Jedro

Kot bistveno je potrebno pri podizvajalskem razmerju upoštevati, da ob takšni opredelitvi razmerja obstajata dve samostojni obligacijski razmerji, in sicer razmerje med glavnim naročnikom in izvajalcem ter razmerje med izvajalcem in podizvajalcem. Ker so obligacijska razmerja relativna, učinkujejo pravice in obveznosti, ki so vsebina teh razmerij, le med strankami posameznega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik in tožena stranka sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče sklenilo, da se stranska intervencija S. d.o.o., in L. d.o.o. (na strani tožečih strank) ne dopusti.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila družba L. d.o.o.. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Smiselno pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da stransko intervencijo na strani tožeče stranke dopusti. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik je kot podizvajalec drugotožeče stranke utemeljeval svoj interes kot stranski intervenient v predmetnem sporu s trditvijo, da ima z drugotožečo stranko sklenjeno podizvajalsko pogodbo. Ker je drugotoženi stranki posredovala več zahtevkov za plačilo stroškov – škode, povzročene z ravnanjem tožene stranke, to škodo pa med drugim uveljavljata v predmetnem sporu tožeči stranki, pritožnik vidi svoj pravni interes, da v tem sporu zmagata tožeči stranki.

6. Za dopustitev intervenienta v pravdo mora biti na njegovi strani podan pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank (prvi odstavek 199. člena ZPP). Ne gre torej za to, da bi zadostoval vsakršen interes za izid pravde, pač pa mora biti le-ta pravni. To pomeni, da bi izid konkretnega spora lahko kakorkoli vplival na pravni položaj intervenienta. V obravnavanem primeru, ko tožeči stranki kot izvajalca zoper toženo stranko kot naročnika uveljavljata odškodninsko terjatev (četudi je v njej zajeta tudi škoda pritožnika), kakršnokoli odločitev o tem tožbenem zahtevku po doslej znanih podatkih ne more vplivati na pravni položaj pritožnika. Slednji ima namreč samostojno terjatev do drugotožeče stranke na podlagi sklenjene podizvajalske pogodbe. Kot bistveno je torej potrebno pri podizvajalskem razmerju upoštevati, da ob takšni opredelitvi razmerja obstajata dve samostojni obligacijski razmerji, in sicer razmerje med glavnim naročnikom in izvajalcem ter razmerje med izvajalcem in podizvajalcem. Ker so obligacijska razmerja relativna, učinkujejo pravice in obveznosti, ki so vsebina teh razmerij, le med strankami posameznega razmerja.

7. Glede na navedeno ima pritožnik (podizvajalec) zahtevke iz naslova kršitve pogodbe le nasproti svojemu sopogodbeniku oziroma tožeči stranki, pri čemer na odločanje o navedenih zahtevkih ne vpliva vprašanje utemeljenosti obravnavanega zahtevka izvajalcev (tožečih strank) do naročnika (tožena stranka). Zmotno je zato pritožbeno stališče, da so pravice in obveznosti pritožnika odvisne od odločitve v tem sporu.

8. Glede na navedeno je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi pritožbe, zato njenih stroškov sodišče ni obravnavalo kot potrebne (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).