Jedro

Morebitno neskladje med navedbami abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja in opisom konkretnega ravnanja obdolženca ne pomeni nasprotja v izreku sodbe o dejstvih in okoliščinah, ki uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja.

Opis obsojenčevega ravnanja v izreku sodbe, to je odreditev računovodskemu servisu, naj opravi določeno nezakonito knjižbo, pomeni opis njegovega izvršitvenega dejanja, zaradi katerega je druga oseba, ki pa dejanja ni štela za svojega, fizično izpolnila obsojenčevo odredbo, ki je dejanje, katerega je odredil, štel za svoje in je zato storilec kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin v skladu s 1. odstavkom 8. člena in 1. odstavkom 29. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni B.P. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu B.P. zaradi kaznivih dejanj davčne zatajitve po 2. odstavku 254. člena in ponareditve poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo zapora štirih mesecev in preizkusno dobo dveh let, plačila stroškov postopka pa je bil oproščen.

Zoper sodbi je zagovornik obsojenega B.P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve kazenskega zakona. Izpodbijani sodbi naj ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih, namreč o tem, kdaj je bilo nadaljevano kaznivo dejanje davčne zatajitve storjeno in glede naklepa zatajitve obveznosti, ki ga je obsojenec zanikal, njegov zagovor pa potrjuje okoliščina, da je odredil, naj se mesečni REK obrazci izpolnjujejo in da je tudi v preteklosti ravnal enako, vendar pa je konec obračunskega leta poravnal obveznosti. Glede tega kaznivega dejanja izrek sodbe sodišča prve stopnje nasprotuje razlogom: v izreku je dejanje pravno opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje, v obrazložitvi pa se trdi, da gre za več kaznivih dejanj, ki so bila storjena in dokončana vsak mesec posebej. Glede kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine je izrek sodbe sodišča prve stopnje sam s seboj v nasprotju, ker se v njem trdi, da je obsojenec sam vpisal lažne podatke, istočasno pa, da je "določil računovodskemu servisu" neresnične vpise. Opis kaznivega dejanja davčne zatajitve je tudi bistveno pomanjkljiv, ker ne navaja pravega "podzakonskega predpisa". Izpovedba B.B. je v sodbi sodišča prve stopnje nepopolno povzeta in je v nasprotju z zapisnikom o njegovem zaslišanju, sodišče druge stopnje pa te izpovedbe ni celovito ocenilo. Kršitev kazenskega zakona naj bi bila v tem, da je sodišče kaznivo dejanje davčne zatajitve pravno opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, čeprav gre za več kaznivih dejanj, storjenih vsak mesec posebej ali pa vsaj za dve kaznivi dejanji, storjeni konec leta 2000 in leta 2001. Zatrjuje tudi, da obstaja precejšen dvom o resničnostnih odločilnih dejstvih. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani (?) v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti odgovarja, da je opis davčne zatajitve v izreku sodbe dovolj konkretiziran, ko navaja seštevek vseh mesečnih zatajenih obveznosti, pravilno je tudi stališče izpodbijanih sodb, da gre za nadaljevano kaznivo dejanje, ne pa za stek več kaznivih dejanj. Čeprav v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni naveden 223. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP) kot pravna podlaga za obveznost davčnega zavezanca, da obračuna in plača predpisane prispevke v določenih rokih, opis ni pomanjkljiv, saj 223. člen tega zakona določa, da se prispevki plačajo v roku in na način, ki sta določena v 130. členu ZDavP za plačilo davka od osebnih prejemkov. Obsojenčevo naročilo računovodskemu servisu, da izplačane plače knjiži kot kratkoročne finančne terjatve, je način storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preizkuša le tiste kršitve zakona, ki jih vložnik zahteve z njo uveljavlja, kar pomeni, da morajo biti kršitve zakona dovolj določno opredeljene in obrazložene, da jih je mogoče preizkusiti.

Opis kaznivega dejanja davčne zatajitve v izreku sodbe sodišča prve stopnje trdi, da obsojeni B.P. ob vsakomesečnih izplačilih plač za 7 delavk v njegovi družbi A.d.o.o. od februarja 2000 do julija 2001 v nasprotju z določbami 130. člena ZDavP pristojni davčni upravi ni predložil vsak mesec sproti obračunov plač ter davkov in prispevkov nanje (obrazec REK), zaradi česar davčna uprava za to obdobje podjetju ni obračunala 6,475.563 SIT davkov in prispevkov na plače in od plač, podjetje pa jih tudi ni plačalo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ponavlja stališče iz zagovornikove pritožbe, da je tak opis kaznivega dejanja nerazumljiv, ker se obsojencu očitajo mesečne zatajitve obveznosti, zato bi moral opis navajati mesečne zneske zatajenih obveznosti, saj da je le tako mogoče ugotoviti, ali je kakšno posamezno dejanje v sestavi nadaljevanega kaznivega dejanja že zastaralo. Pritožbeno sodišče je takšno stališče zagovornika zavrnilo in je soglašalo z mnenjem sodišča prve stopnje, da opis pri nadaljevanem kaznivem dejanju "ni nesklepčen", če ne navaja posamičnih mesečnih obveznosti, ki so bile zatajene. Vrhovno sodišče je na stališču, da konkretni opis nadaljevanega kaznivega dejanja davčne zatajitve v obravnavanem primeru ustreza določbam 1. točke 1. odstavka 359. člena ZKP, da mora opis navajati dejstva in okoliščine, ki so znaki določenega kaznivega dejanja. Časovne opredelitve posameznih dejanj, ki so v sestavi nadaljevanega kaznivega dejanja in druge konkretne okoliščine posamičnih dejanj, niso odločilnega pomena, če sicer vsako posamično dejanje vsebuje vse znake določenega kaznivega dejanja. Časovna opredelitev ni zakonski znak kaznivega dejanja, je pa potrebna za čim natančnejšo označbo kaznivega dejanja (2. točka 1. odstavka 269. člena ZKP) in je lahko v določenem primeru bistvenega pomena za uporabo posameznih določb kazenskega zakona, med drugim tudi za uporabo določb o zastaranju (relativnem ali absolutnem) pregona. Toda v obravnavani zadevi je sodišče (molče) štelo, da vsako posamezno dejanje v sestavi nadaljevanega kaznivega dejanja izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po 2. odstavku 254. člena KZ. Prvo dejanje je bilo storjeno februarja 2000, prvo procesno dejanje, naperjeno v kazenski pregon obsojenca je bila odredba sodnika za zaslišanje obdolženca in prič (l. št. 53) z dne 26.8.2003. Za kaznivo dejanje po 2. odstavku 254. člena KZ je bila predpisana kazen zapora do treh let, relativna zastaralna doba za kazenski pregon po 4. točki 1. odstavka 111. člena KZ za to kaznivo dejanje je bila 5 let, torej zastaranje pregona ni prišlo v poštev za nobeno od dejanj v nadaljevanem kaznivem dejanju. Zaradi tega natančna časovna opredelitev posamičnih dejanj ni bistven niti ni pomemben podatek, zato opis nadaljevanega kaznivega dejanja ni bistveno pomanjkljiv in je tudi povsem razumljiv.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi navaja, da bi moralo biti kaznivo dejanje pravno opredeljeno kot stek večih kaznivih dejanj, ki so bila dokončana vsak mesec posebej od februarja 2000 do julija 2001 ali pa vsaj kot stek dveh kaznivih dejanja, storjenih z davčnimi zatajitvami za leto 2000 in za leto 2001, ker da "v teoriji in praksi ni sporno" da davčne zatajitve storjene v dveh različnih letih ne morejo biti eno nadaljevano kaznivo dejanje. V tem delu zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb 1. odstavka 47. člena KZ o steku v smislu 4. točke 372. člena ZKP, vendar neutemeljeno. Kadar sodišče ponavljajoče delovanje obdolženca, s katerim vsakič izpolnjuje znake določenega kaznivega dejanja, pravno opredeli kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, čeprav bi ga moralo opredeliti kot stek dveh kaznivih dejanj, kot to trdi zahteva, ne krši kazenskega zakona v škodo obdolženca. Po določbah 1. odstavka 421. člena v zvezi s 1. odstavkom 75. člena ZKP pa sme zagovornik vložiti to izredno pravno sredstvo samo v korist obdolženca, torej kadar je zakon kršen v obdolženčevo škodo.

Ni utemeljena trditev zahteve, da sodbi nimata razlogov o obsojenčevem namenu, da se njegova družba A. d.o.o izogne plačilu davkov in prispevkov od in iz izplačanih plač: sodba sodišča prve stopnje ima razloge o ugotovitvah takega namena v 2. odstavku na 6. strani, sodba sodišča druge stopnje pa v zadnjem odstavku na 2. in v 1. odstavku na 3. strani. Trditev zahteve, da obsojenec takega namena ni imel, ker da je njegov zagovor v tej smeri potrjen tudi z dejstvom, da so bili mesečni obračuni REK izdelani po njegovi odredbi in da je tudi v prejšnjih letih na enak način dosegel plačilo davkov in prispevkov s časovnim zamikom, pa kot zmotno izpodbija ugotovitev sodišča o obstoju takega obsojenčevega namena, torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Trditev zahteve, da izrek sodbe sodišča prve stopnje v opisu kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin nasprotuje sam sebi, ker v navajanju zakonskih znakov trdi, da je obsojenec sam vpisal lažne podatke v konto kratkoročnih finančnih naložb, v konkretnem opisu pa, da je to storil računovodski servis, ni utemeljena. Po določbah 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev postopka, če izrek sodbe nasprotuje sam sebi. Po določbah 1. točke 1. odstavka 359. člena ZKP se v opisu kaznivega dejanja navedejo dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja. Morebitno neskladje med navedbami abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja in opisom konkretnega ravnanja obdolženca ne pomeni nasprotja v izreku sodbe o dejstvih in okoliščinah, ki uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja.

V obravnavanem primeru opis obsojenčevega ravnanja, to je odreditev računovodskemu servisu, naj opravi določeno nezakonito knjižbo, pomeni opis njegovega izvršitvenega dejanja, zaradi katerega je druga oseba, ki pa dejanja ni štela za svojega, fizično izpolnila obsojenčevo odredbo, ki je dejanje, katerega je odredil, štel za svoje in je zato storilec kaznivega dejanja v skladu s 1. odstavkom 8. člena in 1. odstavkom 29. člena KZ.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti naj bi bil opis kaznivega dejanja bistveno pomanjkljiv, ker kot pravno podlago za obveznost predložitve obrazcev REK napačno navaja 130. člen namesto pravilno 223. člen ZDavP. Stališče zahteve je zmotno: v 2. odstavku 130. člena ZDavP je določeno, da mora izplačevalec osebnih prejemkov obračunati davek od osebnih prejemkov hkrati z obračunom osebnih prejemkov ter obračun dostaviti davčnemu organu najkasneje na dan izplačila osebnih prejemkov, plačati pa ga v 6 dneh po izplačilu osebnih prejemkov. Glede obračuna in plačila prispevkov je v 1. odstavku 223. člena ZDavP določeno, da se plačujejo v rokih in na način, kot je to določeno za davek v 130. členu tega zakona. Določbe 130. člena ZDavP so torej neposredna pravna podlaga za obračun in plačilo davkov, za prispevke od plač pa posredna pravna podlaga, ker nanje odkazuje 223. člen. Navedba v opisu, da je 130. člen ZDavP pravna podlaga za obračun in plačilo tako davkov kot tudi prispevkov torej ni napačna.

Trditve zahteve, da sodba sodišča prve stopnje navaja le za obsojenca obremenilni del izpovedbe priče B.B., ne pa tudi tisti del, ki je obsojencu v korist, smiselno uveljavljajo kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Za tako kršitev med drugim gre, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med navedbami sodbe o vsebini določene izpovedbe in tem, kar je zapisano v zapisniku o njej. Čeprav zahteva za varstvo zakonitosti ne pove, na kateri zapisnik o zaslišanju priče B.B. misli, Vrhovno sodišče šteje, da se sklicuje na njegovo zaslišanje na glavni obravnavi dne 26.5.2006. Toda zahteva ne pove, kateri del izpovedbe te priče je sodba drugače povzela, kot je to v zapisniku in ali je ta drugačnost tako velika, da je pomembna, ter o kateri odločilni okoliščini je bil govor, zato zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti.

Tudi navedba zahteve, da pritožbeno sodišče ni ocenilo izpovedbe te priče celovito, je tako posplošena, da ni mogoče ugotoviti, ali uveljavlja kršitev drugega odstavka 355. člena ali 1. odstavka 395. člena ZKP in ali je zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino za postopek v zvezi z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Po 4. odstavku 95. člena lahko sodišče obsojenca oprosti plačila stroškov postopka z zahtevo, če bi bilo zaradi tega ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je obsojenec v slabem finančnem stanju in bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine, zato je bil oproščen stroškov kazenskega postopka. Glede tega vprašanja Vrhovno sodišče ni ugotovilo drugačnih okoliščin, zato ga je tudi samo oprostilo plačila povprečnine za postopek v zvezi z zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.