Jedro

Organ je preveritev pogojev za zaščiteno kmetijo opravil na podlagi vloge vlagatelja stranke z interesom B. B. in torej ne po uradni dolžnosti, prav tako preveritve ni opravil na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDKG-A. Zakon (tj. ZDKG) namreč nikjer ne izključuje možnosti, da se pogoji za določitev zaščitene kmetije ne morejo (ponovno) preveriti, če se spremenijo podatki (v zemljiški knjigi ali zemljiškem katastru).

V primeru preveritve pogojev za zaščito kmetije ne gre za upravljanje in razpolaganje z dediščino, temveč za dodelitev statusa premoženja, ki je predmet dedovanja, zato gre pravica predlagati preveritev, ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito tudi le posameznim dedičem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za obravnavo predhodnega vprašanja se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da nepremičnine s parc. št. 1516, *96, 240, 1959, *56, 230, 2537, 2492, 454/1, 1219 in 462, vse k.o. ..., s parc. št. 499, 1840, 1795, 1876, 1108, 1877, 2972/265, 2972/266, 2972/267, 2972/708, 2972/709 in 2972/707, vse k.o. ..., s parc. št. 1443/10 in 1372/1, obe k.o. ..., in s parc. št. 2443, k.o. ..., katerih zemljiškoknjižna lastnica je pokojna A. A., sestavljajo zaščiteno kmetijo (1. točka izreka), da se v e-zemljiški knjigi na nepremičninah iz 1. točke izbriše stara zaznamba zaščitene kmetije in sočasno za vse nepremičnine iz 1. točke te odločbe vpiše nova zaznamba zaščitene kmetije (2. točka izreka) ter da stroškov postopka ni (3. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je prejel vlogo B. B., v tem sporu stranke z interesom, za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za zaščiteno kmetijo. V zvezi s to kmetijo je organ že izdal odločbo, št. 330-1383/2014 z dne 5. 10. 2015, s katero je odločil, da ta kmetija ne izpolnjuje pogojev za zaščito. Odločitev je potrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo, I U 173/2016 z dne 11. 10. 2018. Gre za novo vlogo. Organ je zato ponovno preveril podatke iz uradne evidence Geodetske uprave RS in ugotovil, da se je dejansko stanje podatkov po dejanski rabi in razredih bonitete od izdaje odločbe 2015 do sedaj spremenilo, zato je s postopkom nadaljeval. Skliceval se je na 2., 3. in 4. člen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). V nadaljevanju je, upoštevajoč katastrske podatke za posamezne nepremičnine, v lasti pok. A. A., preveril njihovo dejansko rabo in zaključil, da vse skupaj predstavlja 5,0913 ha primerljivih kmetijskih površin. Glede na navedeno je odločil, kot izhaja zgoraj.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice, v zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami pa še dodal, da iz podatkov zadeve izhaja, da je bilo tožničini zahtevi za dostop do informacij javnega značaja delno ugodeno (ker ne gre za informacije javnega značaja po področnem zakonu), v ostalem so ji bili zaprošeni dokumenti posredovani. Namen podelitve statusa zaščite pa je v ohranjanju celovitosti premoženja kot predmeta bodočega dedovanja, ki bo dediču omogočalo opravljanje kmetijske dejavnosti kot specifične oblike proizvodnje. Je torej v funkciji interesov dediča, ki naj mu kmetija zagotovi eksistenco in gospodarsko kmetovanja, kar je tudi v javnem interesu (tako tudi Upravno sodišče v I U 1661/2017). Iz podatkov zadeve pa tudi ni moč ugotoviti, da bi bil obstoj kmetije sporen.

3. Tožnica je v tožbi uvodoma navedla, da je bilo o izpolnjevanju pogojev za določitev zaščitene kmetije obravnavanih nepremičnin pok. A. A. že odločeno. Prvostopni organ je z odločbo z dne 6. 10. 2015 ugotovil, da te nepremičnine ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo. Odločba je postala dokončna in pravnomočna (sodba Upravnega sodišča, I U 173/2016 z dne 11. 10. 2018), Okrajno sodišče v Ajdovščini pa je tudi že po uradni dolžnosti dovolilo izbris zaznambe zaščitenosti kmetije, ki je bila vpisana na podlagi odločbe iz leta 2003. V času odločanja Upravnega sodišča o prejšnji odločbi (tj. v letu 2018 - op. sod) je drugi sodedič C. C. brez soglasja in vednosti ostalih sodedičev vložil zahtevo za spremembo dejanske rabe zemljišč, ki so predmet zapuščinskega postopka. Umrl je 16. 7. 2018, po njegovi smrti pa je to nadaljeval B. B., ponovno brez soglasja ostalih sodedinj - tožnice in D. D.. Po podatkih, pridobljenih na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, je B. B. pristojni organ zavajal glede spremembe rabe pri več parcelah. Nato je B. B. dne 16. 11. 2018 vložil vlogo za ponovno preverjanje izpolnjevanja pogojev za določitev zaščitene kmetije, kar se je končano z izpodbijano odločbo. Prvostopni organ je pri izdaji te odločbe spregledal nekaj pomembnih dejstev in kršil materialno pravo. Na podlagi prej veljavnih zakonov upravni organ ni nikoli preverjal pogojev za zaščiteno kmetijo po uradni dolžnosti, sedaj se organ sklicuje na ZDKG-A. Zapuščinsko sodišče je v postopku D 43/2014 sodediče napotilo na ponovno preverjanje pogojev. Tožnica je zato vložila ustrezno vlogo in na tej podlagi je bila izdana odločba z dne 6. 10. 2015. S tem je šteti, da je bila izpolnjena tudi obveznost upravnega organa o preveritvi pogojev za določitev zaščitene kmetije po uradni dolžnosti v roku 5 let od uveljavitve ZDKG-A (tj. od 13. 4. 2013). Zato je sklicevanje na določbe ZDKG-A še toliko bolj neutemeljeno, ker je bila že vloga B. B. vložena izven 5-letnega zakonskega roka, izpodbijana odločba pa izdana še pozneje (rok se je iztekel 13. 4. 2018). Sicer je bila pa odločba izdana na podlagi vloge vlagatelja, kot pravilno ugotavlja prvostopni organ in ne po uradni dolžnosti. Glede na 132. in 145. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) bi moral B. B. predhodno pridobiti soglasje vseh ostalih sodedičev za spreminjanje dejanske rabe zemljišč. Ta teh soglasij ni pridobil, zato so bile kršene določbe ZD. Organ je tudi povsem spregledal sodbo, I U 173/2016, iz katere je jasno, da kmetija ne izpolnjuje pogojev za zaščito. Ker tožnica kot sodedinja ni bila obveščena o spremembi dejanske rabe zemljišč, so bile njej (in sodedinji D. D.) kršene pravice.

4. Tožnica je v nadaljevanju še izpostavila, da je drugostopni organ v celoti prezrl odločitev prvostopnega organa z dne 6. 10. 2015, svojo odločbo z dne 21. 12. 2015 in sodbo, I U 173/2016, kot tudi sklep Okrajnega sodišča v Ajdovščini, Dn 46790/2019 z dne 13. 3. 2019. Drugostopni organ je pri razlagi 2. člena ZDKG spregledal, da status kmetije pok. A. A. ne izpolnjuje lastninskih pogojev, saj od njene smrti leta 1999 poteka zapuščinski postopek in je lastnina prešla na sodediče. V tem obdobju je na kmetiji živel pok. C. C., sedaj ne živi nihče. S tem je tudi v celoti prezrto stališče iz sodbe, I U 1661/2017 z dne 22. 11. 2018 (točka 13, 10). Mnenju iz te sodbe pritrjuje tudi Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 46/2017 z dne 17. 10. 2018, in sklepu, I Up 321/2006 z dne 5. 3. 2009. Tega drugostopni organ ne upošteva, saj kmetija ni nikoli zadostovala za ekonomsko preživetje družine (mož pok. A. A. je bil primoran opravljati druga dela za preživetje), po tem sta bili pomemben vir prihodka z delom pridobljeni pokojnini oziroma kmečka pokojnina A. A.. Kmetija torej ne izpolnjuje socialne funkcije. Tudi B. B. tega pogoja ne izpolnjuje, saj ni nikoli opravljal kmetijske dejavnosti kot glavne dejavnosti, temveč mu predstavlja dopolnilno dejavnost, ne zagotavlja pa njegove eksistence. Pravico do pokojnine je namreč pridobil z delom v rednih delovnih razmerjih. Drugostopna odločba je pomanjkljivo obrazložena, saj ne vsebuje jasnih dejanskih in odločilnih razlogov, temveč zgolj povzema navedbe iz prvostopne odločbe, v ničemer pa ne preveri navedb tožnice, niti ne izvede nadzora stanja na terenu, niti preko svojih inšpekcijskih služb, da bi ugotovil neupravičeno spreminjanje podatkov s strani enega izmed sodedičev. Ker ni podrobne opredelitve in obrazložitve glede ostalih socialno-ekonomskih vidikov lastnine in opravljanja kmetijske dejavnosti, infrastrukturnih objektov, kot tudi ne ekonomske funkcije, ki naj bi ga opravljala zaščitena kmetija, kar sploh ni upoštevano pri izreku prvostopne odločbe, je tožnici onemogočeno njihovo preverjanje. Opombe tožnice bi morale organu vzbuditi vsaj dvom v evidenco katastra, za katerega je splošno znano, da je pomanjkljiv in v velikem obsegu nepravilen. Drugostopni organ se ni v ničemer opredelil do tožničinih navedb glede postopka sprememb dejanske rabe podatkov, ki je potekal v nasprotju s Pravilnikom o vsebini in načinu vodenja zbirk podatkov o dejanski rabi prostora, kot tudi v nasprotju z ZD, 29. in 41. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), 334. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tudi o njenem predlogu, da drugostopni organ obnovi postopek za določanje dejanske rabe zemljišč in da izvede spremembo dejanske rabe zemljišč, vključno s preveritvijo dejanskega stanja na terenu, se v drugostopni odločbi ni opredelil. Drugostopni organ je tudi spregledal ravnanje organa v zvezi z njenimi zahtevami za dostop do dokumentov zadeve (o spremembah o dejanski rabi zemljišč), saj je organ njeno zahtevo zavrnil na podlagi ZDIJZ, medtem ko je tožnica vložila zahtevo po prvem odstavku 82. člena ZUP. Sklicevanje drugostopnega organa, da je treba kmetijo ohraniti za enega dediča, je nekritično, saj je kmetija ob smrti prešla na štiri dediče, jasno pa je tudi, da po smrti pok. A. A. ni nikoli delovala. Organ tudi ni mogel ugotoviti, ali je obstoj kmetije sporen, ker ni izvedel predhodnih postopkov. Tudi v tem delu je odločitev pomanjkljiva. Kot dokaz je predlagala vpogled v tam naštete listine in kot zaključno sodišču predlagala, da odločbo odpravi in ugotovi, da je bilo o zaščiti kmetije že odločeno, podredno, da zadevo vrne organu v ponovno odločanje.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da domnevno sporna zahteva za spremembo dejanske rabe zemljišč ni stvar tega postopka, niti organ ni ugotavljal pravilnosti njene izvedbe. Ker se je dejansko stanje spremenilo, ni relevantno, da je bilo prej odločeno drugače. Pri tem organ ni vezan na 5-letni rok iz ZDKG-A, če gre za postopek na zahtevo stranke.

6. Stranka z interesom B. B. je v odgovoru na tožbo uvodoma navedel, da gre v zadevi za zlorabo pravic, ki izvirajo iz zapuščinskega postopka po pok. A. A., ki jo vodi tožničina hči E. E.. Glede postopka spreminjanja dejanske rabe zemljišč je navedel, da je šlo pri tem za travnike, ki so bili zaraščeni in ki jih je C. C. (ki je bil določen za prevzemnika kmetije) očistil, torej se je zgolj vzpostavilo prejšnje stanje. C. C. je v tem postopku zastopal B. B., pooblastilo pa je dala že pok. A. A.. V nadaljevanju je opisal še potek določitve zaščite obravnavanih nepremičnin, poudaril, da v času od 1978 do 2018 ni bilo nikakršnega zmanjšanja obsega nepremičnin, kot tudi ne pravnega prometa z njimi. Skliceval se je še na I U 173/2016, zlasti, da gre za preveritev glede na (takrat) obstoječe podatke. Prav tako ni prišlo do izbrisa zaznambe zaščitene kmetije. Zemljišča pa so tudi obdelana, kar lahko potrdijo vsi kmetje v ..., prejete so bile tudi subvencije iz tega naslova. Predlagal je zavrnitev tožbe s stroškovno posledico.

7. Tožnica je v odgovoru na odgovor toženke na tožbo navedla, da ne drži, da je organ preveril lastništvo, saj če bi, bi ugotovil, da B. B. ni edini dedič in zastopnik, prav tako bi pričakovala, da bo drugostopni organ (ker ima pristojnosti tudi glede dejanske rabe zemljišč) ravnal enovito. V nadaljevanju je še konkretno izpostavila, na katere navedbe toženka po njenem mnenju ni odgovorila. Predlagala je, da sodišče na podlagi 47. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izvede postopek o predhodnem vprašanju postopka spremembe dejanske rabe in to vprašanje samo reši. 8. V odgovoru na tožbo stranke z interesom B. B. je tožnica še navedla, da B. B. ni prevzemnik kmetije, se je pa vpisal kot namestnik nosilca kmetijske dejavnosti brez vednosti ostalih sodedinj, kljub temu, da je zapuščinski postopek že potekal. Prerekala je vse navedbe v zvezi s hčerko E. E., kot tudi navedbe v zvezi s potekom postopka dedovanja in postopka spremembe dejanske rabe. Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1636/2012 z dne 9. 1. 2013, izhaja, da kmetija ni bila zaščitena na dan smrti pok. A. A.. Zato je sklicevanje B. B. na Odlok o določitvi kmetij, za katere velja posebna ureditev dedovanja po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij iz leta 1978, brezpredmetno. Sklicevala se je še na I U 17/2009 ter obširno prerekala ostale navedbe, vključno s opisom ''incidenta'' med B. B. ter njenimi otroci na lokaciji kmetije. Predlagala je, da sodišče po potrebi zasliši njeno hči in sina ter očividca. V nadaljevanju je sodišču poslala še sklep Okrajnega sodišča v Ajdovščini, Sdn 796/2019 z dne 2. 12. 2019. 9. Stranka z interesom B. B. je v pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2020 prerekal vse navedbe tožnice, ugovarjal, da je postopek spremembe dejanske rabe zemljišč v tem sporu predhodno vprašanje, ter vztrajal pri ostalem.

10. Tožnica je v vlogi z dne 16. 2. 2020 še dodala, da sta s sodedinjo D. D. vložili vlogo, da ne dovolita vpis nepremičnin v KMG, ki so skupna last, kot tudi ne odobritve subvencij za te nepremičnine. Dodatno je poslala še sklep Višjega sodišča v Kopru, Cdn 45/2020 z dne 5. 5. 2020, s katerim je to sodišče potrdilo izbris zaznambe zaščitenosti kmetije pri obravnavanih nepremičnine, na podlagi odločbe prvostopnega organa z dne 6. 10. 2015, ki je postala pravnomočna 11. 10. 2018. 11. Stranka z interesom B. B. je v pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2020 ponovno navedel, da je bila tožnica že dedno odpravljena, da je sedaj vložena tudi tožba na izpodbijanje oporoke pok. brata C. C., ki jo je v tožničinem imenu vložila E. E.. Tožnica je tudi vložila na inšpektorat vlogo, da preverijo dejansko stanje na terenu in je kmetijska inšpekcija z odločbo, št. 0611-2299/2019-17 z dne 27. 3. 2020, ugotovila, da se podatki uradnih evidenc ne razhajajo z ugotovitvami na terenu. Kar se tiče izbrisa zaznambe, je to po mnenju stranke z interesom brezpredmetno glede na izpodbijano odločbo.

12. Tožnica je z vlogo z dne 3. 9. 2020 sodišču posredovala že zemljiškoknjižna izpiska za parc. št. 1108, k.o. ..., ter parc. št. 1516, k.o. ... v zvezi z izbrisom zaznambe zaščite kmetije.

13. Stranka z interesom D. D. odgovora na tožbo ni podala.

14. Sodišče uvodoma glede sestave sodišča pri odločanju navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 1313/2019 z dne 15. 9. 2020, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je namreč že dvakrat odločalo o sporu med istimi strankami (kar vključuje tudi stranke z interesom) (zadevi, I U 365/2015, I U 173/2016), o isti vrsti spora (določitvi zaščitene kmetije na istih nepremičninah). Ker se je o določitvi zaščitene kmetije kot vrsti spora tudi že izrekla sodna praksa, je bilo odločeno, kot povedano zgoraj.

K I. točki izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o določitvi nepremičnin s parc. št. 1516, *96, 240, 1959, *56, 230, 2537, 2492, 454/1, 1219 in 462, vse k.o. ..., s parc. št. 499, 1840, 1795, 1876, 1108, 1877, 2972/265, 2972/266, 2972/267, 2972/708, 2972/709 in 2972/707, vse k.o. ..., s parc. št. 1443/10 in 1372/1, obe k.o. ..., in s parc. št. 2443, k.o. ..., katerih lastnica je pok. A. A., za zaščiteno kmetijo.

17. Pravna podlaga za določitev zaščitene kmetije je ZDKG, ki v prvem odstavku 2. člena določa, da je zaščitena kmetija kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti (…) enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca, in obsega najmanj 5 ha (…) primerljive kmetijske površine. Pojem primerljive kmetijske površine po drugem odstavku istega člena pomeni dejansko površino zemljišč, ki jo je treba pri ugotavljanju statusa zaščitene kmetije upoštevati kot 1 ha, kot merilo za določitev primerljive kmetijske površine pa je pri zemljiščih, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča, določena boniteta v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin (prva in druga alineja drugega odstavka) in pri gozdnih zemljiščih dejanska raba, evidentirana v zemljiškem katastru (tretja alineja drugega odstavka).

18. Po prvem odstavku 4. člena ZDKG zaščiteno kmetijo na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti preveri ali določi z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. Za določitev zaščitene kmetije se po drugem odstavku istega člena glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra. Po tretjem odstavku istega člena se na podlagi odločbe iz prvega odstavka tega člena na nepremičninah v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti vpiše ali izbriše zaznamba o zaščiteni kmetiji.

19. Tožnica uvodoma ugovarja, da je bilo o zaščiti kmetije že pravnomočno odločeno z odločbo istega prvostopnega organa, št. 330-1383/2014 z dne 6. 10. 2015, in sicer da obravnavane nepremičnine ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo (kar je bilo tudi potrjeno s sodbo naslovnega sodišča, I U 173/2016 z dne 11. 10. 2018). Posledično bi zato moral organ vlogo stranke z interesom za preveritev zaščite kmetije B. B., ki jo je prejel 16. 11. 2018, zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Enako odločitev bi moral po tožničinem mnenju sprejeti tudi zaradi poteka zakonsko določenega roka za preveritev zaščite kmetije po uradni dolžnosti po ZDKG-A. 20. Kot navaja že drugostopni organ v svoji odločbi oziroma toženka tudi v odgovoru na tožbo, ZDKG-A v drugem odstavku 5. člena res določa, da morajo upravne enote v petih letih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti preveriti, ali kmetije, ki so bile določene kot zaščitene kmetije v skladu z ZDKG, izpolnjujejo pogoje iz prvega člena tega zakona in o tem v upravnem postopku izdati ustrezno odločbo. Pri tem se prednostno preverjajo tiste kmetije, ki so predmet zapuščinskega postopka ali pravnega prometa med živimi. ZDKG-A velja od 13. 4. 2013, kar pomeni, da se je ta rok iztekel 13. 4. 2018. Vendar pa v tem primeru ne gre za tak primer, ki ga predpisuje ta določba, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju: Organ je namreč preveritev pogojev za zaščiteno kmetijo opravil na podlagi vloge vlagatelja stranke z interesom B. B. in torej ne po uradni dolžnosti, prav tako preveritve ni opravil na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDKG-A. Zakon (tj. ZDKG) namreč nikjer ne izključuje možnosti, da se pogoji za določitev zaščitene kmetije ne morejo (ponovno) preveriti, če se spremenijo podatki (v zemljiški knjigi ali zemljiškem katastru), na podlagi katerih se zaščitena kmetija določi (glej drugi odstavek 4. člena ZDKG). Kot pa je navedel prvostopni organ (in kar ni sporno), je stranka z interesom B. B. vlogo na tej podlagi vložil ravno zato: zaradi spremembe podatkov, na podlagi katerih se preveri ali določi zaščita kmetije, in sicer je v tem primeru prišlo do spremembe podatkov rabe iz zemljiškega katastra.

21. Tožnica se zato tudi brez uspeha sklicuje na izdano odločbo prvostopnega organa z dne 6. 10. 2015, s katero je bilo ugotovljeno, da obravnavane nepremičnine pogojev za zaščito ne izpolnjujejo, kot tudi na sodbo, I U 173/2016 z dne 11. 10. 2018, ki je to odločitev potrdila, saj v obravnavanem primeru ne gre za postopek, ki bi temeljil na istih dejanskih okoliščinah, temveč so se le-te (očitno) spremenile (prišlo je do spremembe vrste rabe zemljišč), posledično pa je bilo tudi odločeno drugače, ker je tako narekoval za ta primer relevanten materialni predpis, tj. ZDKG.

22. Tožnica ugovarja tudi aktivni legitimaciji stranke z interesom B. B. za vložitev te vloge, pri čemer se sklicuje na 132. in 145. člen ZD. Po 132. členu ZD pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Člen 145 ZD pa določa, da do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno, kar po mnenju tožnice pomeni, da te vloge stranka z interesom B. B. ne bi mogel podati brez soglasja ostalih sodedinj (tožnice in stranke z interesom D. D.).

23. Kot se je to sodišče opredelilo že v sodbi, I U 365/2015 (kjer je kot tožnik nastopal stranka z interesom B. B., tožnica v tem upravnem sporu pa kot stranka z interesom, toženka je bila ista, šlo pa je tudi za isto zadevo - preveritev ali določitev zaščitene kmetije za obravnavane nepremičnine), v kateri je bilo med drugim sporno vprašanje aktivne legitimacije tožnice v navedenem sporu kot vlagateljice vloge za preveritev pogojev za zaščiteno kmetijo za iste nepremičnine (na to sodbo pa se je sklicevalo tudi sodišče v sodbi, I U 173/2016), v primeru preveritve pogojev za zaščito kmetije ne gre za upravljanje in razpolaganje z dediščino, temveč za dodelitev statusa premoženja, ki je predmet dedovanja, zato gre pravica predlagati preveritev, ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito tudi le posameznim dedičem. Zato tožnica tudi nima prav, ko ugovarja, da organ lastništva nepremičnin ni preveril, saj ta ugovor utemeljuje z dejstvom še ne izvedenega dedovanja ter prehoda dediščine na sodediče in v tem oziru aktivne legitimacije za možnost preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo. Ker pa je preveritev ali določitev kmetije za zaščiteno kmetijo možna tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 4. člena ZDKG), pa (in kot je navedlo tudi sodišče že v sodbi, I U 173/2016), sodišče dodaja še, da izpodbijana odločba tudi v tem pogledu ne bi bila nezakonita, če (v tem postopku) stranki z interesom B. B. ne bi bilo mogoče priznati pravice predlagati preveritev. Ni namreč razloga, da njegove vloge ne bi bilo mogoče šteti zgolj za pobudo organu za začetek upravnega postopka po uradni dolžnosti oziroma obvestilo o okoliščinah, ki po 126. členu ZUP narekujejo pričetek postopka po uradni dolžnosti; na ta način, torej po uradni dolžnosti, bi bila v takem primeru izdana tudi izpodbijana odločba.

24. Tožnica nadalje ugovarja, da so v katastru vpisane rabe nepremičnin napačne, ker je v postopku sprememb vrste rabe prišlo do nepravilnosti, pri čemer izpostavlja predvsem Pravilnik o vsebini in načinu vodenja zbirke podatkov o dejanski rabi prostora, konkretno tretji odstavek 5. člena, iz katerega po njenem mnenju izhaja, da postopka za spremembo vrste rabe ni začel upravičeni vlagatelj (najprej pok. sodedič C. C., ki ga je nadaljeval stranka za interesom B. B.), saj bi (glede na to, da gre za nepremičnine, ki so predmet še ne zaključenega dedovanja) moralo biti vsaj podano soglasje vseh sodedičev za sprožitev tega postopka, same spremembe vrste rabe pa tudi niso bile upravičeno določene oziroma ne temeljijo na dejanskem stanju v naravi.

25. Tudi s temi ugovori v tem upravnem sporu, kjer se presoja zakonitost odločbe, izdane na (med drugim) podlagi 4. člena ZDKG, tožnica ne more biti uspešna. Tožnica namreč ne ugovarja, da organ ni upošteval podatkov o boniteti in obsegu zemljišč, kot so vpisani v katastru, temveč smiselno ugovarja, da se podatki, ki so vpisani v katastru, ne ujemajo z dejanskim stanjem v naravi. V primeru neskladnosti med vpisanimi podatki v katastru in dejanskim stanjem v naravi pa se v postopku določitve zaščitene kmetije upoštevajo podatki iz katastra. Tako tudi ustaljena sodna praksa (npr. sodba Vrhovnega sodišča, I Up 321/2006 z dne 5. 3. 2009, na katero se sklicuje tudi tožnica). Ugovore v zvezi z nepravilno opredelitvijo vrste rabe nepremičnin bi/bo tožnica lahko uveljavljala v postopku spremembe vrste rabe, vendar ne po Pravilniku o vsebini in načinu vodenja zbirke podatkov o dejanski rabi prostora, na katerega se sklicuje tožnica, saj slednji ne velja več v delu, ki se nanaša na tovrstna zemljišča (med drugim so bile črtane tudi 5., 6. člen, na kateri se tožnica izrecno sklicuje), temveč lahko sproži ustrezne postopke po Pravilniku o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč.

26. Tožnica še ugovarja pomanjkljivo obrazložitev drugostopne odločbe. V upravnem sporu sodišče po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Upravni akt po tem zakonu je (med drugim) upravna odločba, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe sli druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. To je v tem primeru prvostopna odločba, s katero je bilo odločeno o zaščiti kmetije. Ne glede na to, pa bo sodišče v okviru presoje materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve preverilo tudi utemeljenost tega ugovora tožnice.

27. Sodišče sodi, da zatrjevana kršitev določb postopka tudi ni podana. Drugostopni organ je namreč tožničine pritožbene navedbe presodil v zadostni meri in izčrpno, pri čemer se je vsebinsko opredelil do tistih pritožbenih navedb, ki so relevantne glede na izpodbijano odločitev, to pa je, ali so bile nepremičnine, ki so obravnavane, v lasti pok. A. A. in ali to izhaja iz zemljiške knjige, in ali so bili podatki o boniteti teh nepremičnin in njihovem obsegu povzeti iz katastra, glede ostalih navedb, ki niso relevantne za odločitev, pa je tudi pojasnil, zakaj je temu tako oziroma zakaj jim ne sledi. Tožnica zato nima prav, da obrazložitev drugostopne odločbe ne vsebuje vseh razlogov za odločitev, ker drugostopni organ naj ne bi odgovoril na vse njene očitke in se opredelil do vseh njenih predlogov (konkretno tožnica pri tem izpostavlja, da naj bi ostalo neodgovorjeno na njene predloge, da se opravi nadzor na terenu, da se naj izvede inšpekcijski nadzor v zvezi z neupravičenim spreminjanjem podatkov vrste rabe s strani enega sodediča v škodo ostalih sodedičev).

28. V obrazložitvi se je drugostopni organ zaradi še dodatne pojasnitve tožnici tudi skliceval na sodbo naslovnega sodišča, I U 1661/2017 z dne 22. 11. 2018, kjer je bilo izraženo stališče, da je določitev zaščitene kmetije v funkciji varstva interesov dediča, ki naj mu kmetija zagotovi eksistenco in gospodarsko kmetovanje, kar je tudi v javnem interesu, ob v obravnavanem primeru izkazanem obstoju kmetije. Tožnica v tožbi sicer tem pojasnilom ugovarja, da slednje (torej, da obstoj kmetije ni sporen), ne drži, kot tudi, da ni podrobnejše opredelitve in obrazložitve glede socialno-ekonomskih vidikov lastnine in opravljanja kmetijske dejavnosti, infrastrukturnih kmetijskih objektov, kot tudi ne ekonomske funkcije, ki naj bi ga opravljala zaščitena kmetija kot kmetijsko-gospodarska enota (kot izhaja iz sodbe, I U 1661/2017, in tudi iz odločb Vrhovnega sodišča, X Ips 46/2017 z dne 17. 10. 2018, in, I Up 321/2006 z dne 5. 3. 2009), vendar pa tudi s tem ne more doseči drugačne odločitve v zadevi. Drugostopni organ je pravilno ugotovil, da v upravnem postopku obstoj kmetije ni bil sporen (tega tožnica ni uveljavljala ne v postopku pred prvostopnim organom, kot tudi ne v pritožbi zoper izpodbijano odločbo), navedbe tožnice, da kmetija ni nikoli in tudi sedaj ne (ter ne bo) opravljala svoje ekonomske funkcije v smislu zagotavljanja sredstev za preživljanje (tožnica namreč navaja, da se njena družina, kot tudi ne sedaj B. B., ni nikoli preživljala zgolj z opravljanjem kmetijske dejavnosti, temveč je posamezen član družine bil ali redno zaposlen ali prejemal pokojnino, idr.), pa glede na materialni predpis tudi niso relevantne. Ne iz ZDKG, kot tudi ne iz stališč navedenih sodnih odločb namreč ne izhaja, da bi za določitev zaščitene kmetije moralo biti kot nedvomno tudi ugotovljeno, da mora kmetija kot kmetijsko-gozdarska enota zagotoviti celovito materialno eksistenco tistemu, ki jo obdeluje in živi na njej, v smislu, kot to zatrjuje tožnica. Zakonodajalec je namreč že z določitvijo obsega in bonitete zemljišč kot pogoja za zaščito kmetije opredelil tisto spodnjo mejo (obsega in bonitete zemljišč), ki naj bi omogočala, da lahko kmetije s kmetovanjem preživijo. Tako izhaja tudi iz predloga Vlade k zakonu (Poročevalec).

29. Sodišče je glede na povedano tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

30. Predlog za obravnavo predhodnega vprašanja po 47. členu ZUS-1 je sodišče moralo zavreči. 31. Člen 47 ZUS-1 določa, da če je odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), ga lahko sodišče ob pogojih tega zakona samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vprašanja ne reši pristojni organ.

32. V vlogi z dne 24. 11. 2019 je tožnica sodišču predlagala, da glede na kršitev procesnih pravic pri postopku spremembe dejanske rabe obravnavanih nepremičnin sodišče samo obravnava to vprašanje kot predhodno vprašanje in ga reši. 33. Po 28. členu ZUS-1 je treba tožbo v upravnem sporu vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V tožbi je treba navesti tožnikovo ime in priimek, njegovo prebivališče, naziv toženka, upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost (30 člen ZUS-1). To pomeni, da po izteku tega roka ni mogoče širiti tožbenih razlogov z nadaljnjimi vlogami, spreminjati oziroma dopolnjevati tožbenega zahtevka, uveljavljati dodatnih tožbenih predlogov in predlagati novih dokazov, saj to ni dovoljeno. Ker je tožnica predlog za obravnavo predhodnega vprašanja po 47. členu ZUS-1 vložila po izteku roka iz 28. člena ZUS-1 (tožnica je drugostopno odločbo prejela 3. 7. 2019, torej se je 30-dnevni rok iz 28. člena ZUS-1 iztekel 3. 9. 2019), je sodišče njen predlog zavrglo. Tako tudi Vrhovno sodišče v, I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019. 34. Sodišče pa ob tem še pripominja, da postopek spremembe dejanske rabe zemljišč ni predhodno vprašanje v smislu 47. člena ZUS-1, kot to napačno sklepa tožnica, saj se (kot je sodišče tožnici že pojasnilo) pri preveritvi ali določitvi pogojev za zaščiteno kmetijo uporabijo podatki iz zemljiškega katastra (drugi odstavek 4. člena ZDKG).

35. Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega prvostopnega akta (za katerega je sodišče presodilo, da je bila pravilno uporabljeno), med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V tej zadevi namreč pravno relevantna dejstva, da je bila pok. A. A. lastnica obravnavanih zemljišč ter da dedovanje po pok. A. A še ni zaključeno (zaradi vprašanja statusa premoženja in posledično razdelitve premoženja med sodediče), kot tudi, da so podatki o boniteti in obsegu zemljišč povzeti iz zemljiškega katastra, niso sporna. Organ pa je - kot že povedano - na to dejansko stanje tudi pravilno uporabil materialno pravo. Med strankami pa tudi ni sporno, da je bilo o zaščiti kmetije odločeno že z odločbo prvostopnega organa, št. 330-1383/2014 z dne 6. 10. 2015, s katero je bila sprejeta nasprotna odločitev in posledično izveden tudi ustrezen vpis v zemljiško knjigo.

36. Dokazi v zvezi s trditvami o za tožnico spornem postopku spremembe dejanske rabe zemljišč (zapisnik Sprememba dejanske rabe, izdan s strani F. F. s.p. z dne 22. 11. 2017, elektronsko sporočilo B. B. z dne 8. 9. 2018 in G. G. z dne 12. 9. 2018, priglasitev predloga za preverbo dejanskega stanja na terenu - status dejanske rabe zemljišč z dne 24. 3. 2019 ) so neprimerni dokazi, ker (kot že povedano) dejanska sprememba vrste rabe nepremičnin (oziroma njena izvedba) ne sodi v okvir relevantnega dejanskega stanja v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi. Enako velja tudi glede prošnje za vpogled v spis in fotokopiranje dokumentov celotnega spisa št. 330-279-2018/10, zahteve za fotokopije dokumentov z dne 28. 2. 2019, zahteve za vpogled v spis in fotokopiranje dokumentov - ponovno z dne 19. 4. 2019, zahteve za dostop do informacij javnega značaja z dne 28. 2. 2019, dopisa drugostopnega organa, št. 090-7/2019/5 z dne 25. 3. 2019, odločbe drugostopnega organa, št. 090-7/2019/6 z dne 17. 4. 2019, dopis istega organa, št. 33100-80/2019/2 z dne 10. 5. 2019, ker gre za postopek vpogleda v drug upravni spis.

37. Dokazi, predlagani v nadaljnjih odgovorih in pripravljalnih vlogah tožnice (z dne: 24. 11. 2019, 4. 12. 2019, 16. 12. 2019, 16. 2. 2020, 8. 6. 2020, 3. 9. 2020), pa so bili predlagani po izteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, kar pa (kot že navedeno zgoraj) ni dovoljeno (ponovno: tako tudi Vrhovno sodišče v, I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019).

38. Pri načinu odločitve je sodišče še upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku. Glede na ustaljeno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.1 Tak je tudi obravnavani primer.

1 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge