (kot dejansko vprašanje) zgolj v primeru, če gre za pogodbeno določilo, iz besedila katerega pomen ni jasno razviden. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za nujnost ugotavljanja učinkov pogodbe po 2. odst. 99. čl. ZOR ne zadostujejo zgolj trditve ene od pravdnih strank o spornosti pogodbenega določila. Pravdna stranka, ki se na spornost sklicuje, mora s svojimi trditvami vzbuditi tolikšen dvom v pogodbeno določilo, da je omajan objektivni kriterij pravila iz 1. odst. 99. čl. ZOR.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje (čeprav se na citirano materialnopravno določbo izrecno ne sklicuje) očitno zavzelo stališče, da je dogovor med pravdnima strankama, ki izhaja iz ponudbe tožeče stranke z dne 15.5.2000 in podanim soglasjem tožene stranke z dne 16.6.2000 tako jasen, da ne vzbuja dvomov oz. nejasnosti glede učinkov tovrstnega dogovora, v posledici česar sodišče prve stopnje ni videlo potrebe po razlagi sklenjenega dogovora v smislu 2. odst. 99. čl. ZOR. S takšnimi ugotovitvami soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pri tem ni mogoče soglašati s pritožbenimi navedbami, da naj bi iz besedila citirane ponudbe pooblaščenca tožeče stranke z dne 15.5.2000 izhajalo, da se predlog glede klavzule o krajevni pristojnosti sodišča nanaša na pogodbo o odstopu terjatve in ne na že podpisano tripartitno pogodbo.

Iz navedene vloge nedvoumno izhaja, da se ponudba nanaša na način reševanja spornega razmerja, ki izhaja iz po mnenju tožeče stranke odprte terjatve do tožene stranke. Tožeča stranka je s tem v zvezi izrecno toženi stranki zagrozila, da bo za uveljavitev svojega upravičenja uveljavljala sodno varstvo z vložitvijo tožbe v kolikor zadeva ne bo sporazumno rešena (glej predzadnji odstavek dopisa na list. št. B 10). Ob taki grožnji z vložitivijo tožbe pa je tožeča stranka "preventivno predlagala dogovor o sodni pristojnosti za morebitni pravni spor pri Deželnem sodišču Mnchen I - senat za trgovske zadeve". Takšna ponudba tožeče stranke torej ne vzbuja nobenega dvoma, da se predlagani dogovor o sodni pristojnosti nanaša na sporno terjatev, ki izhaja iz tristranskega razmerja po pogodbi z dne 17.6.1997. S sprejemom ponudbe tožeče stranke s strani tožene stranke z vlogo z dne 20.6.2000 sta torej pravdni stranki izrecno dogovorili sodno pristojnost za reševanje konkretnega spornega razmerja med pravdnima strankama tako, da je za odločanje pristojno navedeno sodišče v Mnchnu. Ob tako jasnem pogodbenem določilu se prvostopnemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z dejanskimi okoliščinami iz 2. odst. 99. čl. ZOR, zato so pritožbeni očitki glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokazov, ki jih je za razlago navedenega dogovora ponudila tožeča stranka, neutemeljeni. Prvostopno sodišče je torej na podlagi uporabe materialnega pogodbenega prava v smislu 1. odst. 99. čl. ZOR pravilno ugotovilo, da so podane okoliščine iz 3. odst. 18. čl. ZPP, ki izključujejo pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje v konkretnem sporu, v posledici česar je odločitev o zavrženju tožbe materialnopravno pravilna.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo nobenih tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. tč.

365. čl. ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep z dne 5.7.2004. Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom toženi stranki priznalo dodatne stroške pravdnega postopka v znesku 741.180,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za dodatne stroške, ki jih je tožena stranka priglasila v roku iz 3. odst. 163. čl. ZPP.

Odločitev o stroških postopka je akcesorne narave in je torej odvisna od odločitve o glavni stvari. Pravno zmotna je pritožbena navedba, da bi odločitev o stroških postopka sodišče prve stopnje moralo prepustiti pritožbenemu sodišču. V skladu z 2. odst. 165. čl. ZPP odloča pritožbeno sodišče o stroških vsega postopka zgolj v primeru, če s svojo odločbo spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo oz. če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže. V primeru, ko je prvostopno sodišče zavrglo tožbo, tožena stranka pa je v zakonskem roku priglasila dodatne pravdne stroške, je sodišče prve stopnje o tem predlogu moralo odločiti v skladu s 3. odst. 163. čl. ZPP. Akcesornost odločitve o pravdnih stroških pa pomeni, da je usoda odločitve v izpodbijanem sklepu odvisna od usode sklepa o glavni stvari. Ker je pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedene razloge pritožbo tožeče stranke zoper odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju tožbe zavrnilo, je ob pomanjkanju pritožbenih trditev, ki se nanašajo na samo višino odmerjenih stroškov z izpodbijanim sklepom, odločitev prvostopnega sodišča preizkušalo zgolj v okviru uradnega preizkusa po 2. odst. 350. čl. ZPP. Ker pritožbeno sodišče v tem okviru ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke tudi v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).