Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti in sicer od zneska 3.801,57 EUR od dne 9.11.2006 dalje do plačila, od zneska 3.338,00 EUR pa od dne 5.5.2008 do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 7.139,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9.11.2006 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.551,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka. S sklepom (glej zapisnik z naroka za glavno obravnavo z dne 11.7.2008) je dovolilo objektivno spremembo tožbe.

Zoper navedeno sodbo in sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno naj se sodba razveljavi ter vrne zadeva v novo sojenje. Poudarja, da bi odškodnina za telesne bolečine lahko znašala največ 2.000,00 EUR. Za strah bi bila lahko odškodnina največ 600,00 EUR. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa bi lahko znašala največ 1.800,00 EUR. Odškodnina za skaženost bi lahko znašala največ 227,77 EUR. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 5.5.2008 spremenila tožbeni zahtevek in sicer ga je v postavki duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zvišala s prvotno postavljenih 2.921,05 EUR na 6.259,38 EUR. Pritožnica ne soglaša z odločitvijo sodišča, da se sprememba sodbe dovoli. Tudi ne soglaša, da je prišla v zamudo. Tožena stranka je mnenje izvedenca prejela šele 17.4.2008 in bi lahko šele od tega datuma zašla v zamudo. Tožena stranka ne more priti v zamudo že od 9.11.2006 za znesek, ki je vtoževan šele od 5.5.2008. Posledično je napačno ugotovljen uspeh pravdnih strank. Sodišče bi moralo uspeh presojati po fazah postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila pristojnost za odločanje v tej zadevi s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. štev. Su … z dne 19.3.2009 prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe. V konkretnem primeru temelji sprememba tožbe na isti dejanski podlagi (nastala škoda zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), tožeča stranka pa zgolj zvišuje znesek tovrstne odškodnine na podlagi izdelanega izvedenskega mnenja. Zato je vsekakor smotrno, da se na podlagi zbranega procesnega gradiva v tem postopku odloči o celotnem uveljavljanem tožbenem zahtevku iz te odškodninske postavke. Določba 1. odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljena in očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ne obstoji.

Nepremoženjsko škodo sodišče odmerja na podlagi dveh načel: načela individualizacije višine odškodnine in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo navedeno načelo pride v poštev pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin (tako telesnih kot tudi duševnih zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti) in strahu, saj vsak posameznik upoštevaje svoje somatske, čustvene in intelektualne lastnosti različno doživlja intenziteto posegov v svojo telesno in duševno integriteto. Sodišče pa upoštevaje določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) uporabi tako, da upošteva tudi objektivne kriterije in sicer primerja razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine je potrebno upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

V zvezi s postavko telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pritožnica zgolj izpostavlja trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, spregleda pa, da je izvedenec potrdil tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je utrpel tožnik (dva operativna posega na prstu, kar 24 prevezov, 6 RTG slikanj, kar 25 pregledov pri zdravnikih, trimesečni bolniški stalež, bergle, ki jih je moral uporabljati še en mesec, ko je bil že v službi, longeto pa je nosil ves čas bolniške). Zato znesek 3.546,98 EUR ni pretiran.

V zvezi s prisojeno odškodnino za strah pritožnica meni, da bi bil zadosten znesek 600,00 EUR namesto odmerjenih 784,51 EUR. Pritožbeni argument, da gre pri tej odškodninski postavki „za subjektivne navedbe, ki jih je težko objektivizirati“, so sicer sprejemljive, vendar pa z njimi pritožnica niti ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila dejanska intenziteta in trajanje primarnega in sekundarnega strahu, drugačna od tiste, ugotovljene v izpodbijani sodbi, temveč zgolj na načelni ravni poudarja težavnost ugotavljanja dejanskih notranjih čustvenih in duševnih procesov posameznika oziroma preverjanja verodostojnosti izpovedovanja oškodovancev o njihovem doživljanju škodnega dogodka in njegovih posledic. Konkretne ugotovitve prvostopnega sodišča (hud primarni strah ter štiri mesece trajajoč sekundarni strah različnih intenzivnosti) pa omogočajo prisojo izpodbijanega zneska odškodnine tudi upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih in ne njegovega zniževanje za 184,51 EUR.

V zvezi z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti pritožbeno sodišče prav tako soglaša z izpodbijano odmero. Čeprav tožnikov palec „ni ves čas izpostavljen kritičnim pogledom okolice, temveč predvsem v poletnih mesecih in še to zgolj pri odprtem obuvalu oziroma v kolikor je tožnik bos“, ta okoliščina ne pomeni podlage za znižanje zneska 834,58 EUR, kolikor je zahteval tožnik. Sodišče prve stopnje ugotavlja ne le nepravilno raščenost nohta, ki je v končnem delu dvignjen in ni zrasel z osnovo ter je zadebljen, z zadebeljeno in tudi po barvi spremenjeno roževino (noht daje zato izgled postrani raščenega kremplja), temveč tudi drugo vrsto oziroma obliko skaženosti – drugačno hojo – navzven s stopanjem na preostale prste ter navzven vidno preoblikovano obliko tožnikove obutve zaradi neenakomerne obremenitve stopala. Ob obstoju tako subjektivne plati (tožnikovi neprijetni občutki) kot tudi objektivizacije te oblike škode (vzbujanje neprijetnih občutkov drugim ob pogledu na skažen prst oziroma drugačen način hoje in preoblikovano obutev) je izpodbijani znesek primerna satisfakcije za tovrstne tožnikove duševne bolečine.

Prav tako je neutemljena pritožba zoper odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožnik se sklicuje na dopolnilno izvedensko mnenje dr. V., ki je na glavni obravnavi dne 11.7.2008 pojasnil, da svoje dosedanje delo lahko normalno opravlja, če nosi obutev, ki je spredaj dovolj visoka in če hodi po ravnem. Težja pa je hoja navzdol in če mu na noht palca karkoli pritiska. Na tretji strani pisnega mnenja pa je izvedenec zapisal, da se je zlom zacelil in ni pustil funkcionalnih posledic, poškodovana nohtna osnova pa je kljub zacelitvi pustila nepravilno rast nohta. Navedeni - iz celotnega konteksta izvedenskega mnenja iztrgani deli - pa na prisojeni znesek ne vplivajo. Vendarle je izvedenec ugotovil, da tožnik trajno več ne more uporabljati spredaj nizke obutve in ne more izvajati aktivnosti, ki zahtevajo hitro ustavljanje ali pospeševanje, odrivanje itd., ter nadalje tudi ne more uporabljati spredaj znižane obutve, zaradi pritiska na noht, kar povzroča bolečino. Zato so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane, tako, da s povečanimi napori hodi po neravnini, posebno po hribu navzdol, ko noga drsi po čevlju naprej, ne more teči, razen na krajše razdalje in ne more se ukvarjati s športnimi aktivnostmi z žogo. Vzrok tožnikovih težav je bolečina, ki se pojavi ob pritisku na deformiran prst, kar vsak težko prenaša. Upoštevaje, da je tožnik mlad (28 let ob nezgodi) in da je moral opustiti ukvarjanje s številnimi športi oziroma je zmanjšal njihovo izvajanje in da delovne naloge v okviru poklica lahko opravlja le, če hodi po ravnini in v primerni obutvi, tako tudi po presoji pritožbenega sodišča znesek 6.259,69 EUR ni pretiran. Naštete omejitve za tako mladega človeka vendarle pomenijo obsežen poseg v kvaliteto njegovega preostalega življenjskega obdobja.

Skupaj odmerjena odškodnina v znesku 11.425,45 EUR tako še predstavlja pravično zadoščenje predvsem upoštevaje precejšnje omejitve predvsem pri rekreativnih in športnih dejavnostih oškodovanca, ki je mlad človek, za katere je sedaj in v bodoče prikrajšan. Navedeni znesek predstavlja 13 povprečnih plač, kar je v okviru sodnih odmer v podobnih primerih.

Pravilna je tudi ugotovitev glede začetka zamude tožene stranke. Tožena stranka ni šele dne 17.4.2008 izvedela za odškodninski zahtevek tožnika, temveč kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje že s tožnikovim zahtevkom, prejetim dne 9.8.2006. Že tedaj je bila torej seznanjena z vsemi škodnimi posledicami, ki jih je utrpel tožnik. Sklicuje se sicer na nesodelovanje tožnika, ker ta ni soglašal s pregledom pri zdravniku cenzorju, torej pri izvedencu tožene stranke. Tožnik pa se ni bil dolžan podvreči pregledu toženkinega izvedenca, ne upoštevaje pravna sredstva, ki bi jih lahko vložil pred organi tožene stranke, je pa pravilno in umestno predlagal ekspertizo neodvisnega izvedenca, katerega pa tožena stranka ni sprejela (glej pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na objektivne – listinske dokaze). Ker je tožena stranka njegovo ponudbo brez utemeljenega razloga odklonila, je upravičeno vložil tožbo. Okoliščine, na katere se sklicuje v pritožbi (zatrjevano nesodelovanje tožnika pri ugotavljanju dejanskega obsega škode), torej na začetek oziroma nastanek zamude niso mogle vplivati. Tožnik s svojim ravnanjem izpolnitve toženkine obveznosti ni preprečil in zato ni zašel v upniško zamudo v smislu določbe prvega odstavka 300. člena OZ, kot bi se dalo razumeti navedbe pritožnice.

Pritožnica zgolj pavšalno izpodbija pravilnost izračuna preostanka njene obveznosti, ki pravilno temelji na določbi 288. člena OZ, po kateri se v primeru, ko dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Višino preostale obveznosti je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo. Zato tudi tega pritožbenega očitka pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Pravilna je tudi stroškovna odločitev. Sodišče prve stopnje je odmerjalo stroške od prvotno postavljenega zahtevka, torej celo od nižje odmerne osnove, kot če bi „fazno“ upoštevalo višjo – po spremembi tožbe. Tožnik od končno uveljavljenih 7.636,67 EUR ni uspel le z zneskom 497,10 EUR, kar predstavlja sorazmerno majhen del, zaradi česar pa posebni stroški niso nastali. Zato je uporaba določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP pravilna.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje, ki tudi v do sedaj obravnavanih delih ni ugotovilo kakšne kršitve procesnega ali materialno pravnega značaja, v teh delih zavrniti pritožbo in potrditi v obravnavanih delih izpodbijano prvostopno odločitev ( 353. člen ZPP).

Pač pa je nepravilna odločitev, kolikor sodišče prve stopnje prisoja zamudne obresti od zneska 3.338,00 EUR, še preden je tožnik zvišal tožbeni zahtevek za znesek 3.338,00 EUR. V tem delu je torej tožnik tožbeni zahtevek prvič uperil zoper toženo stranko šele dne 5.5.2008 in zato v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ tečejo obresti šele od tega dne dalje (po navedeni zakonski določbi je v primeru, kakršen je tudi konkretni, ko rok za izpolnitev ni določen, za zamudo potreben opomin oziroma zahtevek upnika) in torej ne že od dne 9.11.2006. V tem delu je torej moralo sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugoditi pritožbi in spremeniti izpodbijani del sodbe, kot je razvidno iz izreka te pritožbene odločbe (5. odstavek 358. člena ZPP).

Ker je tožena stranka uspela zgolj v delu glede obrestnega zahtevka, od katerega pa se stroški ne odmerjajo, ta njen uspeh na stroške, tako prvostopnega kot tudi pritožbenega postopka, ni vplival. Zato ostaja odločitev o stroških prvostopnega postopka nespremenjena, stroške pritožbenega postopka pa nosi sama.