Jedro

Iz opisa prvoobtoženemu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi kaznivo dejanje velike tatvine storil v sodelovanju s drugoobtoženim; medtem ko iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi obtoženec to dejanje izvršil sam. Ne le da sodba v tem delu ni obrazložena na način določen v členu 364/VII ZKP, temveč so razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na oprostilni del, v nasprotju z izrekom v obsodilnem delu.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi državnega tožilca in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega D.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I točka 1 KZ (dejanje opisano pod pod točko I. izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter mu izreklo kazen štiri mesece zapora. V izrečeno kazen je obtožencu vštelo čas prebit v priporu od 23.12.1999 dalje. Obtožencu po določbi 52/IV KZ ni preklicalo pogojne obsodbe izrečene s sodbo istega sodišča opr. št. I K 432/99 ter odločilo, da se čas prestajanja sedaj izrečene kazni ne šteje v preizkusno dobo določeno v pogojni obsodbi. Obtoženca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo pa je sodišče prve stopnje obtoženega D.R. na podlagi določbe 358. člena ZKP oprostilo kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I točka 1. KZ v zvezi s členom 25. KZ (dejanje opisano pod točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec in sicer zoper obsodilni del sodbe zaradi odločbe o kazni (pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena ZKP), zoper oprostilni del sodbe pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog iz 3. točke 370. člena ZKP) ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v oprostilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje; obtoženemu D.S. pa prekliče izrečeno pogojno obsodbo ter mu zatem izreče enotno kazen. Zagovornik obtoženega D.R.je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe državnega tožilca. Višji državni tožilec svetnik iz Ljubljane je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP predlagal razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Enako mnenje je podala tudi na seji senata navzoča državna tožilka. Pritožba je utemeljena. Zoper obtoženca je bila vložena obtožba zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I točka 1 KZ v zvezi s členom 25. KZ, ker naj bi obtoženca kot sostorilca iz zaklenjenega vozila na vlomen način vzela in si protipravno prilastila avtoradio, CD izmenjevalec in zgoščenke. Po izvedenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje obtožbi ni sledilo ter je očitanega kaznivega dejanja spoznalo za krivega le obtoženega D.S., soobtoženega D.R. pa je oprostilo obtožbe, ker je ocenilo, da ta obtoženec glede na spremenjeni zagovor soobtoženega D.S. pri izvršitvi kaznivega dejanja ni sodeloval kot sostorilec. Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da državni tožilec v zvezi z izrekom oprostilne sodbe sicer utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter je zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazov o udeležbi D.R. vsaj preuranjen. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo spremenjenemu zagovoru obtoženega D.Sl., saj zagovor tega obtoženega o motivu njegovega spremenjenega zagovora (skreganost) na glavni obravnavi, z zagovorom soobtoženca ni bil potrjen. Da pa obtoženca ob dejanju nista bila skregana med seboj, pa nakazuje tudi njuno ravnanje takoj po dejanju. Ob preizkusu sodbe (383. člen ZKP) pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz opisa obtoženemu D.S. očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi kaznivo dejanje velike tatvine storil v sodelovanju s soobtoženim D.R.; medtem ko iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi obtoženec to dejanje izvršil sam. Ne le, da sodba v tem delu ni obrazložena na način določen v členu 364/VII ZKP, temveč so razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na oprostilni del, v nasprotju z izrekom v obsodilnem delu. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje (ob ugoditvi pritožbi državnega tožilca in po uradni dolžnosti) izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti že izvedene dokaze, jih ocenili in ugotoviti ali so v ravnanju obtožencev podani znaki očitanega jima kaznivega dejanja ali kakšnega drugega kaznivega dejanja in za svojo odločitev navesti tudi prepričljive razloge.