Jedro

Tožeča stranka je vložila kolektivno odškodninsko tožbo, s katero zahteva odškodnino v skupnem znesku 500.000,00 EUR. Tožbo vlaga v imenu zaposlenih pri toženi stranki, katerim je bila v zadnjih 5 letih kršena pravica do odmora med delovnim časom in katerim se v delovni čas ne šteje čas primopredaje poslov. Skupno število članov skupine ocenjuje na 250. V predmetni zadevi ne gre za uveljavljanje istovrstnih zahtevkov, ki temeljijo na istih, podobnih ali povezanih dejanskih stanj, ki bi prevladovala nad posameznim dejanskim stanjem. Raznolikost dejanskih stanj in razlike med člani skupine (A in B skupina) v svojih vlogah večkrat poudari tudi sama tožeča stranka, ko navaja, da delajo člani skupine (A in B skupina) v individualnih okoliščinah, ki bodo vplivale na samo višino škode. Konkretni spor ne omogoča načelne ugotovitve, da je vsem, ki so bili zaposleni pri toženi stranki v spornem obdobju na določenem oddelku kršena pravica do odmora med delovnim časom oziroma se jim v delovni čas neupravičeno ne priznava čas primopredaje. To pa posledično pomeni, da ni možno na načelni ravni ugotoviti, da je podana odškodninska obveznost tožene stranke, ampak je potrebno odškodninsko odgovornost tožene stranke ugotoviti pri vsakem posameznemu članu podskupin A in B preko vodenja individualnega dokaznega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se kolektivna odškodninska tožba tožeče stranke zoper toženo stranko zaradi plačila odškodnine v skupni višini 500.000,00 EUR, ker zaposlenim pri toženi stranki ni zagotovljen odmor med delovnim časom in zaradi obračuna dodatka za delo preko polnega delovnega časa za čas primopredaje, zavrže (I. točka izreka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 1.703,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odobri kolektivno odškodninsko tožbo, odločitev o pravdnih stroških pa pridrži za končno odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je pritožbene navedbe razdelila na naslednje vsebinske sklope:

I. Glede učinkovitosti razrešitve skupnih vprašanj Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da kolektivna tožba ni primerno sredstvo za reševanje obravnavanih vprašanj in položaja članov skupine tožeče stranke. Vsi člani skupine A in B se soočajo z enakimi kršitvami pravic in so vsi odškodovani na enak način, z enakim ravnanjem tožene stranke. Z enim postopkom je mogoče učinkoviteje in bolj ekonomično rešiti izpostavljena dejanska in pravna vprašanja. Ugovori tožene stranke, da je med strankama sporno, ali je pri vseh članih določene podskupine oziroma v vseh navedenih službah delovni proces organiziran na enak način so preuranjeni, pavšalni in neutemeljeni, saj v tej fazi postopka niti člani podskupin niso navedeni.

II. Reševanje primera po posameznih vsebinskih sklopih Ne strinja se s tem, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsakega člana posebej ugotavljati dejanski položaj in kršitve pravic iz delovnega razmerja. Do enakovrstnih kršitev prihaja enako za vse člane skupine, ki po istem sistemu organizacije dela (po ukazu) opravljajo specifične izrecno izpostavljene delovne obveznosti pri toženi stranki (dežurstva, straže, varnostno nadzorne službe, intervencije, nadzor zračnega prometa, delo v kuhinji). Gre za kršitve na sistemski, organizacijski in ne individualni ravni. Kršitve so enakovrstne za vse člane posamezne podskupine. Z enim dokaznim postopkom je mogoče te kršitve ugotoviti generalno, za vse člane skupine skupaj. Vzorec kršitve se ponavlja pri vseh članih skupine. Podvrženi so neprimerni sistemski organizaciji tožene stranke, ki članom skupine ne omogoča pravice do odmora in pravice do plačila za nadurno delo v času primopredaje dela. Z enim sklopom zaslišanj prič bi bilo možno rešiti več individualnih primerov hkrati, kar bi naredilo postopek hitrejši, učinkovitejši in bolj racionalen. Svoje navedbe je tožeča stranka pojasnila na primeru stražarskega dela v podskupini A. Tožeča stranka je v tej fazi postopka iz previdnosti predlagala zaslišanje prič - vseh članov skupine. Vendar se bo šele v nadaljevanju postopka, ko bodo znani člani skupine, pokazala potreba po zaslišanju posameznih tipičnih predstavnikov. Individualno bo zaradi ugotavljanja višine škode potreben le vpogled v evidence ARDČ ter seštevek delovnih dni. Drži, da evidence ARDČ niso najbolj idealen in popoln dokazni vir, vendar drug vir podatkov zaradi slabe organizacije dela tožene stranke ne obstaja. Kar ne sme iti v škodo tožnikov. Tožeča stranka bi v zvezi z dokazovanjem višine zahtevkov uporabila podatke, ki bi jih po zakonu moral voditi delodajalec.

Organizacijske enote tožene stranke delujejo po istem ukazu. Zaradi neustrezne organizacije dela so vsi delavci znotraj iste organizacijske enote deležni enakih kršitev pravic. Zato gre vsekakor za uveljavljanje istovrstnih zahtevkov, ki temeljijo na istih, podobnih ali povezanih dejanskih stanjih. V postopku kolektivne tožbe se bo dokazovanje poenostavilo, postopek bo hitrejši. Drži, da se bo morala višina odškodnine za vsakega člana ugotavljati individualno, vendar je to nujna potreba v obstoječem kontinentalnem pravnem sistemu. To dejstvo ne sme biti odločilno. Če izhajamo iz pravnih stališč sodišča prve stopnje, bo ZKolT ostal mrtva točka na papirju.

III. Glede skupnih pravnih vprašanj Tožeča stranka s tem sporom želi doseči tudi, da se bo tožena stranka zavedala, da s svojim ravnanjem krši zakon. Meni namreč, da delavec lahko izrabi pravico do odmora tudi na delovnem mestu, če tako terja delovni proces. To ne drži. Delavcu je treba omogočiti, da med delovnim časom lahko zapusti delovno mesto. Lahko se to zgodi občasno, ne more pa biti delovni proces sistemsko organiziran tako, da odmor med delovnim časom na določenih delovnih mestih ni predviden. Gre za sistemsko nepravilnost oziroma organizacijo dela. Delavcem pravica do odmora ni zagotovljena. Smiselno enako velja za primopredajo dela. Primopredaje so obvezne, predpisane z internimi pravilniki, delavci jih morajo opraviti, za to pa ne dobijo plačila. Nadurno delo za ta čas ni plačano. Dejanska vprašanja so enaka, podobna, nedvomno povezana. Pri pravnih vprašanjih gre za ista vprašanja za vse delavce skupine. Edino individualno vprašanje je višina škode. Način določitve in izračun škode bi bil za vse člane skupine enak.

IV. Glede skupnih dejanskih vprašanj Podane so predpostavke iz 1., 2. in 3. točke četrtega odstavka 28. člena ZKolT. Tožeča stranka je na primeru 12 in 24-urnih ter večdnevnih dolžnosti pojasnila skupna dejanska vprašanja, ki se nanašajo na isti primer množičnega oškodovanja.

Sodišče prve stopnje bi moralo v postopku preizkusiti, kateri udeleženci sodijo med člane skupine oziroma podskupin. Nato bi bilo treba preveriti zatrjevano neustrezno organiziranost te enote oziroma službe, zaradi katere so na isti način kršene iste pravice vsem članom skupine (protipravnost in krivda delodajalca). Na koncu bo treba presoditi, ali so opisane protipravnosti članom skupine povzročile pravno relevantno škodo, kakšno vrsto škode (navadna materialna škoda) ter na kakšen način se lahko ta škoda ugotavlja (formula za izračun višine škode). Zgolj odločanje o višini posameznega zahtevka, bo stvar individualne ugotovitve (rezultat izračuna višine škode bo različen za posamezne člane po vpogledu v potrebne podatke, zmnožku števila opravljenih nadur in urne postavke plače posameznika).

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh relevantnih pravnih in dejanskih vprašanj, ki bi jih bilo treba ugotoviti v postopku kolektivne odškodninske tožbe. V tem delu je sodba pomanjkljiva in neobrazložena ter se je ne da preizkusiti (ABK).

Gre za sistemske kršitve, zato bi bilo treba v postopku zaslišati le nekaj tipičnih predstavnikov skupin za različne dolžnosti. Slovenska vojska je hierarhičen organizacijski sistem, s strogimi in togimi organizacijskimi pravili (ukazi) za vse svoje pripadnike.

Sodišče prve stopnje v 11. in 22. točki obrazložitve neutemeljeno navaja, da je edino skupno dejansko vprašanje vseh članov skupin okoliščina, da so zaposleni pri toženi stranki. Ta zaključek je neobrazložen in kaže na to, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, katera so pravna in dejanska vprašanja, ki bi jih moralo ugotavljati v odškodninski tožbi. Bistveno skupno vprašanje pri članih skupine je, da gre za pripadnike na specifičnih dolžnostih, ki so jim z enakim ravnanjem tožene stranke na enak način kršene iste pravice iz delovnega razmerja. Zato sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da bi bilo treba zaslišati vsakega posameznika in večje število prič.

Tožeča stranka primerjalnopravno izpostavlja, da se v tujih pravnih sistemih, kjer je kolektivna odškodninska tožba uveljavljen pravni institut, rešujejo enaka vprašanja.

V. Glede stroškov in koristi kolektivnega postopka Postopek s kolektivno odškodninsko tožbo bi bil hitrejši, bolj učinkovit, predvsem pa bi terjal manj resursov, tako na strani sodišča in na strani pravdnih strank, kot pa množični istovrstni spori. Pretirana je ocena sodišča prve stopnje, da bi kolektivni postopek trajal 4 leta in da bi bilo potrebnih 83 narokov. Zaradi odločanja po vsebinskih sklopih bi bilo potrebno manj narokov. Če bi se vodili individualni postopki bi bilo potrebnih najmanj 500 narokov, kar bi pomenilo 10-kratno večjo obremenitev vseh vpletenih. Napačna je tudi ocena stroškov postopka v višini 50.000,00 EUR. Ocenjuje, da bi 250 postopkov terjalo 250.000,00 EUR na račun pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno ni upoštevalo trditev tožeče stranke, da se posamezniki za tovrstne zahtevke ne bodo odločali zaradi strahu pred izgubo zaposlitve… Zaposleni se že vrsto let soočajo s sistematičnim in dolgotrajnim kršenjem pravic, kar sproža val nezadovoljstva med zaposlenimi, kar opažajo tudi sindikati. Če kolektivna tožba ne bo dopustna se bo sprožil val individualnih tožb in angažiranje sindikatov. Tožena stranka se na individualne tožbe ne odziva in nadaljuje s sistemskim kršenjem pravic. Na to kažejo tudi "misijski" spori.

VI. Glede namena in smisla ZKolT Tožeča stranka opozarja, da je treba ZKolT interpretirati na način, da ga bo sploh mogoče kdaj uporabiti. Namenjen je varstvu šibkejših strank, ki so žrtve množičnih kršitev oziroma oškodovanj vplivnih organizacij, katerim se posamezni oškodovanci ne morejo učinkovito upreti. Pravica do učinkovitega sodnega varstva je ustavna pravica, prav tako pravica do varstva lastnine. V takšnih primerih je kolektivna tožba lahko edino učinkovito pravno sredstvo.

Sodišče prve stopnje v 14. točki izpodbijanega sklepa prihaja samo s seboj v nasprotje, ko na eni strani zaključuje, da ne gre za uveljavljanje istovrstnih zahtevkov in da ni mogoče načelno ugotoviti, da je vsem članom na določeni dolžnosti kršena pravica do odmora, ker naj bi bilo treba preveriti vsakega člana posebej, na drugi strani pa navaja, da bi bilo sicer možno načelno ugotoviti, da gre za kršitev pravic iz delovnega razmerja, za kar pa navaja, da je brez pomena, ker kršitev izhaja že iz zakona. To bi pomenilo, da v odškodninskih sporih ni treba ugotavljati elementa protipravnosti, ker je že v zakonu določena prepoved.

Temeljni problem za sodišča prve stopnje je, da bi moralo za vsakega oškodovanca in člana skupine individualno izračunati višino škode in to vprašanje naj bi prevladalo nad vsemi ostalimi skupnimi vprašanji odškodninske odgovornosti delodajalca. Če bi se strinjali z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, ZKolT v praksi ne bo mogoče nikoli uporabiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sklepa ni nerazumljiv in je skladen z Zakonom o kolektivnih tožbah (Ur. l. RS št. 55/2017 – ZKolT), ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom iz obrazložitve in vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Tožeča stranka je vložila kolektivno odškodninsko tožbo, s katero zahteva odškodnino v skupnem znesku 500.000,00 EUR. Tožbo vlaga v imenu zaposlenih pri toženi stranki, katerim je bila v zadnjih 5 letih, od 20. 7. 2013 do 20. 7. 2018, kršena pravica do odmora med delovnim časom in katerim se v delovni čas ne šteje čas primopredaje poslov. Skupno število članov skupine ocenjuje na 250. Člane deli v dve podskupini. V podskupini A so člani, ki jim je kršena pravica do odmora med delovnim časom. Organizacija dela jim ne omogoča, da bi koristili odmor med delovnim časom, saj delovnega procesa praviloma ne smejo in ne morejo zapustiti oziroma prekiniti. Člani skupine opravljajo 8-urne delavnike ali pa 12-urne in 24-urne zahtevke. Podskupino A naj bi sestavljalo 200 članov, od tega 125 članov, ki bodo le v tej skupini, 75 članov pa naj bi bilo tudi v podskupini B. V podskupini B pa so člani, ki nimajo plačanih nadur za čas primopredaje. Predpisana je predaja dela (15 min ali več), zato morajo ostati na delovnem mestu tudi po koncu delovnega časa oziroma priti na delo pred predvidenim začetkom dela. Za delo preko polnega delovnega časa jim niso obračunani dodatki za delo (nadure). Ocenjuje, da bo ta skupina imela 125 članov, od tega bo 50 članov le v tej podskupini. Kršitve se pojavljajo v različnih službah pri toženi stranki: pri delu v kuhinji, dežurstvih (v Slovenski vojski in Obveščevalno-varnostni službi), Varnostno nadzorni službi SV, Intervencijski skupini, patrulji Vojaške policije. Tožeča stranka predlaga odmero odškodnine po 2. točki prvega odstavka 40. člena ZKolT na podlagi formule: čas opravljenega nadurnega dela/neizkoriščenega odmora, pomnožen z osnovno plačo, upoštevajoč dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost (Z104) pomnožen z vrednostjo nadure, upoštevajoč dodatke po Kolektivni pogodbi za javni sektor (členi 43-45). Ocenjuje, da bo znašala odškodnina 500.000,00 EUR, in sicer za člane podskupine A 400.000,00 EUR, za člane podskupine B pa 100.000,00 EUR. Sklicuje se na individualni delovni spor enega izmed delavcev, ki je uveljavljal istovrstne kršitve in v sporu uspel (I Pd 564/2017 z dne 29. 3. 2018).

7. Pravni okvir za odločanje v predmetni zadevi je Zakon o kolektivnih tožbah (Ur. l. RS, št. 55/2017 - ZKolT), ki ureja postopek s kolektivno tožbo1, pri čemer postopek s kolektivno tožbo sestavljajo 4 faze: 1) faza presoje dopustnosti in popolnosti tožbe ter certifikacijske tožbe; 2) faza vključevanja oziroma izključevanja; 3) faza vsebinskega odločanja in 4) faza izvršbe.

1. Faza presoje dopustnosti in popolnosti tožbe ter certifikacija tožbe Prva faza poteka tako, da sodišče po predhodni obravnavi popolnosti in dopustnosti tožbe pošlje tožbo toženi stranki v odgovor in jo ob vročitvi objavi v Registru kolektivnih tožb. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v tej fazi omeji na obstoj pogojev za odobritev kolektivne odškodninske tožbe (šele po odobritvi pa sodišče v sklepu o odobritvi kolektivne odškodninske tožbe toženi stranki določi rok in jo pozove, da (v celoti) odgovori na tožbo).

V fazi certifikacije sodišče odloča, ali je tožeča stranka dovolj reprezentativna za zastopanje celotne skupine oškodovancev ter ali so izpolnjeni drugi posebni pogoji, ki izkazujejo, da je kolektivno sodno varstvo bolj primerno kot samostojni postopki ter možnosti, ki jih daje klasičen sistem pravdnega postopka (oziroma drugega postopka z individualno tožbo), predvsem ali prevladujejo skupna pravna in dejanska vprašanja za celotno skupino in ali je ta dovolj številčna, da je kolektivna odškodninska tožba smotrna.

Faza certifikacije se zaključi z zavrženjem kolektivne odškodninske tožbe ali z izdajo sklepa o odobritvi odškodninske tožbe.

8. ZKolT v 28. členu ureja odločanje o odobritvi kolektivne odškodninske tožbe in določa, da: 1) Po prejemu odgovora na tožbo glede obstoja pogojev za odobritev kolektivne odškodninske tožbe ali po preteku roka za ta odgovor sodišče razpiše narok za odločanje o odobritvi kolektivne odškodninske tožbe.

2) Sodišče na narok vabi stranki postopka.

3) Vsak član skupine ali druga upravičena oseba lahko pošlje sodišču stališče glede vprašanj odobritve kolektivne odškodninske tožbe. Sodišče po potrebi to osebo povabi na narok in ji omogoči predstavitev stališč.

4) Sodišče kolektivno odškodninsko tožbo odobri, če:

1. se z njo uveljavljajo istovrstni zahtevki, postavljeni v imenu določljive skupine oseb, ki zadevajo ista, podobna ali povezana dejanska ali pravna vprašanja, se nanašajo na isti primer množičnega oškodovanja in so primerni za obravnavo v kolektivnem postopku;

2. skupna pravna in dejanska vprašanja za celotno skupino prevladujejo nad vprašanji, ki se nanašajo samo na posamezne člane skupine;

3. je skupina tako številna, da bi bilo uveljavljanje zahtevkov s samostojnimi tožbami ali drugačna oblika združitve njenih članov, npr. sosporništvo ali združitev pravd, manj učinkovito kot vložitev kolektivne odškodninske tožbe;

4. tožnik izpolnjuje pogoje glede reprezentativnosti po 5. členu tega zakona;

5. zahtevek kolektivne odškodninske tožbe ni očitno neutemeljen;

6. so izpolnjeni pogoji iz 59. člena tega zakona glede dogovorov o stroških in financiranju postopka;

7. sodišče oceni, da je morebitni dogovor z odvetnikom o plačilu po deležu iz prisojenega zneska po 61. členu tega zakona razumen.

Pri odločanju o primernosti zahtevkov za obravnavo v kolektivnem postopku sodišče upošteva, ali kolektivni postopek omogoča učinkovito razrešitev skupnih pravnih in dejanskih vprašanj; kakšni so stroški in koristi z nadaljevanjem kolektivnega postopka; ali so člani skupine vložili kakšne samostojne tožbe v zvezi s temi ali podobnimi zahtevki; kakšni sta velikost in značilnost skupine; kakšne so možnosti ugotavljanja članstva v skupine; ali so zahtevki primerni za prisoditev agregatne odškodnine; ali je na voljo alternativno reševanje sporov ali druge možnosti za rešitev spora.

9. Odločitev sodišča prve stopnje V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje kolektivno odškodninsko tožbo po zaključku faze certifikacije z izpodbijanim sklepom zavrglo (prvi odstavek 29. člena ZKolT). Presodilo je, da predpostavke za odobritev kolektivne odškodninske tožbe iz 1., 2. in 3. točke četrtega odstavka 28. člena ZKolT niso izpolnjene. Kolektivni postopek je primeren v zadevah, kjer skupna dejanska in pravna vprašanja prevladujejo nad posamičnimi in se lahko izvede enotni dokazni postopek za vse člane skupine. V konkretni zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za takšen primer.

Zahtevki na plačilo odškodnine za člane podskupine A se nanašajo na zatrjevano kršitev pravice do odmora med delovnim časom. Tožeča stranka navaja, da je vsem članom podskupine A skupna ista organizacija dela, večinoma jim ni zagotovljen odmor med delovnim časom, in sicer, kadar so na delu sami. Izpostavlja nekaj služb, kjer prihaja do teh kršitev: pri delu v kuhinji, v času dežurstev, pri varnostno nadzorni službi, intervencijskih skupinah, patrulji vojaške policije in straži. Tožena stranka navedenemu ugovarja, zato je med strankama sporno, ali je pri vseh članih podskupine A oziroma v navedenih službah, delovni proces organiziran na način, da jim ni omogočen odmor med delovnim časom. Tožena stranka še uveljavlja, da je treba za vsakega člana podskupine A ugotoviti, ali je imel možnost koristiti odmor med delovnim časom ali ne.

Za presojo utemeljenosti zahtevkov za člane podskupine A je treba posebej za vsakega člana, ki se bo prijavil v to podskupino, ugotoviti, kako je bil organiziran njegov delovni proces in ali je imel možnost koristiti odmor med delovnim časom. Za obdobje petih let (od 20. 7. 2013 do 20. 7. 2018) bi bilo treba za vsakega člana ugotoviti, za vsak mesec posebej, na katere dneve mu je bila ta pravica kršena, ali je imel takrat pravico do odmora v višini 30 minut ali več (tožeča stranka namreč zatrjuje, da so določeni člani delali 12 oziroma 24 ur in so bili upravičeni do odmora v trajanju več kot 30 minut), nadalje pa tudi, do kakšne plače in dodatkov je bil upravičen v posameznem obdobju. Brez teh ugotovitev ni mogoče odločiti o utemeljenosti zahtevka za posameznega člana podskupine A in o višini odškodnine (ki pa je sicer dejansko razlika v mesečni plači za posameznega javnega uslužbenca za obdobje od 20. 7. 2013 do 20. 7. 2018). Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno navaja, da ne more na načelni ravni ugotoviti, da je vsem zaposlenim pri toženi stranki kršena pravica do odmora, saj že tožeča stranka sama navaja, da temu ni tako, ampak prihaja do kršitve le takrat, ko so v izmeni sami, izjema naj bi bilo le delo v kuhinji. Prav tako ne trdi, da je bila vsem članom v podskupini A ta pravica kršena vsak dan, ko so bili na delu v spornem obdobju (prisotnost na delu, dopust, bolniški stalež, izobraževanje ipd.). Tako je stališče sodišča prve stopnje pravilno, da ne more na splošno ugotoviti kršitev pravice do odmora med delovnim časom za vse v podskupini A, ampak mora kršitev ugotoviti pri vsakemu posamezniku, ki se bo prijavil v podskupino A, kot tudi, kolikokrat je prišlo do kršitve.

Tožeča stranka je v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka predlagala, da sodišče zasliši vse člane, predvidoma je to 250 oseb. Tožeča stranka ob tem spregleda, da bi sodišče moralo zaslišati tudi predlagane priče tožene stranke za vsakega posameznega javnega uslužbenca, saj ima tudi tožena stranka pravico do predlaganja dokazov, saj tožena stranka zatrjuje, da pravica do odmora ni bila kršena. Tožena stranka namreč opozarja, da so se pisni razporedi dela zaradi raznih nepredvidenih dogodkov spreminjali (npr. zaradi bolniške odsotnosti), da se je prisotnost napačno registrirala, zato dokazni postopek zgolj z vpogledom v listine (izpisek iz ARDČ), ne bo zadostoval za presojo, ali je posameznik upravičen do uvrstitve v podskupino in kakšen znesek odškodnine mu pripada. Ob predočenju izpiska iz ARDČ, pogodbe o zaposlitvi in ukazov enega izmed že znanih članov, tožeča stranka tudi ni znala pojasniti, kako bi se lahko le iz predloženih listin ugotovila upravičenost člana do odškodnine ali višina škode. Tožeča stranka je navajala, da se bo kršenje pravice do odmora ugotavljalo na enak način kot v zadevi I Pd 564/2017, kjer je bil vložen istovrstni zahtevek, kar pa pomeni tudi z zaslišanjem prič in ne le z vpogledom v listine. Iz ARDČ izhaja le, kdaj je bil posamezen delavec v službi in število ur, ki jih je opravil, ne pa tudi, ali je imel možnost koristiti odmor, če te možnosti ni imel, kdaj je ni imel oziroma v primeru podskupine B, ali se mu je v delovni čas štel čas primopredaje ter koliko časa je trajala primopredaja. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da bo lahko le po tako izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, ali je bila posameznemu članu podskupine A kršena pravica do odmora med delovnim časom in če mu je bila, kolikokrat mu je bila kršena. Edino skupno dejansko stanje v predmetni zadevi je namreč, da gre pri vseh članih podskupine A za zaposlene pri toženi stranki. Skupno je sicer pravno vprašanje, ali mora biti vsakemu zaposlenemu omogočeno izrabiti čas za odmor med delovnim časom in na kakšen način se mora to zagotoviti, vendar pa je odločitev o tem, ali je bila ta pravica kršena, torej ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke (oziroma plačilo razlike v plači), odvisna od individualnih okoliščin, t.j. od individualnega dejanskega stanja vsakega posameznega člana podskupine A. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da gre za združitev vrsto individualnih sodnih postopkov v enega, ne pa za obravnavano skupnega dejanskega stanja 250 posameznikov v enem sodnem postopku. Takšen način obravnavanja bi tako prinesel popolnoma nepregleden način reševanja zadeve.

Enako velja tudi za člane podskupine B. Edino skupno dejansko stanje je, da gre za zaposlene pri toženi stranki in obveznost primopredaje ob razporeditvi na določene dolžnosti, nato pa je potrebno za vsakega člana podskupine B ugotoviti, ali je bil razporejen na dolžnost, kjer je moral opraviti primopredajo, ali je primopredajo opravil in ali se mu je ta čas štel v delovni čas (razlika v plači). Le te individualne okoliščine, individualna vprašanja veljajo za vse člane skupine B, vendar bi bilo za vsakega člana potrebno voditi dokazni postopek in ugotavljati njegove individualne okoliščine.

Sodišče prve stopnje se strinja s tožečo stranko, da mora dejstva, od katerih je odvisna ne samo upravičenost do odškodnine (razlika v plači), ampak tudi sama višina škode, ugotavljati sodišče, ne upravitelj odškodnine, kot je to prvotno predlagala oziroma kot to smiselno izhaja iz njenih vlog. Upravitelj kolektivne odškodnine pri določanju višine odškodnine ne sme voditi postopka, ki je podoben sodnemu postopku. Kolikor bi res upravitelj kolektivne odškodnine ugotavljal število kršitev (poleg višine plače in dodatkov) za vsakega posameznega člana podskupine, bi dejansko moral voditi dokazni postopek z zaslišanjem prič in vpogledom v listinske dokaze, saj v nasprotnem primeru, kot je bilo to obrazloženo zgoraj, ne bi mogel določiti višine odškodnine.

Sodišče prve stopnje glede na navedeno pravilno šteje, da v predmetni zadevi ne gre za uveljavljanje istovrstnih zahtevkov, ki temeljijo na istih, podobnih ali povezanih dejanskih stanj, ki bi prevladovala nad posameznim dejanskim stanjem. Raznolikost dejanskih stanj in razlike med člani skupine (A in B skupina) v svojih vlogah večkrat poudari tudi sama tožeča stranka, ko navaja, da delajo člani skupine (A in B skupina) v individualnih okoliščinah, ki bodo vplivale na samo višino škode. Konkretni spor po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne omogoča načelne ugotovitve, da je vsem, ki so bili zaposleni pri toženi stranki od 20. 7. 2013 do 20. 7. 2018 na določenem oddelku kršena pravica do odmora med delovnim časom oziroma se jim v delovni čas neupravičeno ne priznava čas primopredaje. To pa posledično pomeni, da ni možno na načelni ravni ugotoviti, da je podana odškodninska obveznost tožene stranke, ampak je potrebno odškodninsko odgovornost tožene stranke ugotoviti pri vsakem posameznemu članu podskupin A in B preko vodenja individualnega dokaznega postopka. Pri vsakem članu posebej je potrebno ugotoviti, ali mu je bila ta pravica dejansko kršena, kolikokrat ter višino plače in dodatkov v času kršitve. Takšno dokazovanje, za predvidoma 250 članov skupine v enem postopku, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bolj učinkovito, racionalno in ekonomično kot v primeru vodenja individualnih sodnih postopkov.

Zaradi vsega navedenega torej v predmetni zadevi, glede na samo naravo zatrjevane škode (morebitna razlika v plači), ni mogoča pavšalna določitev odškodnine za posameznega člana skupine, ampak se lahko o zahtevku odloči le z individualno odmero odškodnine. Če bi se odškodnina določila v nekem pavšalnem znesku, bi bili nekateri člani nedvomno lahko oškodovani, saj bi dobili manj kot bi jim pripadalo glede na opravljeni delovni čas in pripadajoče plačilo za delo, nekateri pa bi bili obogateni, ker bi prejeli več, kot bi jim dejansko pripadalo. Gre namreč za premoženjsko škodo zaradi neplačanega opravljenega dela (za čas neizkoriščenega odmora med delovnim časom oziroma čas primopredaje), ki je konkretno določljiva, odškodnina pa se ne more priznati v pavšalnem znesku. Tožeča stranka navaja, da zahteva odmero pavšalne odškodnine v smislu 2. točke prvega odstavka 40. člena ZKolT, vendar po oceni pritožbenega sodišča temu ni tako. Tožeča stranka je sicer predlagala, da se odškodnina določi opisno, vendar glede na njene navedbe in podano formulo izračuna višine škode, dejansko predlaga individualno odmero odškodnine. Višina odškodnine ni predlagana na način, da bi vsak član podskupine prejel določen pavšalen znesek odškodnine oziroma odstotek, od skupaj zahtevanih 500.000,00 EUR, ampak se bo višina škode morala za vsakega posameznika izračunati preko števila ur, ko je trajala kršitev, upoštevajoč višino plače in dodatkov v posameznem obdobju, navedeno pa dejansko pomeni individualno odmero odškodnine. Glede na obsežnost in dolgotrajnost ugotavljanja višine škode posameznega člana podskupine, pa takšna odmera v postopku s kolektivno tožbo ni primerna (39. člen ZKolT).

Kolektivni postopek v predmetni zadevi bi, glede na obsežen dokazni postopek, ki bi se moral voditi za vsakega prijavljenega člana posebej, trajal nesorazmerno dlje, kot individualni sodni postopki, ki jih je delovno sodišče obravnavalo v vrsti sporov zaposlenih vojakov (več kot 1000 zadev). Čeprav bi moralo sodišče reševati 250 individualnih tožbenih zahtevkov, bi bili takšni individualni zahtevki rešeni hitreje kot v tej kolektivni tožbi, kjer bi moral en senat voditi obširen dokazni postopek za 250 članov. Pritožbeno sodišče je vpogledalo tudi v podobno zadevo opr. št. I Pd 564/2017, ki jo navaja tožeča stranka in ob tem navaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo v več listin, zaslišan je bil tožnik in dve priči (to izhaja iz sodbe v zadevi I Pd 564/2017 pod A3). Sodišče je moralo v individualnem postopku za presojo zahtevka enega tožnika izvesti zaslišanje treh oseb, opravilo je dva naroka. To bi za kolektivni postopek pomenilo zaslišanje 250 članov skupine in približno 100 prič, ki bi izpovedale glede organizacije dela za vsakega posameznega člana. Sodišče prve stopnje je tako podalo okvirno oceno, da bi to pomenilo minimalno 832 narokov, postopek naj bi trajal vsaj 4 leta, dlje časa bi trajal tudi pritožbeni postopek. Navedba sodišča prve stopnje je zgolj ocena, kaže pa na zapletenost reševanja predlagane kolektivne tožbe. Tako bi tudi člani skupine (A in B skupina), če bi bili njihovi zahtevki utemeljeni, dobili plačilo bistveno kasneje kot v primeru individualnih tožb, torej kolektivna tožba ne bi zagotovila hitrega in učinkovitega varstva pravic članov skupine.

Sodišče prve stopnje je napravilo tudi okvirni izračun stroškov postopka na prvi stopnji, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife (OT), vrednost spora in pojasnjen predviden optimalni potek kolektivnega postopka. Po okvirnem izračunu sodišča prve stopnje bi stroški tožeče stranke znašali skupaj 54.533,15 EUR (od tega bi 22 % DDV znašal 9.833,85 EUR), stroški tožene stranke pa 44.699,30 EUR. K temu je potrebno prišteti še stroške, ki bi nastali z zaslišanjem stotih prič, in ostale administrativne stroške (npr. razne objave, vročanje pisanj članom skupine itd.), ki bi nastali tekom postopka. Glede na okvirni izračun sodišča prve stopnje, ki je zgolj ocena, je pravilno stališče, da sam postopek s kolektivno odškodninsko tožbo ni ekonomsko ugoden za tožnike.

Sodni postopek s takšno kolektivno tožbo ne bi omogočil učinkovite in hitre rešitve skupnih dejanskih vprašanj, saj bi bilo potrebno obširno ugotavljanje individualnih okoliščin za vsakega prijavljenega člana, ki naj bi jih bilo 250. Z ugotovitvijo, da določen zahtevek ni primeren za obravnavo v postopku s kolektivno odškodninsko tožbo, delavcem nedvomno ni odvzeta pravica do sodnega varstva. Sama kolektivna odškodninska tožba tudi ne zagotavlja rešitve problema na sistemski ravni, saj je predmet zahtevka le plačilo premoženjske škode posameznim prijavljenim članom. Predstavlja sicer določen pritisk na delodajalca, vendar sama po sebi ne reši sistemskega problema urejenosti delovnega časa pri toženi stranki.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 2. točki 365. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 165. členu v povezavi s 154. členom ZPP.

1 A. Vlahek, Kolektivne tožbe kot novo pravno sredstvo zoper množične kršitve pravic iz delovnopravnih razmerij, Delavci in delodajalci, 2-3, 2018/XVIII, str. 507.