Jedro

Stranka lahko s pritožbo zoper sodbo prvostopnega sodišča uveljavlja pritožbeni razlog napačne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le, če sodba prvostopnega sodišča temelji na dejanskem stanju, ki bi ga ugotavljalo sodišče samo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 115/2001-6 z dne 18.9.2001

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97-70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 15.1.2001, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. na K. z dne 1.6.2000. Z njo je bila zavrnjena njena zahteva za izplačilo odškodnine zaradi razlike med vrednostjo zemljišč s parc. št. 101, 102, 103, 104/1, 104/2, 108/4, 108/5 ter 541/2, vse k.o. F. vas, razlaščenih po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji in vrednostjo dodeljenih zemljišč parc. št. 1/4, 1/5 in 97, iste k.o.. Takšno odločitev je upravni organ sprejel potem, ko je s pomočjo izvedenca ugotovil, da so bila nadomestna zemljišča vredna več kot podržavljena. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je pravilna ocena tožene stranke, ki je podržavljeno zemljišče v času podržavljenja ovrednotila kot komunalno neopremljeno nezazidano stavbno zemljišče, saj nista bila izkazana pogoja preskrbe s pitno vodo in električno energijo, ki ju določa 11. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93, 65/93 in 26/2000 - v nadaljevanju Navodilo). Tožnica namreč ni predložila nobenih dokazov, ki bi ovrgli ugotovitve prvostopnega organa, temelječe na mnenju izvedenca, da v bližini spornega zemljišča v času podržavljenja ni bilo javnega vodovoda oziroma možnosti preskrbe s pitno vodo. Z navedbo, da se je Tovarna lesovine in lepenke P. v času podržavljenja že oskrbovala z električno energijo iz električnih vodov, pa tudi ni ovrgla cenilčevih ugotovitev, da v oddaljenosti 200 m od podržavljenih parcel ni bilo možnosti neposredne priključitve na nizkonapetostno električno omrežje.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bila "leta 1951 zamenjana zemlja med Tovarno lesovine in lepenke in Z.V." enako vredna. Vsa zemlja je bila "kmečka", kar pomeni travniki in njive. Do zamenjave je prišlo zato, ker je Tovarna lesovine in lepenke potrebovala zemljo za skladiščenje lesa, pa tudi za gradnjo hiš za svoje delavce. Ponovno poudarja, da je Tovarna lesovine in lepenke v času zamenjave že 50 let imela elektriko in vodo. Obe zemljišči sta imeli enake možnosti priklopa na elektriko in vodo, torej sta bili enakovredni. Zato se ne strinja s cenitvijo izvedenca, da je bilo prejeto zemljišče desetkrat vrednejše od danega. Prosi, da sodišče odloči v njeno korist, to je, da dobi nazaj 487 m2, to pa je ravno parcela, ki je prazna.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno, ker tožnica ni predložila nobenih dokazov, ki bi ovrgli oceno upravnega organa, ki je podržavljeno zemljišče na podlagi mnenja izvedenca ovrednotil kot komunalno neopremljeno nezazidano stavbno zemljišče. S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožnica izpodbija ovrednotenje zemljišč, izpodbija dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev v upravnem postopku in na katerem temelji izpodbijana sodba. Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V konkretnem sporu je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Presodilo je tudi tožbene navedbe, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala dejansko stanje. Glede na takšno omejeno možnost izpodbijanja dejanskega stanja v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se pritožba nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Ob upoštevanju dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.