Jedro

Sodišče, ki je zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza, ker je štelo, da v nobenem primeru ne bi bil uspešen in ne bi mogel omajati verodostojnosti in prepričljivosti oškodovančeve izpovedbe, je obtožencu kršilo pravico do obrambe z vnaprejšnjo dokazno oceno.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je G.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika - KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 8 mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Odločilo je, da je obsojeni dolžan plačati oškodovancu odškodnino 3.000 eurov, s presežkom zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne, saj vložnik zahteve ne soglaša z identiteto storilca, kar predstavlja uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

4. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je sodišče prve stopnje najprej ugodilo predlogu obdolženca, da se kot pričo zasliši R.M., vendar si je kasneje premislilo in dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo. Vložniki se ne strinjajo z razlogi, s katerimi je sodišče obrazložilo svojo odločitev, in poudarjajo, da je obdolženec obstoj in pravno relevantnost dokaznega predloga utemeljil z zadostno stopnjo verjetnosti. Predlagana priča bi razbremenila obsojenca kazenske odgovornosti, obramba pa bi lahko po izvedbi tega dokaza predlagala še druge. Edini obremenilni dokaz v tej zadevi je oškodovančeva izpovedba. Višje sodišče je storilo očitano kršitev s tem, ko je podprlo odločitev sodišča prve stopnje. Čeprav vložniki kršitve pravno ne opredelijo, je po vsebini zahteve očitno, da uveljavljajo kršitev pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma kršitev pravic obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženec 6.10.2008 s pisno vlogo, nato pa še ustno na glavni obravnavi 9.10.2008 predlagal, da se kot pričo zasliši R.M. (in M.K.). Sodišče je na glavni obravnavi 9.10.2008 ugodilo dokaznemu predlogu obdolženca in pričo tudi vabilo na naslednji narok. Na naroku 14.11.2008 je sodišče po oklicu zadeve ugotovilo, da je priča R.M. pred pričetkom glavne obravnave zapustil sodišče, ker je moral na delo, sodišče pa je zamujalo. Kasneje je na istem naroku po ponovni presoji dokazni predlog za zaslišanje te priče zavrnilo kot neutemeljen.

6. Sklep o ugoditvi ali zavrnitvi dokaznega predloga je sklep procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, zato ni ovir, da ga sodišče ne bi spremenilo. Sodišče lahko med dokaznim postopkom zaradi drugačne dejanske podlage ali zgolj spremenjene presoje zavrne izvedbo predlaganega dokaza (sodba I Ips 323/2004). Vendar mora biti takšna odločitev skladna z ustaljeno ustavnosodno prakso (npr. Up-34/93) in mora izpolnjevati kriterije, ki jih je postavilo Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 337/2004. Po načelu proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP sodišče v kazenskem postopku samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora po instrukcijski maksimi skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti in se dožene celotna resnica o stvari, sme pa odvrniti tisto, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (drugi odstavek 299. člena ZKP). Po drugi strani ima obdolženec v kazenskem postopku pravico do izjave, ki zajema pravico do navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki so mu v korist (22. člen in 3. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije – URS, 16. člen in četrti odstavek 329. člena ZKP). Ta pravica ne bi imela smisla, če ne bi hkrati zavezovala sodišča, da ugotovi ta dejstva oziroma izvede dokaze.

7. Obdolženčeva pravica pa ni absolutna. Sodišče ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, zavrnilo pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da ne more biti uspešen, na primer da gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, ali je predlagan dokaz za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano (pri čemer se praviloma ne bo smelo spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno), ali ko bo ocenilo, da je bil dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja (na primer dokazovanje z velikim številom prič in podobno). Prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja se ne sme končati v kršenju obdolženčeve ustavne pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan.

8. Upoštevajoč navedene kriterije Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v obravnavani kazenski zadevi obdolžencu kršilo pravico do obrambe oziroma je podana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče se je pri ugotavljanju identitete storilca v celoti oprlo na izpovedbo oškodovanca, kar je tudi edini dokaz na strani obtožbe. Obramba je predlagala zaslišanje dveh prič, ki sta bili potrditvah obdolženca neposredno navzoči ob dogodku in bi potrdili zagovor obsojenca, da dejanja ni storil. S tem je obramba izkazala pravno relevantnost predlaganega dokaza. Tako je glede na prvotno ugoditev predlogu očitno presodilo tudi prvostopenjsko sodišče. Po zaslišanju prve priče, ki se dogodka ni spomnil, je sodišče dokazni predlog glede druge priče zavrnilo kot neutemeljen. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, da se je v izogib nadaljnjemu zavlačevanju postopka tako odločilo potem, ko priča ni počakala na pričetek glavne obravnave in ko je oškodovanec povedal, da te priče na dan, ko je utrpel poškodbo, ni videl niti v lokalu niti pred njim. Sodišče je verjelo oškodovancu, da je bil prav obsojenec tisti, ki ga je hudo telesno poškodoval, saj ga je kot storilca prepoznal tako na fotografiji kot tudi na glavni obravnavi, pa tudi priča K. se ni spomnil, kdo je bil „tretji“ varnostnik. Glede na takšne razloge je sodišče očitno štelo, da predlagani dokaz v nobenem primeru, ne glede na to, kaj in kako bi priča izpovedala, ne bi bil uspešen, in ne bi mogel omajati verodostojnosti in prepričljivosti oškodovančeve izpovedbe. S takšnim svojim ravnanjem je obtožencu kršilo pravico do obrambe, in sicer najprej s (sicer tihim) presumiranjem rezultata zaslišanja priče, ki ni bila zaslišana, čeprav je bila dosegljiva; in drugič z vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče se je vnaprej odločilo, da bo v vsakem primeru verjelo oškodovancu, tudi če bi predlagana priča potrdila obdolženčev zagovor.

9. Prepoved vnaprejšnje dokazne ocene sicer res ni brezizjemna, kot je bilo že opisano, oziroma je dopustno dokaze zavrniti tedaj, ko je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče z vso zanesljivostjo sklepati o obstoju odločilnih dejstev. O tem pa v konkretni kazenski zadevi ni mogoče govoriti, saj je sodišče obsodilno sodbo oprlo zgolj na izpovedbo oškodovanca o tem, kdo ga je poškodoval, potem pa ni dopustilo zaslišanja razbremenilnih prič, ker je iz edinega dokaza v korist obtožbe sklepalo, da je storilec prav obtoženec. Takšna vnaprejšnja dokazna ocena v konkretnem primeru ni sprejemljiva, saj na podlagi edinega dokaza v korist obtožbe ni moč utemeljeno skleniti, da bo predlagani dokaz v korist obrambe očitno neuspešen. Sodišče v dokaznem postopku ni enako obravnavalo prič obtožbe in obrambe. Ni mogoče govoriti o poštenem postopku (fair trial), če sodišče na predlog obrambe ne izvede razbremenilnega dokaza, ki bi ga bilo mogoče izvesti in bi predstavljal nasprotni dokaz obremenilnemu.

10. Sklepi o dokaznih predlogih strank so sklepi procesnega vodstva in zoper njih ni pritožbe, saj bi to zavlačevalo potek glavne obravnave. Po drugi strani to pomeni, da mora pritožbeno sodišče, če obramba obsodilno sodbo izpodbija iz razloga nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, še toliko bolj paziti na prvostopno utemeljenost zavračanja dokaznih predlogov obrambe v času glavne obravnave. Zato obdolženčevo ustavno pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist v tej zadevi krši tudi odločitev drugostopnega sodišča. 11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (pravica do obrambe) oziroma je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s četrtim odstavkom 329. člena ZKP. Gre za kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, pri čemer zadošča že potencialna vzročna zveza med kršitvijo in pravilnostjo sodbe, saj je bila kršitev uveljavljana že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP).