Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da je tožba sklepčna, je pravilno. Sklepčnost je pojem materialnega prava. Sodišče razsodi po tožbenem zahtevku samo, če iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Če je odgovor pritrdilen, je tožba sklepčna. Če tožba ni sklepčna, mora sodišče tožbeni zahtevek s sodbo zavrniti.

V sodbi ni treba navesti razlogov o stroškovni odločitvi, če je iz podatkov spisa jasno razvidno, za katere stroške gre.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 124440/2017 z dne 21. 12. 2017 pustilo v veljavi v prvem odstavku izreka zaradi plačila 371,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2017 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka zaradi plačila 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožba sklepčna, je pravilno. Sklepčnost je pojem materialnega prava. Sodišče razsodi po tožbenem zahtevku samo, če iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Če je odgovor pritrdilen, je tožba sklepčna. Če tožba ni sklepčna, mora sodišče tožbeni zahtevek s sodbo zavrniti (primerjaj: J. Juhart, Pravdni postopek, Ljubljana 1974, str. 368). Za sklepčnost v konkretni zadevi so zadoščale trditve: (1) da sta pravdni stranki 1. 5. 2017 sklenili Pogodbo o vhlevitvi konja, po kateri je tožeča stranka toženi stranki nudila uporabo treh boksov, tožena stranka pa se je zavezala za to plačati mesečni pavšal v skladu s cenikom tožeče stranke z dne 1. 3. 2016; (2) da je tožena stranka 20. 7. 2017 odpovedala zgoraj navedeno Pogodbo; (3) da se je odpovedni rok iztekel 20. 8. 2017; (4) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki tudi za zadnji mesec in sicer avgust 2017 plačati celotni mesečni pavšal v višini 400,00 EUR (brez DDV) na boks in ne 267,00 EUR na boks, kot je to trdila in plačala tožena stranka.

7. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (in nato ponovno v pritožbi) navajala, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj zahteva plačilo 371,21 EUR oziroma kaj ta znesek predstavlja, od kdaj in zakaj naj bi tekle zamudne obresti in na kateri pravni podlagi zahteva plačilo navedenega zneska, zaradi česar tožba naj ne bi bila sklepčna. Vendar pa je v nadaljevanju v odgovoru na tožbo navajala tudi, da med strankama ni sporno, da je bila Pogodba 20. 7. 2017 s strani tožene stranke odpovedana, pri čemer se je odpovedni rok iztekel 20. 8. 2017, zaradi česar je pavšal za zadnji mesec plačala zgolj za obdobje od 1. 8. 2017 do 20. 8. 2017. Trdila je, da je zato račun št. 205/2017 z dne 1. 8. 2017 (A4) plačala zgolj v višini 932,94 EUR, preostanku, ki ustreza višini vtoževanega zneska, pa je ugovarjala. Ugovor tožene stranke se je torej nesporno nanašal zgolj na preveč zaračunani pavšal za mesec avgust 2017. Iz trditev tožene stranke v odgovoru na tožbo zato ne izhaja, da bi bilo vprašanje, kaj naj bi predstavljal vtoževani znesek sporno in že enostaven izračun pokaže, da predstavlja razliko med zneskom za katerega je bil izdan račun št. 205/2017 in zneskom, ki ga je potrditvah tožene stranke, le-ta plačala tožeči stranki. Pri tem je odločilno, da med strankama ni sporno, da je do razhajanja v obeh zneskih in sicer zneskom za katerega je bil izdan sporen račun, in zneskom za katerega je tožena stranka ta račun plačala, prišlo zgolj zaradi različnega stališča pravdnih strank o tem, ali je treba za zadnji mesec plačati pavšal v celotnem znesku. Glede na to tožeči stranki ni bilo treba dodatno pojasnjevati, kako je prišla do vtoževanega zneska.

8. Iz predloga za izdajo sklepa o izvršbi izhaja, da je tožeča stranka od vtoževanega zneska zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od 8. 8. 2017 dalje, iz dopolnitve tožbe pa, da zahteva plačilo še neplačanega dela računa št. 205/2017, ki ga je k vlogi, s katero je dopolnila tožbo, tudi priložila. Iz navedenega računa izhaja, da je bil rok plačila 7. 8. 2017, torej je tožena stranka v zamudi s plačilom neplačanega dela računa od 8. 8. 2017 in je od tega dne dalje dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, kot je to zahtevala tožeča stranka. Tožena stranka teku obresti konkretizirano ni ugovarjala, temveč je navajala le, da za zadnji mesec ni dolžna plačati pavšala v celotnem znesku. Zato tožeča stranka ni bila dolžna dopolniti trditev o obrestnem delu zahtevka. Prav tako ne drži, da tožeča stranka ni navedla, na kateri podlagi je upravičena do plačila vtoževanega zneska. Svoj zahtevek je namreč utemeljevala na Pogodbi z dne 1. 5. 2017 in k Pogodbi priloženem ceniku z dne 1. 3. 2016. 9. Glede pritožbenih očitkov, da sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo materialno pravne podlage za izpodbijano odločitev, pritožbeno sodišče ocenjuje, da niso utemeljeni. Iz izpodbijane sodbe namreč nedvomno izhaja, da je materialno pravna podlaga utemeljenosti tožbenega zahtevka Pogodba o vhlevitvi konja.

10. Nadalje niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločitvi glede stroškov postopka in glede obrestnega dela zahtevka. V 11. točki izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka dolžna plačati še neplačani del vtoževanega računa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev obveznosti določenega na vtoževanem računu, to je od 8. 8. 2017 dalje do plačila. Glede izvršilnih stroškov pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v sodni praksi ni sporno, da v sodbi ni treba navesti razlogov o stroškovni odločitvi, če je iz podatkov spisa jasno razvidno, za katere stroške gre. V obravnavanem primeru je temu tako, saj iz predloga za izdajo sklepa o izvršbi izhaja, da je tožeča stranka zahtevala zgolj plačilo sodne takse za predlog za izdajo sklepa o izvršbi in sklep o izvršbi, kar ji je izvršilno sodišče in nato sodišče prve stopnje pravilno priznalo. Tudi glede pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da jih je tožena stranka dolžna nositi sama, ker v postopku ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Posledično pritožbeni očitki, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), niso utemeljeni.

11. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katere dokazne listine je vpogledalo in prebralo ter katere dokaze je kot nepotrebne zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč listine, ki jih je vpogledalo in prebralo, izrecno navedlo z oznako priloge in sicer A1 do A7 ter B1 do B8. Tudi sicer pa sodišču prve stopnje ni treba dokazno oceniti vsakega listovnega dokaza posebej. Na podlagi četrtega odstavka 324. člena ZPP mora v obrazložitvi sodbe navesti le zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi razlog za zavrnitev ostalih dokaznih predlogov strank in sicer jih je zavrnilo, ker za odločitev niso bili potrebni. Ne držijo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje navesti katere dokaze je zavrnilo. V kolikor je bila tožena stranka mnenja, da je bil kateri od dokazov zavrnjen neutemeljeno, bi lahko to pravočasno grajala, česar ni storila, prav tako tega ni trdila v pritožbi.

12. Iz Pogodbe oziroma priloženega cenika (priloga 1 k Pogodbi) izhaja, da je bilo plačilo boksov za vhlevitev konjev mogoče v obliki dnevnih plačil (20,00 EUR/dan) ali s pavšalom (400,00 EUR/mesec). Med strankama ni bilo sporno, da sta se dogovorili za plačevanje v obliki mesečnega pavšala, in da je Pogodba prenehala veljati 20. 8. 2017. Nedvomno je, da je Pogodba v času odpovednega roka še veljala in je tožena stranka ne glede na to ali je storitev koristila, le-to dolžna plačati. Tožena stranka je sicer storitev lahko koristila le do 20. 8. 2017, vendar jo to ne odvezuje plačila še neplačanega dela računa, saj podlage za sorazmerno zmanjšanje pavšalnega zneska v Pogodbi ni imela. Eventualno bi glede na število dni (20), v katerih je lahko v avgustu 2017 še koristila storitev, uporabnino plačala v obliki dnevnih plačil in sicer po ceniku 20,00 EUR/dan, kar pa za toženo stranko ne bi pomenilo nižjega stroška od mesečnega pavšala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno toženi stranki naložilo plačilo še neplačanega dela računa.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).