Jedro

Začasna odredba, ki je prepovedovala razpolaganje z obstoječimi denarnimi sredstvi na dolžnikovem bančnem računu pri dolžnikovemu dolžniku, pa ni preprečevala prisilne izvršbe, torej tudi ne prenosa sredstev na podlagi sklepa o izvršbi. Z začasno odredbo se namreč ne pridobi zastavna pravica, ki bi varovala vrstni red glede poplačila (drugi odstavek 271. člena ZIZ). Ko je dolžnikov dolžnik v pojasnjeni situaciji vrnil sklep o izvršbi in ni opravil prenosa zapadlih zneskov iz obstoječih dolžnikovih sredstev na računu, je podana njegova odgovornost skladno določilu 147. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnikov dolžnik je dolžan v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti upniku 167,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnikovega dolžnika zoper sklep, s katerim je dolžnikovemu dolžniku naložilo, da plača upnikovo terjatev v znesku glavnice 4.439,81 EUR s pripadki. Pri tem je odločilo o upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroških.

2. Dolžnikov dolžnik v pravočasni pritožbi v bistvenem meni, da ob prejemu sklepa o izvršbi zaradi prepovedi razpolaganja, ki je izhajala iz Sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru 2-Kpr 508/98, ni bilo pravne podlage, da bi obdržal sklep v evidenci in ga realiziral pozneje. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tako ugovorno izvajanje. Pri tem se sklicuje na nejasnost glede vrste začasnega zavarovanja; ali je šlo za začasno odredbo ali predhodno odredbo. Meni, da ni bil dolžan poznati vseh okoliščin, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje, pri čemer je več kot očitno, da preiskovalni sodnik vrste zavarovanja ni preciziral. Zaključuje, da ni razlogov za njegovo odgovornost po 134. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Upnik v odgovoru na pritožbo poudarja, da je preiskovalni sodnik izdal sklep o začasnem zavarovanju na podlagi 109. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) po določilih, ki veljajo v izvršilnem postopku, pri čemer je v citirani pravni teoriji zastopano stališče, da gre za začasno odredbo, kar izhaja tudi iz obrazložitve sklepa, v kateri so se presojali pogoji po 270. členu ZIZ, enako pa tudi iz odločb Ustavnega sodišča Up-881/04 in U-I-296/02. Opozarja, da začasna odredba ne preprečuje izvršitve sklepa o izvršbi, zato bi ga dolžnikov dolžnik kot strokovnjak moral izvršiti glede na obstoječa denarna sredstva na dolžnikovem bančnem računu, v dvomu pa se obrniti na sodišče in prositi za pojasnila. Dodaja, da je upnik v identični pravni situaciji izvršil sklep o izvršbi v drugi izvršilni zadevi In 05/00449 istega izvršilnega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje v svojo obrazložitev, v odgovor na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Dolžnikov dolžnik kot banka, za katero se pričakuje profesionalna skrbnost pri opravljanju plačilnega prometa, se neutemeljeno sklicuje na nejasnost Sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru 2-Kpr 508/98 z dne 17. 12. 1998. Ta je bil izdan (kakor izhaja iz uvoda) na podlagi 109. člena ZKP glede začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je uveljavljal oškodovanec v kazenskem postopku, za katerega se uporabijo določila izvršilnega postopka (prvi odstavek v času izdaje uveljavnega določila prvega odstavka 109. člena ZKP). Že iz navedene pravne podlage je jasno, da ne more priti v poštev predhodna odredba, saj ta predstavlja specifično zavarovanje za denarne terjatve, ki izhajajo iz izvršilnega naslova, ki še ne izpolnjuje vseh pogojev izvršljivosti (odločba sodišča ali drugega organa, sodna ali upravna poravnava ali poravnava sklenjena pred notarjem v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa - 257. člen ZIZ), s priglasitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku pa oškodovanec šele zahteva pridobitev izvršilnega naslova, torej z njim še ne razpolaga.

7. Nenazadnje tudi iz obrazložitve citiranega sklepa jasno izhaja, da gre za začasno odredbo, ne samo zaradi pogojev, ki so se preverjali skladno določilom 270. člena ZIZ (verjetnost obstoja terjatve, ki pri predhodni odredbi ne pride v poštev), ampak tudi izrecne navedbe, da gre za izdajo začasne odredbe (četrti odstavek obrazložitve). Da gre po vsebini pri začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku za začasno odredbo, je uveljavljeno tudi v pravni teoriji (Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku: s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 246, primerjaj tudi Odločbo Ustavnega sodišča U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004, 18. točka obrazložitve).

8. Začasna odredba, ki je prepovedovala razpolaganje z obstoječimi denarnimi sredstvi na dolžnikovem bančnem računu pri dolžnikovemu dolžniku, pa ni preprečevala prisilne izvršbe, torej tudi ne prenosa sredstev na podlagi sklepa o izvršbi (primerjaj V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 270). Z začasno odredbo se namreč ne pridobi zastavna pravica, ki bi varovala vrstni red glede poplačila (drugi odstavek 271. člena ZIZ). Ko je dolžnikov dolžnik v pojasnjeni situaciji vrnil sklep o izvršbi in ni opravil prenosa zapadlih zneskov iz obstoječih dolžnikovih sredstev na računu, je podana njegova odgovornost skladno določilu 147. člena ZIZ, zato je sodišče prve stopnje pravilno ob smiselni uporabi določil prvega, drugega in tretjega odstavka 134. člena ZIZ izdalo sklep, s katerim je ugodilo upnikovemu predlogu, da naj mu dolžnikov dolžnik poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi. Glede na splošno načelo, da nepoznavanje prava škoduje, kar še posebej velja za banko kot strokovnjaka glede plačilnega prometa, se ta na nepoznavanje učinkov glede začasne odredbe ne more uspešno sklicevati. Po pojasnjenem je bil njegov ugovor s strani sodišča prve stopnje utemeljeno zavrnjen.

9. Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo razloge glede odgovornosti dolžnikovega dolžnika za neodtegnjene zneske, s čimer je tudi odgovorilo na ugovorno stališče, da za realizacijo sklepa ni bilo podlage. Drugačno pritožbeno stališče je neutemeljeno. Sklicevanje sodišča prve stopnje na določila 141. člena ZIZ je pravilno razumeti v povezavi z nadaljnjim pojasnilom, da zaradi učinkov začasne odredbe niso bili podani razlogi za vrnitev sklepa o izvršbi, ampak bi moral dolžnikov dolžnik prejeti sklep o izvršbi realizirati.

10. Ko sodišče druge stopnje tudi ni našlo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ, in Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT). Upnik je v pritožbenem postopku izčrpno in strokovno poglobljeno z navajanjem ustavnosodne prakse in pravne teorije odgovoril na pritožbene navedbe, s čimer je ta dodatno prispeval k razjasnitvi odločilnih vprašanj v pritožbenem postopku, zato šteje sodišče druge stopnje stroške odgovora na pritožbo za potrebne. Dolžnikov dolžnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, je tako dolžan povrniti naslednje upnikove stroške: 300 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 27/6), kar znese ob 0,459 EUR za točko 137,70 EUR, z 20% DDV pa 165,24 EUR, k čemer je treba prišteti še 2,75 EUR pavšala stroškov (2% od priznane nagrade brez DDV, saj ne gre za odvetniško storitev - tretji odstavek 13. člena OT) in ne 5,00 EUR, kakor jih je priglasila upnica, kar skupaj znese 167,99 EUR.