Jedro

Tožnica v tožbi ni navedla nobene vrednosti spornega predmeta. To je storila šele v pripravljalni vlogi. Taka (prepozna) navedba vrednosti spornega predmeta ni upoštevana. Tudi ni pomembno, da sta sodišči prve in druge stopnje v uvodu svojih sodb to prepozno napoved vrednosti spornega predmeta upoštevali in to vrednost navedli v uvodu svojih sodb.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da sta tožnica in pok. V.B. živela v izvenzakonski skupnosti in da je tožnica dedinja po pok. V.B. - očetu tožencev.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožencev kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta toženca vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavljata tako bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka ali pa razveljavitev sodb obeh stopenj in novo sojenje na prvi stopnji pred spremenjenim senatom.

Tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni dovoljena.

V tej pravdni zadevi je šlo za spor o tožničini pravici do dedovanja po pokojnem očetu tožencev iz naslova zakonite dedne pravice po 2. odst. 10. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS 15/76 in 23/78). Šlo je torej za premoženjskopravni spor iz 3. odst. 382. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur.l . SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92). V takih premoženjsko- pravnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi.

Predpogoj za dovoljenost revizije v takem sporu je, da je tožnik vrednost spornega predmeta v tožbi sploh navedel. Navedba vrednosti spornega predmeta je posebna sestavina tožbe v vsakem sporu, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (2. odst. 186. člena ZPP). Med take spore sodijo tudi spori iz 3. odst. 382. člena ZPP, tj. spori, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša niti na denarni znesek niti na izročitev stvari ali izvršitev kakšne drugačne dajatve. Mednje sodi tudi obravnavani spor. Če tožnik tako ne ravna, revizije v takem sporu ni.

Navedba vrednosti spornega predmeta kot posebna sestavina tožbe je način, s katerim tožnik zagotovi pravico do revizije tako sebi (za primer svojega neuspeha v pravdi) kakor svojemu nasprotniku - toženi stranki (za primer svojega uspeha v pravdi). Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije (iz 2. odst. 40. člena ZPP) - ki je v rokah tožnika - ima enako posledico lahko le še sklep sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta, izdan v roku iz 3. odst. 40. člena ZPP. Opozoriti pa je treba, da se ta zakonska določba izrečno sklicuje na primere iz 2. odst. istega člena. To mdr. pomeni, da se ne uporablja v primerih, ko tožnik ne upošteva zakonske določbe 2. odst. 186. člena ZPP, in vrednosti spornega predmeta v tožbi ne navede. V taki situaciji pač ne nastane vprašanje o pravici do revizije, s katerim bi se sodišče moralo ukvarjati - saj je pravica do revizije pravica, ki si jo v sporih iz 3. odst. 382. člena ZPP tožnik le lahko zagotovi, ni pa nujno, da si jo zagotovi.

V tej pravdni zadevi tožnica v tožbi ni navedla nobene vrednosti spornega predmeta. To je storila šele v pripravljalni vlogi z dne 29.11.1991 (l. št. 24 spisa) in sicer tako, da je vrednost spornega predmeta ocenila z zneskom 300.000,00 sit. Taka (prepozna) navedba vrednosti spornega predmeta ni upoštevna. Tudi ni pomembno, da sta sodišči prve in druge stopnje v uvodu svojih sodb to prepozno napoved vrednosti spornega predmeta upoštevali in to vrednost navedli v uvodu svojih sodb. Ta navedba vrednosti spornega predmeta v izpodbijani sodbi ni odločilna, ker ni imela podlage v sklepu, izdanem v situaciji iz 3. odst. 40. člena ZPP, tj. na tam določeni način in do tam določenega prekluzivnega trenutka - ter sploh v tam predvidenem primeru, tj. v primeru, ko je bila vrednost spornega predmeta v tožbi sicer ocenjena, a je nastal dvom o pravilnosti te ocenitve.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija tožene stranke ni dovoljena in da jo je na podlagi določbe 392. člena ZPP zato treba zavreči.