Jedro

Premikanje vozila ni bilo ključnega pomena, saj je za odločitev, ali je podano kritje iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, pomembno le, kakšno funkcijo je v trenutku nesreče opravljalo vozilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pa je v konkretnem primeru vozilo opravljalo delovno funkcijo in ne prometne, ki je krita z obveznim avtomobilskim zavarovanjem. Odgovornost iz obveznega avtomobilskega zavarovanja tako ni izključena, ker se vozilo ni premikalo, kot sodišču napačno v pritožbi očita tožeča stranka, temveč ker ni opravljalo prometne ampak delovno funkcijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 15.000,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov postopka in sicer v višini 30,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). S pritožbo izpodbija odločitev sodišča o intervencijskem učinku sodne poravnave na toženo stranko in nasprotuje ugotovitvi sodišča, da obravnavana nesreča ni krita z obveznim avtomobilskim zavarovanjem oziroma zavarovanjem splošne odgovornosti pri toženi stranki. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in napačno zaključilo, da je oškodovanec V. d. d. posredni oškodovanec. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da zadevo vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in odločilo, da intervencijski učinek sodne poravnave, sklenjene med tožečo stranko in oškodovancem, v konkretnem primeru za toženo stranko ne velja. Tožeča stranka in oškodovanec sta namreč sklenila sodno poravnavo, ki pa ima skladno s sodno prakso1 drugačne učinke kot odločitev sodišča, ki je bila sprejeta na podlagi v sodnem postopku ugotovljenih dejstev in uporabljenega materialnega prava. Pri sodni poravnavi gre namreč za (poljuben) dogovor med strankama, ki ga na koncu potrdi sodišče in ni rezultat sojenja, pač pa razpolaganja z zahtevkom, zato ni objekta vezanosti (dejanskih ugotovitev in sodbe).

6. Prav tako je sodišče pravilno presodilo, da izplačilo odškodnine ni krito ne z obveznim avtomobilskim zavarovanjem in ne s splošnim zavarovanjem. Navedbe pritožbe, da so Splošni pogoji poslovanja za zavarovanje splošne kot tudi avtomobilske odgovornosti napisani na način, da je odgovornost tožene stranke v vsakem primeru izključena, ne držijo, saj bi tožnica s sklenitvijo dodatne klavzule (B8), ki omogoča razširitev zavarovalnega kritja zavarovanja avtomobilske odgovornosti, lahko zavarovala točno konkreten primer, pa tega ni storila. Napačne so navedbe pritožbe, da je bila splošna odgovornost tožene stranke izključena po 8. točki tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev zavarovanja. Sodišče je svojo odločitev, da kritje odškodnine s strani tožene stranke ni podano, utemeljilo z ugotovitvijo, da do zavarovalnega primera sploh ni prišlo (prvi odstavek 1. člena Splošnih pogojev zavarovanja in 922. člen Obligacijskega zakonika) - česar tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija - podredno pa tudi, ker tožnica svojega dela na projektu ni dodatno zavarovala z gradbenim zavarovanjem. V primeru, ko zavarovanec poleg izkopa jame, izvaja tudi druga gradbena dela, namreč zavarovanje odgovornosti velja samo ob pogoju, da ima za isti projekt sklenjeno tudi gradbeno zavarovanje.2

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču tudi glede ugotovljenega dejanskega stanja. Navedbe pritožbe, da je sodišče enkrat ugotovilo, da se je vozilo premikalo in drugič, da se ni, kar je povzročilo nekonsistentnost sodbe, ne držijo. Prvostopenjsko sodišče je v 16. točki obrazložitve jasno zapisalo, da premikanje vozila ni bilo ključnega pomena, saj je za odločitev, ali je podano kritje iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, pomembno le, kakšno funkcijo je v trenutku nesreče opravljalo vozilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča,3 pa je v konkretnem primeru vozilo opravljalo delovno funkcijo in ne prometne, ki je krita z obveznim avtomobilskim zavarovanjem. Odgovornost iz obveznega avtomobilskega zavarovanja tako ni izključena, ker se vozilo ni premikalo, kot sodišču napačno v pritožbi očita tožeča stranka, temveč ker ni opravljalo prometne ampak delovno funkcijo.

8. Očitek pritožbe, da je neizvedba predlaganih dokazov vodila v nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je nekonkretiziran in ne zdrži presoje. Sodišče namreč samo na podlagi proste presoje dokazov odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP). V 3. točki obrazložitve je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da je določene dokazne predloge zavrnilo, ker je menilo, da je dejansko stanje že dovolj ugotovljeno na podlagi do tedaj izvedenih dokazov. Gre torej za oceno sodišča, da ne gre za pomembne dokaze (v smislu 213. člena ZPP), zaradi česar jih ni izvedlo.

9. Nazadnje pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da odločitev sodišča o tem ali je družba V. d. d., posredni ali neposredni oškodovanec za odločitev sodišča v konkretni zadevi ni relevantna, saj ne spreminja odločitve sodišča, ali je tožena stranka tožeči dolžna povrniti del že izplačane odškodnine.

10. Pritožba tako ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo razlogov, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da sam nosi pritožbene stroške (165. člen ZPP).

1 VSRS Sklep II Ips 78/2016 2 Glej razdelek Dodatne opombe in klavzule na listini B1. 3 Skladno z odločitvijo Sodišča Evropske Unije v zadevi C/-514/16 in Sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 25/18 z dne 13. 11. 2018.