Jedro

Zakonodajalčev namen pri urejanju omejitve pravice hraniti osebne podatke o naročniku očitno ni bil v tem, da bi operater lahko te osebne podatke hranil vse do poplačila terjatev, pač pa zgolj v hrambi podatkov dotlej, ko je terjatev še mogoče sodno izterjati. Zakon v točki zastaranja postavlja najdaljši možni rok hrambe osebnih podatkov v zvezi z neplačanimi terjatvami, lahko pa se ta rok izteče že prej, če nastopi okoliščina, ki ustvarja zastaranju primerljive učinke, kot je prenehanje terjatve ali nastop sodne neizterljivosti le-te. Takšna okoliščina pa je tudi odpust obveznosti po ZFPPIPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je toženka v 1. točki izreka odločila, da se predlogu za rešitev spora med tožnikom in stranko z interesom ugodi tako, da je tožnik dolžan v roku 15 dni od vročitve te odločbe prenehati s hrambo osebnih podatkov stranke z interesom v zvezi s terjatvijo v višini 153,53 evrov s pripadajočimi stroški in obrestmi; z 2. točko izreka pa, da v tem posopku posebni stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi toženka ugotavlja, da ima tožnik do stranke z interesom še neporavnane obveznosti, glede katerih zastaralni rok ni potekel, vendar pa so te obveznosti prenehale na podlagi sklepa o odpustu obveznosti v postopku osebnega stečaja. Posledično je stanje obveznosti stranke z interesom do tožnika 0,00 evrov, saj odpuščena terjatev ne obstaja več. Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) tako ne nudi več pravne podlage za hranjenje podatkov v zvezi z njo.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se v tožbi sklicuje na tretji odstavek 148. člena ZEKom-1 ter na prvi in drugi odstavek 409. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Tako meni, da odpust obveznosti ne pomeni, da ta preneha obstajati, pač pa zgolj, da se pretvori v naturalno obveznost, saj njene izpolnitve ni mogoče doseči sodno. Posledično je prepričan, da je napačno stališče toženke, da je stanje obveznosti stranke z interesom do tožnika 0,00 evrov in da terjatev več ne obstaja. Poudarja še, da tretji odstavek 148. člena ZEKom-1 ne nalaga operaterjem izbrisa osebnih podatkov v zvezi z odpuščenimi obveznostmi, pač pa zgolj v zvezi z obveznostmi, ki so zastarale. Navaja še, da zaradi odpusta terjatve ne bo več mogoče pretrgati teka njenega zastaranja, zato bo pravna podlaga za hranjenje osebnih podatkov stranke z interesom odpadla takrat, ko bo terjatev zastarala. Sodišču predlaga odpravo 1. točke izreka izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Sodišče je tožbo poslalo toženki, ki mu je dostavila upravne spise. V odgovoru na tožbo uvodoma poudarja, da je za odločitev ključno, da je prenehala potreba po obdelavi osebnih podatkov v zvezi s predmetno terjatvijo takoj, ko je ta postala naturalna. Meni, da je pravno stanje neizterljivosti terjatve na podlagi sklepa o odpustu obveznosti popolnoma enako izteku zastaralnega roka, saj tudi s tem terjatev postane neizterljiva oziroma naturalna. Dodaja, da je namen odpusta obveznosti v osebnem stečaju v tem, da se dolžnik v preizkusnem obdobju finančno rehabilitira in nadaljuje življenje brez dolgov. Za dosego tega namena pa je dolžniku treba omogočiti tudi poslovanje v pravnem prometu, kar pa ni mogoče, dokler tožnik hrani osebne podatke stranke z interesom o neporavnanih obveznostih. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe in zahtevka za plačilo stroškov postopka.

5. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da so tožnikove terjatve nasproti njej s sklepom o odpustu terjatev postale sodno neizterljive, zato jih je treba računovodsko odpisati. Poudarja, da tožnik tudi skladno z njegovo politiko zasebnosti nima več podlage za hranjenje teh osebnih podatkov. Njihova nadaljnja hramba je tudi v neskladju s prvim odstavkom 21. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1).

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po kateri sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje.

7. V tej zadevi je sporno vprašanje, ali operater sme hraniti podatke o bivšemu naročniku zaradi neporavnane terjatve, ki ni več sodno izterljiva, relevantno dejansko stanje pa ni sporno. Posledično so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

**Odločanje brez glavne obravnave**

8. Sodišče je razpisalo narok za glavno obravnavo, ki se ga ni udeležila nobena od strank postopka, saj so se vse s pisnimi vlogami glavni obravnavi odpovedale.1 Posledično je sodišče odločilo na podlagi pisnih vlog strank in pisnih dokazov brez glavne obravnave skladno s prvim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. **K I. točki izreka**

9. Tožba ni utemeljena.

10. Med strankami ni sporno, da je stranka z interesom imela s tožnikom sklenjeno naročniško razmerje za telekomunikacijske storitve, ki je prenehalo, in da tožnik hrani osebne podatke stranke z interesom v zvezi z neporavnano terjatvijo višini 153,63 evrov. Sporno ni niti, da je stranka z interesom v letu 2016 začela postopek osebnega stečaja, ki se je zaključil s sklepom o odpustu obveznosti Okrožnega sodišča v Celju št. St ..., ta odpust obveznosti pa učinkuje tudi na zgoraj navedeno terjatev, ki je zato postala sodno neizterljiva. Spor pa je o tem, ali tožnik sme hraniti osebne podatke o stranki z interesom kot bivšem naročniku v zvezi z neporavnano terjatvijo, ki ni več sodno izterljiva, saj je obsežena s sklepom o odpustu obveznosti v postopku osebnega stečaja.

11. V času izdaje izpodbijane odločbe veljaven ZEKom-1 je v tretjem odstavku 148. člena določal, da lahko operaterji osebne podatke o naročniku po prenehanju naročniškega razmerja hranijo do popolnega poplačila storitev, vendar najdlje do preteka zastaralnega roka za svoje terjatve za izvajanje storitev. Skladno s prvim odstavkom 335. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zastaranje obveznosti pomeni, da ta postane neiztožljiva (se pretvori v naturalno), ne pomeni pa, da preneha obstajati.3 Po zastaranju je še vedno mogoča prostovoljna izpolnitev obveznosti. V primeru izpolnitve zastarane obveznosti dolžnik ne more zahtevati vrnitve (342. člen OZ).

12. Institut odpusta obveznosti po 408. in 409. členu ZFPPIPP je po učinkih povsem enak zastaranju obveznosti, saj skladno s prvim odstavkom 409. člena ZFPPIPP s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha (zgolj) upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve. Skladno z drugim odstavkom istega člena pa dolžnik prostovoljno plačanega dela terjatev, glede katerih velja odpust, ne more zahtevati nazaj po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Glede na navedeno zakonodajalčev namen pri urejanju omejitve pravice hraniti osebne podatke o naročniku očitno ni bil v tem, da bi operater lahko te osebne podatke hranil vse do poplačila terjatev, pač pa zgolj v hrambi podatkov dotlej, ko je terjatev še mogoče sodno izterjati. Tudi zastaranje (za razliko od nekaterih drugih institutov prenehanja obveznosti iz OZ) namreč ne povzroči prenehanja terjatve kot takega, pač pa samó prenehanje izterljivosti te terjatve, pa je zakonodajalec vseeno določil, da je dopustno hraniti osebne podatke v zvezi z neplačanimi terjatvami najdlje do njihovega zastaranja.

13. Navedeno izhaja tudi iz samega besedila zakona. V tretjem odstavku 148. člena ZEKom-1 namreč piše, da je operater upravičen hraniti podatke o naročniku do popolnega poplačila storitev, vendar najdlje do preteka zastaralnega roka za poplačilo terjatve. Pravica hraniti osebne podatke lahko torej preneha tudi že prej v drugih primerih, ko operater terjatve ne more več sodno izterjati, tak primer pa je tudi odpust obveznosti. Zakon torej v točki zastaranja postavlja najdaljši možni rok hrambe osebnih podatkov v zvezi z neplačanimi terjatvami, lahko pa se ta rok izteče že prej, če nastopi okoliščina, ki ustvarja zastaranju primerljive učinke, kot je prenehanje terjatve ali nastop sodne neizterljivosti le-te. Takšna okoliščina pa je tudi odpust obveznosti po ZFPPIPP. Zastaranje praviloma izmed vseh možnih oblik prenehanja terjatve ali nastopa sodne neizterljivosti le-te nastopi najpozneje, zato je smiselno, da je zakonodajalec kot skrajni rok za hranjenje osebnih podatkov določil prav zastaranje.

14. Sodišče pri tem pritrjuje toženki, da takšna razlaga izhaja tudi iz 17. člena Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (GDPR), skladno s katerim ima vsak posameznik pravico doseči izbris podatkov v zvezi z njim, ko je dosežen njihov namen. Ker z nastopom odpusta obveznosti ni več mogoče sodno doseči njihovega poplačila, je namen hrambe podatkov v zvezi z njimi odpadel, saj je odpadla tudi izjema od obveznosti izbrisa podatkov iz alineje (e) tretjega odstavka 17. člena GDPR, ki določa, da obveznost izbrisa podatkov ne velja, če je obdelava potrebna zaradi uveljavljanja pravnih zahtevkov, kar pa po odpustu obveznosti ni več mogoče. Podana pa ni tudi kakšna druga izjema od obveznosti izbrisa iz tretjega odstavka 17. člena GDPR.

15. Drugih razlogov za nezakonitost izpodbijane odločbe tožnik ne navaja. Tako sodišče zaključuje, da je tožba neutemeljena, zato jo je bilo treba v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrniti.

**K II. točki izreka**

16. Kadar sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Stranka z interesom je v vlogi s 23. 1. 2023, ki jo je sodišče prejelo 25. 1. 2023 navedla, da se vabilu za glavno obravnavo 17. 2. 2023 ne bo udeležila, ker „je vsa dejstva in materialne dokaze že pojansila v svojem pisnem odgovoru“. Toženka je v vlogi s 13. 2. 2023, ki jo je sodišeč prejelo po elektronski pošti, sodišču sporočila, da se odpoveduje glavni obravnavi v tej zadevi. Tožnik je v vlogi s 16. 2. 2023, ki ga je sodišče tega dne prejelo po elektronski pošti, po pošti pa 17. 2. 2023, navedel, da soglaša, da sodišče odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, ki se ji odpoveduje. 2 P prvem odstavku 279.a člena ZPP lahko sodišče s soglasjem strak v sporu odloči na podlagi njunih oisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se stranki obravnavi pisno odpovesta. 3 Kranjc, V.: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, komentar k 335. členu, GV Založba, 2003.