Jedro

Sodišče se sicer strinja z mnenjem drugotožnika, da je zmotno pravno stališče tožene stranke, po kateri je mogoče določbe 25. člena ZDen uporabiti samo glede povečanih vrednosti, ki so posledica investicijskih vlaganj v nepremičnino zaradi njene prezidave ali siceršnjega tehničnega izboljšanja, ne pa tudi glede investicijskih vlaganj, katerih posledica je povečanje površine objekta zaradi dokupa dodatnih površin. Tako pravno stališče tožene stranke bi bilo po mnenju sodišča namreč sprejemljivo le v primeru, če bi dokupljene dodatne površine predstavljale samostojno gradbeno celoto, ki bi jo bilo mogoče ustrezno obravnavati tudi v postopku vračanja (na primer z izločitvijo zadevnega dela objekta kot etažne lastnine), kar pa po podatkih upravnih spisov v spornem primeru ni mogoče, ker dokupljeni deli objekta zaradi adaptacij predstavljajo neločljiv del objekta kot funkcionalne celote in to, kot ugotavlja tožena stranka, po površini bistveno manjši del kot ga predstavlja površina podržavljenih delov objekta.

Izrek

1. Postopka v zadevah z opravilnima številkama U 2908/2006 in U 2925/2006 se združita, in se zadeva dalje vodi pod opr. št. U 2908/2006. 2. Tožbi Republike Slovenije ter tožbi A.A. se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo št. ... z dne 10. 11. 2006 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki A.A. povrniti stroške sodnega postopka v znesku 279,99 EUR v 15 dneh, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z odločbo, ki jo tožnika izpodbijata v tem upravnem sporu, je tožeča stranka odločila, da se upravičencu B.B. vrnejo v last in posest nepremičnine s parc. št. ..., poslovna stavba v izmeri 301 m2, parc. št. ..., dvorišče v izmeri 183 m2, parc. št. ..., gospodarsko poslopje v izmeri 40 m2, in parc. št. ..., gospodarsko poslopje v izmeri 34 m2, vse vpisane v vl. št.... k.o. A. mesto, kolikor so bile nacionalizirane (1. točka izreka), dalje da spremembo zemljiškoknjižnega stanja po tej odločbi izvede pristojno sodišče po uradni dolžnosti (2. točka izreka), da vrednost nepremičnin iz 1. točke izreka v času podržavljenja znaša 88.157,00 EUR, v času vračanja pa 159.624,40 EUR (3. točka izreka), da se za nepremičnine iz 1. točke izreka postavi kot skrbnik za posebne primere drugotožnik (4. točka izreka), da je drugotožnik dolžan zavezanki Republiki Sloveniji plačati razliko v vrednosti vrnjenih nepremičnin v znesku 71.467,40 EUR pod tam določenimi pogoji (5. točka izreka), in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, pri čemer pa mora drugotožnik plačati stroške organa, odmerjene na 10.205,00 SIT (6. točka izreka). V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da pokojni upravičenec izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo nepremičnin, ki so mu bile podržavljene na podlagi Zakona o nacionalizizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), da je vlagatelj (drugotožnik) uveljavljal tudi vrnitev nepremičnin, ki so bile po nacionalizaciji izvzete iz podržavljenja in vrnjene upravičencu, in ki jih je kasneje upravičenec prodal pravnemu predniku zavezanke, dalje da je prvotožnica nasprotovala vrnitvi v točki 1 izreka odločbe določenih nepremičnin iz razloga 1. in 4. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (dalje ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 18/2005-odl. US), vendar je tožena stranka presodila, da ovira iz 1. točke ni podana, ker zavezanka v spornih prostorih ne opravlja več dejavnosti vzgoje in izobraževanja od oktobra 2005, poleg tega pa tudi ni dokazov, da bi bila nadomestitev nepremičnine z drugo nepremičnino za opravljanje dejavnosti zvezana za zavezanko z več kot 50 % večjimi stroški, kot bi nastali za upravičenca, če bi želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem. Po presoji tožene stranke tudi niso podane ovire iz 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, saj so prostori, ki so bili kupljeni po podržavljenju, in ki so sedaj inkorporirani v podržavljene prostore, v času podržavljenja znašali 19,18 % površin, v času vračanja pa predstavljajo le 12,28 % površin. Ti prostori, ki jih po mnenju tožene stranke ni mogoče vrniti v naravi oziroma na katere se denacionalizacija ne more nanašati, po mnenju tožene stranke ne morejo predstavljati podlago za oviro v smislu navedene 4. točke, in gre glede na razmerje med površino prostorov, ki so bili podržavljeni in površino prostorov, ki so bili naknadno kupljeni, za vprašanje, ki bi ga morala urediti zavezanka in drugotožnik sporazumno. Drugotožnik sicer uveljavlja, naj se te kasneje kupljene prostore obravnava kot investicijski vložek po 25. členu ZDen, in je tudi izbral opcijo, naj se mu nepremičnina vrne v naravi s tem, da bo odplačal povečano vrednost nepremičnine, vendar tožena stranka meni, da takšna oblika vrnitve ni sprejemljiva, ker bi bilo krivično, če bi se nepremičnine, ki jih je upravičenec prodal pravnemu predniku zavezanca, zaradi okoliščine, da so inkorporirane v podržavljene nepremičnine, vrnile upravičencu. Iz tega razloga je obseg nepremičnin, ki se vrnejo v last in posest, omejila na v odločbi navedene podržavljene nepremičnine. V nadaljevanju odločbe tožena stranka navaja razloge za druge dele izreka izpodbijane odločbe, ki pa jih sodišče na tem mestu ne navaja, saj so za odločitev v sporu sekundarnega pomena.

Prvotožnica izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je uveljavljala ovire iz 1. in 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen ves čas postopka, kajti obravnavane nepremičnine tvorijo zaokrožen kompleks, katerega vrnitev bi bistveno okrnila njegovo prostorsko celovitost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, hkrati pa bi se bistveno okrnila možnost za izvajanje dejavnosti javnega zavoda, ki navedene nepremičnine uporablja v izobraževalne namene. Uporabnik prostorov je v obravnavane nepremičnine vložil ogromno sredstev že v letih 1964 in 1965 ter v letih 1972 in 1973, delno pa tudi v letih 1983 in 1984, nazadnje pa v letu 1989. Stroški za nadomestitev navedenih poslovnih prostorov bi bili za več kot 50 %, večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi ta nadomestil zahtevano nepremičnino z drugo nepremičnino. Prvotožnica nasprotuje vračanju v naravi ne le kupljenih prostorov, ki po njenem mnenju ne morejo biti predmet denacionalizacije, ampak tudi podržavljenih prostorov, ker le-te potrebuje za opravljanje dejavnosti. Navaja tudi, da je izpodbijana odločba zemljiškoknjižno neizvršljiva, kajti katastrsko stanje izmer parcel ne ustreza dejanskemu stanju. Del kupljene nepremičnine je namreč sestavni del parc. št. ... k.o. A., ki je predmet vračila v naravi, čeprav je v odločbi ugotovljeno, da kupljeni del ne more biti predmet vračila. Iz teh razlogov predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi.

Drugotožnik v svoji tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil upravnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izrek pod točko 1 nepopoln oziroma neizvršljiv, prvič zato, ker tožena stranka o delu njegovega zahtevka, to je o tem, da se po podržavljenju prodani prostori (označeni s številko 9, 10 in 11) obravnavajo v smislu povečane vrednosti nepremičnin po 25. členu ZDen, drugič pa zato, ker odločba, v kateri ni jasno navedeno, v kolikšnem obsegu se nepremičnine vračajo, ni zemljiškoknjižno izvršljiva. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno zato, ker tožena stranka v izračunu vrednosti nepremičnin ni upoštevala, da vrnjena nepremičnina nima lastne kotlovnice, temveč da je kotlovnica v nekaj stavb oddaljenem objektu, zaradi česar je potrebno dosedanjo ocenitev znižati najmanj za 25 točk (vrednostno za 100 DEM na m2), poleg tega pa tudi zato, ker koristna kvadratura vrnjenega premoženja v izreku odločbe ni točno navedena ter tako ni mogoče preveriti ugotovljene vrednosti ob vračanju v višini 159.624,40 EUR. Ne strinja se z materialnopravnim stališčem tožene stranke, da kasneje prodanih prostorov ni mogoče obravnavati v okviru denacionalizacije, torej po 25. členu ZDen, ker ne gre za investicijska vlaganja, temveč za dokupljene prostore. Tožnik namreč meni, da se je z dokupom nepremičnin leta 1960 ohranila identiteta nacionalizirane nepremičnine, saj so dokupljeni prostori inkorporirani v podržavljene prostore in s slednjimi predstavljajo prostorsko in funkcionalno celoto, iz katere jih ni mogoče izločiti. Napačna je tudi odločitev, da se odškodninski izrek glasi na vlagatelja in ne upravičenčeve pravne naslednike, kajti po 26. členu ZDen je zavezanec za plačilo odškodnine upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki. Drugotožnik se tudi ne strinja z izrekom o stroških in predlaga, da sodišče vse njegove stroške naloži v plačilo toženi stranki, saj jih je priglasil pravočasno s tem, da je stroškovni zahtevek vložil priporočeno po pošti dne 11. 10. 2006, torej na dan izdaje odločbe in ni mogoče šteti, da so stroški priglašeni prepozno. Drugotožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi v izreku v točki 1, kolikor se nanaša na zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka za prostore številka 9, 10 in 11 iz skice "stanje prostorov danes", ter v izreku pod točko 2, 3, 5 in 6, in odloči, da se upravičencu vrnejo nepremičnine št. ..., poslovna stavba v izmeri 301,00 m2, parc. št. ... dvorišče v izmeri 183 m2, parc. št. ... gospodarsko poslopje v izmeri 40 m2 in parc. št. ... gospodarsko poslopje v izmeri 34 m2, vse vl. št. ... k.o. A., in sicer v celoti, kar vključuje tudi prostor št. 9, 10 in 11 iz točke 1 izreka, ter da se pri nepremičninah iz 2. točke izreka vknjiži lastninska pravica na B.B., rojena ... 1893, do celote. Drugotožnik uveljavlja tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

Tožbi sta bili vročeni toženi stranki, ki je nanju odgovorila. V odgovoru na tožbo prve tožnice tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi, in pripominja, da prvotožnica glede vlaganj med postopkom ni imela pripomb, glede izvedljivosti 1. točke izreka izpodbijane odločbe pa pripominja, da je le-ta posledica nekooperativnosti strank v postopku, kar je pojasnjeno tudi v izpodbijani odločbi. Predlaga še, naj sodišče zadevi U 2925/2006 (ki se nanaša na drugotožnika) in U 2908/2006 (ki se nanaša na prvotožnico) združi in obravnava v skupnem postopku. V odgovoru na tožbo drugotožnika pa tožena stranka pojasnjuje svoje poglede na vsebino in izvršljivost izreka izpodbijane odločbe, ter pojasnjuje razloge, zaradi katerih je odločila tako, kot je razvidno iz odločbe. Glede stroškov pripominja, da bi, tudi če bi stroškovnik prispel na upravni organ pravočasno, odločila enako, saj po 113. in ostalih členih ZUP/86 plača stroške tista stranka, ki je postopek povzročila, v tem primeru pa je to drugotožnik. Glede obeh tožb tožena stranka predlaga, naj ju sodišče zavrne kot neutemeljeni.

Tožbi sta bili vročeni zastopniku javnega interesa za denacionalizacijo, ki je v zadevi U 2908/2006 prijavil udeležbo, odgovora na tožbo pa ni podal. Tožbi sta utemeljeni.

Prvotoženka očita izpodbijani odločbi, da je njen izrek nedoločen, in zato zemljiškoknjižno neizvršljiv. Sodišče se s takšnim očitkom strinja, saj iz 1. točke izreka ne izhaja določno, na kolikšen del površine se nanaša vrnitev lastninske pravice in posesti, in tudi ne, ali se pridržek "kolikor so bile nacionalizirane" nanaša na parc. št. ... ali tudi na katero drugo parc. številko, navedeno v 1. točki izreka. Takšen izrek je po mnenju sodišča poleg tega, da je nedoločen, tudi v pravnem pogledu nejasen. Izpodbijana odločba vrača podržavljene površine v last in posest, kar bi v stvarnopravnem jeziku pomenilo v izključno last in posest, tako iz izreka kot iz obrazložitve odločbe pa izhaja, da se vrača glede nekaterih nepremičnin, navedenih v izreku, le deloma, ne pa njihova katastrska oziroma zemljiškoknjižna celota. Ker delež vrnjenega dela nepremičnin(e) v izreku odločbe ni določen, tako ni jasno, ali se na nepremičninah, vpisanih pri vl. št. ... k.o. A., vzpostavlja solastninska pravica ali skupna lastnina. Kolikor bi šlo za prvo, bi moral biti po mnenju sodišča solastninski delež vrnjenega dela nepremičnin(e) določen v izreku odločbe, če naj bi šlo za drugo obliko lastninske skupnosti, pa sodišče meni, da tudi to ni v izreku odločbe jasno izraženo in da za ustanovitev skupne lastnine z odločbo o denacionalizaciji tudi nima opore niti v ZDen niti v Stvarnopravnem zakoniku. Izpodbijano odločbo je bilo treba glede na tožbene očitke prvotožnice v pogledu 1. točke izreka odpraviti že iz tega razloga, ker pa so vsi ostali deli izreka odločbe s 1. točko nerazdružljivo povezani, je treba odpraviti hkrati tudi preostali del odločbe v celoti. Pri tem sodišče pripominja, da ni moglo slediti tožbenemu predlogu drugotožnika, naj 1. točko izreka izpodbijane odločbe le delno odpravi in ga nadomesti z v bistvu identičnim izrekom, kakor bi ga vsebovala delno odpravljena odločba, ker sodišče meni, da dejansko stanje za takšno vsebino odločitve ni dovolj razjasnjeno. Sodišče se sicer strinja z mnenjem drugotožnika, da je zmotno pravno stališče tožene stranke, po kateri je mogoče določbe 25. člena ZDen uporabiti samo glede povečanih vrednosti, ki so posledica investicijskih vlaganj v nepremičnino zaradi njene prezidave ali siceršnjega tehničnega izboljšanja, ne pa tudi glede investicijskih vlaganj, katerih posledica je povečanje površine objekta zaradi dokupa dodatnih površin. Tako pravno stališče tožene stranke bi bilo po mnenju sodišča namreč sprejemljivo le v primeru, če bi dokupljene dodatne površine predstavljale samostojno gradbeno celoto, ki bi jo bilo mogoče ustrezno obravnavati tudi v postopku vračanja (na primer z izločitvijo zadevnega dela objekta kot etažne lastnine), kar pa po podatkih upravnih spisov v spornem primeru ni mogoče, ker dokupljeni deli objekta zaradi adaptacij predstavljajo neločljiv del objekta kot funkcionalne celote in to, kot ugotavlja tožena stranka, po površini bistveno manjši del kot ga predstavlja površina podržavljenih delov objekta. Ob takšnem dejanskem položaju pa po mnenju sodišča ne bi bila v nasprotju z določbami 25. in drugih členov ZDen odločitev, ki bi po podržavljenju (do)kupljene dele objekta obravnavala kot povečano vrednost objekta v smislu določb 1. do 3. odstavka 25. člena ZDen, saj bi drugačno obravnavanje (tudi takšno, kot ga s sklicevanjem na oviro iz 4. točke 19. člena ZDen v tem primeru neutemeljeno zagovarja prvotožnica) nasprotovalo smislu 25. člena vsaj v primerih, ko skupna investicijska vlaganja v objekt presegajo 30 % vrednosti njegovega podržavljenega dela. Vendar bi bilo za takšno odločitev, ki bi vsebinsko pomenila vrnitev v izključno last in posest vseh v 1. točki izreka izpodbijane odločbe navedenih nepremičnin upravičencu, treba nedvomno ugotoviti, da ne obstajajo ovire za vrnitev v naravi, ki jih določa 1. točka 1. odstavka 19. člena ZDen v povezavi s 3. odstavkom 19. člena. Tožena stranka sicer v izpodbijani odločbi ugotavlja, da prvotožnica dejavnosti vzgoje in izobraževanja v spornem objektu ne opravlja več, vendar iz razlogov odločbe ni razvidno, ali se je opravljanju dejavnosti odrekla le začasno iz tehničnih razlogov, ki so povezani z dolgotrajnostjo denacionalizacijskega postopka (slabo vzdrževanje objekta), ali trajno iz drugih, s postopkom denacionalizacije nepovezanih razlogov. Kolikor bi bilo ugotovljeno, da se opravljanju dejavnosti v spornih prostorih prvotožnica ni odrekla, bi bilo treba dalje ugotoviti tudi, ali bi prvotožnico premestitev dejavnosti v druge poslovne prostore stala več kot 50 % kot bi upravičenca stala nadomestitev objektov, ki so bili podržavljeni, z vzpostavitvijo prvotne dejavnosti v njih. Nekaterih od teh ugotovitev izpodbijana odločba ne vsebuje, zato tožbi drugotožnika v tem pogledu ni bilo mogoče ugoditi. Pač pa je njegova tožba utemeljena, kolikor se nanaša na odpravo 2., 3., 5 in 6. točke, in sicer iz razloga, navedenega zgoraj, to je iz razloga medsebojne povezanosti vseh določb izreka. Glede na navedeno je sodišče tožbama na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi z 104. in 2. odstavkom 105. člena ZUS-1 ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

Pri presoji upravičenosti do povrnitve stroškov postopka je sodišče upoštevalo 16. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list Republike Slovenije, št. 50/57 do 70/00), odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-68/04 (Uradni list Republike Slovenije, št. 45/06) ter določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP). O stroških sodišče odloči po predloženem stroškovniku tožeče stranke, upoštevaje Odvetniško tarifo (Uradni list Republike Slovenije, št. 67/03, v nadaljevanju OT) in dejstvo, da je tožeča stranka v tem postopku v smislu prvega odstavka 154. člena ZPP s tožbo uspela, vendar glede bistveno nižje vrednosti spornega predmeta, kot jo navaja v punktumu in stroškovnem zahtevku. Glede zamudnih obresti od stroškov sodišče še pripominja, da tečejo le, če dolžnik obveznosti ne izpolni v paricijskem roku, to je v času, ko je z izpolnitvijo obveznosti v zamudi. V skladu z navedenim je sodišče tožeči stranki A.A. priznalo priglašene stroške v naslednji višini: po tar. št. 30 , točka 1.b) OT znesek 229,5 EUR za sestavo tožbe ter znesek 4,59 EUR za izdatke po 13. členu OT, in DDV v višini 45,9 EUR oziroma skupaj 279,99 EUR.