Jedro

Določilo 1. odstavka 257. člena ZIZ ne daje podlage za zaključek, da je tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je vložen ugovor, taka neizvršljiva odločba domačega sodišča, ki opravičuje stališče, da je prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe izpolnjen.

Vsak predlog za izdajo predhodne odredbe, ki je oprt na sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je vložen ugovor, je nesklepčen. Nesklepčen predlog pa ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbeni postopek se nadaljuje od izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014. II. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Zahtevek pravdnih strank za povrnitev njunih stroških pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Uvod

1. Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Izvršilno sodišče je predlogu upnika ugodilo in na podlagi V. začasne situacije št. 219/12 z dne 30. 6. 2012 izdalo sklep o izvršbi VL 150615/12-24. Z njim je 11. 10. 2012 toženi stranki (takrat še dolžniku) naložilo, naj tožeči stranki (takrat še upnik) plača 1.042.759,55 EUR s pripadki in stroške postopka ter dovolilo izvršbo. Temu sklepu je dolžnik ugovarjal. Po ugovoru zoper ta sklep pa se je postopek od 5. 11. 2012 nadaljeval v pravdi. Tekom pravde je tožeča stranka predlagala izdajo predhodne odredbe v zavarovanje svoje denarne terjatve.

Izpodbijani sklep

2. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo predhodne odredbe zavrnilo. To je storilo na podlagi presoje, da nevarnosti za uveljavitev terjatve tožeča stranka ni verjetno izkazala.

Pritožba tožeče stranke, odgovor tožene in o utemeljenosti pritožbe

3. Proti temu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče „izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo predhodne odredbe ugodi oziroma podrejeno vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek in obravnavo, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka“.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka.

5. Obe stranki sta zahtevali povrnitev vsaka svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. Pritožba ni utemeljena.

Prekinitev in nadaljevanje pritožbenega postopka

7. S sklepom I Cpg 345/2013 z dne 9. 5. 2013 je pritožbeno sodišče pritožbeni postopek prekinilo in pri Ustavnem sodišču vložilo zahtevo za oceno ustavnosti prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Ta postopek je prekinilo do odločitve Ustavnega sodišče o skladnosti omenjenega določila ZIZ z Ustavo. Ker je Ustavno sodišče dne 10.7.2014 o vloženi zahtevi odločilo, se pritožbeni postopek nadaljuje na podlagi 156. člena Ustave (I. točka izreka sklepa).

8. Z odločbo U-I-148/13-15 z dne 10. 7. 2014 je Ustavno sodišče 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ razveljavilo. Razveljavilo je torej tisti del tega določila, ki vsebuje domnevo o obstoju nevarnosti izterjave upnikove terjatve že v primeru, ko se predlog za izdajo predhodne odredbe opira na plačilni nalog ali sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in so podani določeni pogoji. Sklep Ustavnega sodišča je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 58/14 z dne 28.7.2014. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se prekinjeni pritožbeni postopek nadaljuje.

K odločitvi o pritožbi

9. Po določilu prvega odstavka 257. člena ZIZ sodišče izda predhodno odredbo v zavarovanje denarne terjatve na podlagi odločbe domačega sodišča, ki ni izvršljiva, če upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Za izdajo predhodne odredbe morata biti torej kumulativno izkazana dva pogoja: (1) neizvršljiva odločba domačega sodišča in (2) nevarnost, da bo brez izdane predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

10. Kot odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na odločbo VS RS II Ips 14/2010 štelo sklep o izvršbi, ki je bil dne 11.10.2012 izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je dolžnik uspešno ugovarjal. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-148/13-15 izhaja, da sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je vložen ugovor, ni tista neizvršljiva odločba domačega sodišča, ki jo ima v mislih določilo prvega odstavka 257. člena ZIZ.

11. Ko je Ustavno sodišče presojalo ustavnost določila prvega odstavka 258. člena ZIZ, je v 16. točki svoje obrazložitve med drugim zapisalo: „Verodostojna listina ni neizvršljiva sodba ali enakovredna podlaga za predhodno odredbo (kot na primer nezapadla sodna poravnava). Zgolj obstoj verodostojne listine … praviloma ne more izkazovati verjetnosti obstoja upniško-dolžniškega razmerja z enako težo kot neizvršljiva sodba. Sodba prve stopnje, s katero je sodišče dolžniku naložilo plačilo terjatve je … nekaj povsem drugega kot plačilni nalog (ali sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine), proti kateremu je dolžnik vložil ugovor, in je šele treba v celoti opraviti postopek ugotavljanja utemeljenosti zahtevka, v katerem se bo izkazalo, ali je tožnik resnično upnik in toženec resnično dolžnik. Upniki z neizvršljivo sodbo iz rednega pravdnega postopka so torej v bistveno različnem (težjem) položaju od upnikov s plačilnim nalogom (ali sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je vložen ugovor) glede na merilo, kaj od njih zahteva pravni red, da pridejo do sodne odločbe, ki je lahko podlaga za izdajo predhodne odredbe.“

12. Iz zapisa v 17. točki obrazložitve izhaja, da zgoraj omenjeni dve kategoriji upnikov pravni red glede dosegljivosti predhodne odredbe enači, saj oboji pridejo do predhodne odredbe, če izkažejo za verjetno nevarnost uveljavitve terjatve.

13. V 18. točki obrazložitve pa je Ustavno sodišče sklenilo svoje razmišljanje, da za enačenje različnih kategorij upnikov iz pravdnih oziroma izvršilnih postopkov (torej tožnikov, ki so v pravdi uspeli, vendar sodba, s katero je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, še ni izvršljiva in tožnikov iz tistih odprtih pravd, ki se po uspešnem ugovoru zoper izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine nadaljujejo (1)) ne obstoji razumen in stvaren razlog.

14. Sledeč zgoraj povzetim delom obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča, določilo prvega odstavka 257. člena ZIZ torej ne daje podlage za zaključek, da je tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je vložen ugovor, taka neizvršljiva odločba domačega sodišča, ki opravičuje stališče, da je prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe izpolnjen. Zato mora ta presoja po prepričanju pritožbenega sodišča rezultirati v spremembi dosedanje prakse. Stališče, po katerem razlaga določila prvega odstavka 257. člena ZIZ vodi do zaključka, da je tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je vložen ugovor za odločbo domačega sodišča, je upoštevajoč (tudi) razloge citirane odločbe U-I-128/13-15 (10.-12. točka obrazložitve tega sklepa) torej pravno zmotno.

15. V predlogu za izdajo predhodne odredbe je tožeča stranka prvi pogoj utemeljevala prav na podlagi takega sklepa o izvršbi. Kot je pojasnjeno zgoraj, pa ta odločba ni odločba v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ. Iz predloga samega torej izhaja, da manjka eden od obeh pogojev, ki morata biti po citiranem določilu 257. člena ZIZ kumulativno podana za izdajo predhodne odredbe. Zato je (vsak) predlog za izdajo predhodne odredbe, ki je oprt na sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je vložen ugovor, nesklepčen. Nesklepčen predlog pa ni utemeljen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, pa četudi je to storilo iz drugih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker glede na navedeno noben od v pritožbi uveljavljenih razlogov ne more pripeljati do drugačne odločitve, se s pritožbenimi razlogi pritožbeno sodišče ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

16. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Tožena stranka pa nosi svoje stroške pritožbenega postopka zato, ker pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo šteje kot nepotrebno vlogo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Navedbe v tem odgovoru namreč prav v ničemer niso doprinesle k sprejeti odločitvi.

(1) pripomba VSL