Jedro

Prenos lastninske pravice na sina je imel za posledico, da se v upravnem postopku evidentiranja urejene meje o tožnikovih pravicah in pravnih koristih ni moglo več odločati, saj tožnik ni bil več njihov naslovnik oziroma nosilec. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je zato pravilna.

Ker je sodišče pritožnika seznanilo s svojim pravnim naziranjem in mu omogočilo, da v postopku aktivno sodeluje, izpodbijani sklep ni sklep presenečenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Sevnica, Geodetske pisarne Brežice, št. 02112-441/2009-9 z dne 28. 3. 2019, s katerim je ta ustavila postopek evidentiranja urejene meje (dela meje) med parcelo 503 s sosednjimi parcelami 513/1, *99 in 502/1 v katastrski občini ... Postopek evidentiranja urejene meje, ki se je začel na predlog tožnika, je bil ustavljen, ker je bila ta meja sodno urejena s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Brežicah I N 6/2016 z dne 12. 10. 2018.1

2. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na presoji, da tožnik, ki ni več lastnik parcele 503, za katero se je postopek evidentiranja urejene meje vodil, s tožbo ne uveljavlja nobene svoje pravice ali pravne koristi. Sodišče ugotavlja, da je tožnik lastništvo na zemljišču parc. št. 503 tekom upravnega postopka prenesel na sina A. A., ki je namesto njega vstopil v postopek, tožnik pa je izgubil položaj stranke (11. in 28. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, v nadaljevanju ZEN). S sklepom o ustavitvi postopka zato ni bilo odločeno o tožnikovi pravici ali pravni koristi. Po presoji sodišča tega ne spremeni niti vročitev tega sklepa tožniku, saj ta zaradi vročitve ne more pridobiti pravic, ki mu po zakonu ne gredo. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje še pojasnilo, da je tožnika, ker ta ni več lastnik zemljišča, pozvalo naj opredeli svoj pravni interes. V odgovoru na ta poziv je tožnikov pooblaščenec sodišče obvestil, da je tožnik umrl. Navedel je tudi, da sprememba lastništva ne pomeni, da tožnik ni imel pravnega interesa, ki je v tem, da se postopek izvede pravilno in zakonito, saj bi ga moral organ obvestiti o izidu sodnega postopka in mu dati možnost, da se o tem izjasni. Po prejemu tega obvestila je sodišče pridobilo sklep o dedovanju in dedičema vročilo dosedanje vloge v sodnem postopku ter ju seznanilo s tem, da je bil izpodbijani sklep o ustavitvi postopka vročen tožnikovemu dediču A. A., in sicer 23. 4. 2019, ta pa pritožbe ni vložil, dedinja, ki ni lastnica zemljišča, na katero se postopek nanaša, pa ni bila stranka v tem postopku. Sodišče je oba dediča tudi pozvalo, da opredelita pravni interes za vodenje sodnega postopka. Ker je tožnikov dedič A. A. v odgovoru na ta poziv navedel, da ima zaradi nepravilno vodenega upravnega postopka pravni interes za vodenje sodnega postopka, je sodišče v obrazložitvi sklepa pojasnilo, da dedič, ki vstopi v upravni spor, ne more izkazati pravnega interesa, ki ga že ob vložitvi tožbe ni bilo mogoče priznati njegovemu predniku, poleg tega pa A. A. tudi samostojno ne izkazuje pravnega interesa, saj si tudi v primeru ugoditve tožbi svojega pravnega položaja ne more izboljšati, glede na to, da je sporna meja urejena s pravnomočno sodno odločbo.

3. Tožnikov dedič A. A. (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so bile upravne odločbe vročene njegovemu očetu in ker nikjer ni pisalo, da ta ni upravičen vložiti tožbe, njegova dediča pa na vložitev tožbe nista bila napotena, je tožbo lahko vložil le njegov oče. Iz upravnih odločb ni razvidno, da so bile vročene njemu kot lastniku zemljišča. Upravni organ 11. člena ZEN ni upošteval, saj je vsa pisanja pošiljal le njegovemu očetu B. B. Ker njega, čeprav je bil lastnik zemljišča, upravni organ ni štel za stranko, ni imel razloga, da bi vložil pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka, njegov oče, ki ga je upravni organ štel za stranko, pa ni bil seznanjen z zaključkom sodnega postopka I N 6/2016. Zaradi navedenega meni, da imata on in njegov oče pravni interes za vsebinsko presojo tožbe. Navaja še, da je bila njegovemu očetu kršena pravica do izjave in enakopravnega postopka in je bila zavrnitev njegove pritožbe neustrezno in pomanjkljivo obrazložena, zato je vložil tožbo. Nad odločitvijo sodišča je presenečen. Poleg tega mu ni znano, da bi mu bil sklep o ustavitvi postopka vročen, kot to navaja sodišče. To iz sklepa ne izhaja. Prav tako niti iz odločbe pritožbenega upravnega organa niti iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi mu bila vročena odločba pritožbenega organa. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje že zato ker upravni postopek ni bil voden po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku in ZEN, kar je vplivalo na pravilnost izdanih odločb, tožbi ugoditi in upravnemu organu naložiti, da nepravilnosti odpravi.

4. Tožena stranka in stranke z interesom na pritožbo niso odgovorile.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu nastopa kot tožnik, mora izkazovati obstoj procesnih predpostavk, katerih izpolnjenost je v presoji sodišča, ter ni vezano na predhodna stališča oziroma odločitve upravnega organa.2 Sodišče mora po vložitvi tožbe na podlagi zakonskih pogojev vselej presoditi, ali je stranka (oziroma stranski udeleženec) iz upravnega postopka tudi upravičena (legitimirana) za tožbo, s katero se začne upravni spor. Tožnik mora torej v tožbi izkazati procesno legitimacijo za sprožitev upravnega spora z zatrjevanjem, da je z upravnim aktom kršena njegova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist oziroma izkazati svoj pravni interes za vložitev tožbe. To pomeni, da tožnik v upravnem sporu ne more varovati pravice oziroma pravne koristi koga drugega ali javnega interesa. Sodišče mora tožbo vselej zavreči, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7. V obravnavni zadevi ni sporno, da tožnik, pok. B. B., v času izdaje izpodbijanega akta in v času vložitve tožbe ni bil več lastnik zemljišča, na katero se izpodbijani akt o ustavitvi postopka evidentiranja urejene meje nanaša. Lastninsko pravico na tem zemljišču je še pred izdajo izpodbijanega akta prenesel na sina. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da s tožbo ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

8. Okoliščina, da je upravni organ druge stopnje vsebinsko odločil o njegovi pritožbi, za to presojo ni odločilna, pomembno je le, ali lahko tožnik v postopku evidentiranja urejene meje, čeprav ni bil (več) lastnik zemljišča, katerega meja se je urejala, varuje svoje neposredne na zakon oprte pravice in pravne koristi.

9. Upravni postopek evidentiranja urejene meje je namenjen temu, da se v zemljiškem katastru vpiše meja med zemljišči. S tem se uredi pravno razmerje z namenom varstva lastninske pravice. Stranke tega postopka so le lastniki zemljišč (drugi odstavek 28. člena ZEN), saj ima ta postopek neposreden vpliv le na lastninsko pravico in iz nje izhajajoča upravičenja. V zemljiški kataster se meja vpiše na podlagi odločbe geodetske uprave po podatkih elaborata, ki ga pripravi geodetsko podjetje (26. in 40. člen ZEN), če se lastniki zemljišč strinjajo z mejo, ki jo, glede na podatke katastra, na terenu pokaže geodet oziroma, če je tako soglasje doseženo na ustni obravnavi v upravnem postopku evidentiranja urejene meje (31., 36. in 37. člen ZEN). Če se lastniki zemljišč s tako pokazano mejo ne strinjajo, mejo določi sodišče v sodnem postopku. Meja se v zemljiški kataster vpiše na podlagi sodne odločbe, upravni postopek evidentiranja urejene meje pa se ustavi (šesti odstavek 39. člena ZEN).

10. Tudi v obravnavni zadevi je bil postopek evidentiranja urejene meje s sklepom ustavljen, ker je bila meja določena v sodnem postopku. Še v času sodnega postopka pa je tožnik lastninsko pravico na zemljišču prenesel na sina. Prenos lastninske pravice na sina je imel za posledico, da se v upravnem postopku evidentiranja urejene meje o tožnikovih pravicah in pravnih koristih ni moglo več odločati, saj tožnik ni bil več njihov naslovnik oziroma nosilec. Drugače ne izhaja niti iz tožbenih navedb, in tudi ne iz pritožnikovih navedb, ki jih je ta podal kot odgovor na poziv sodišča, naj opredeli pravni interes za vodenje upravnega spora. Tožnik in pritožnik sta z navedbami, da naj bi bile v upravnem postopku storjene nepravilnosti in naj bi bil zato izpodbijani akt nezakonit, zasledovala le objektivno zakonitost akta, ne pa varstva svojih pravic ali pravnih koristi, kar je ena od procesnih predpostavka za vsebinsko presojo tožbe.

11. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilna.

12. Taka odločitev sodišča prve stopnje pa ne predstavlja sklepa presenečanja, kar uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikova dediča seznanilo s stanjem postopka in jima vročilo vse vloge v postopku, poleg tega ju je z dopisom z dne 7. 9. 2022 seznanilo s tem, da sodišče tožbo zavrže, če tožnik v njej ne uveljavlja kakšne svoje pravice in pravne koristi, in ju pozvalo da utemeljita pravni interes. Pritožnika je seznanilo tudi s tem, da mu je bil sklep o ustavitvi postopka vročen, da pritožbe zoper sklep ni vložil in da je bil stranka v sodnem postopku I N 6/2016, v katerem je bila sodno urejena meja, zato je bil seznanjen s potekom in zaključkom upravnega in sodnega postopka ureditve meje za zemljišče v njegovi lasti. Ker je sodišče pritožnika seznanilo s svojim pravnim naziranjem in mu omogočilo, da v postopku aktivno sodeluje, izpodbijani sklep ni sklep presenečenja. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da pritožniku sklep o ustavitvi postopka ni bil vročen. Iz povratnice o vročitvi, ki se nahaja v sodnem spisu (priloga C2), namreč izhaja to, kar je tako v dopisu z dne 7. 9. 2022 in v izpodbijanem sklepu navedlo že sodišče prve stopnje (12. točka obrazložitve), da je bil ta sklep tožniku vročen 23. 4. 2019. 13. Glede na obrazloženo in ker ostale navedbe za odločitev o zavrženju tožbe niso pomembne, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

**K III. točki izreka**

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Pritožbo zoper navedeni sklep je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo s sklepom I Cp 20/2019 z dne 16. 1. 2018. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 194/2017 z dne 6. 9. 2017, tč. 16.