Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter iz vseh dokazov, na katerih slednji sloni in so bili priskrbljeni tekom predkazenskega postopka, tekom preiskave pridobljeni dokazi pa utemeljenega suma niso omajali, da pripor ne bi bil več utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zoper obdolženega R. M. podaljša pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ko sklep sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi in obdolženca izpusti iz pripora, podredno pa, da se pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, pa tudi pritožbene navedbe ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter razumno in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo obrazložilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter sorazmernost in neogibno potrebnost pripora.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter iz vseh dokazov, na katerih slednji sloni in so bili priskrbljeni tekom predkazenskega postopka, tekom preiskave pridobljeni dokazi pa utemeljenega suma niso omajali, da pripor ne bi bil več utemeljen. Glede na vsebino dokazov, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v 5. do 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa je v celoti pritrditi tudi zaključkom, da utemeljen sum izhaja predvsem iz (-) bioloških sledi najdenih na izstrelku in ležišču cevi zračne puške, ki z verjetnostjo, ki meji na gotovost, pripadajo obdolženemu, (-) lokacije storitve obeh kaznivih dejanj, ko naj bi bili obe dejanji storjeni v neposredni bližini stanovanjske hiše na K. cesti 16/b v ..., nasproti katere so se v obeh primerih nahajali policisti in iz katere naj bi obdolženi dvakrat izstrelil naboj, prvič v službeno vozilo policije in zadel prednja leva vrata tega vozila, drugič pa naj bi policistko zadel v desni del zadnjice in ji povzročil kontuzijsko značko, (-) dejstva, da se je obdolženi nahajal v stanovanjski hiši, od koder naj bi bilo streljano proti policijskem vozilu in policistki ter (-) dejstva, da je po drugem dejanju obdolženčeva žena policistom izročila zračno puško, iz katere je bilo streljano, saj poročilo o balistični preiskavi izkazuje, da je bila diabola, ki je bila najdena pri ogledu kraja dejanja, najverjetneje izstreljena iz zasežene zračne puške in da ni indicev, ki bi kazali na uporabo drugega orožja, na tej puški pa so bile najdene tudi biološke sledi obdolženega.

6. Zagovornik v pritožbi zaključke o obstoju utemeljenega suma izpodbija z navedbami, da so sicer res bile na izstrelku in ležišču cevi obdolženčeve biološke sledi, vendar meni, da to ni nič nenavadnega, glede na to, da se je zračna puška nahajala pri njemu doma in je z njo gotovo kdaj v življenju rokoval, ter da ta okoliščina ne pove ničesar o tem, kdo je dejansko bil strelec, ker niso bile opravljene analize morebitnih drugih bioloških sledi na puški. Take navedbe ne omajejo prepričljivosti zaključkov o obstoju utemeljenega suma, da je ravno obdolženi bil tisti, ki je v dveh zaporednih dneh streljal na policiste, saj take zaključke utemeljujejo okoliščine, da so bile obdolženčeve biološke sledi najdene tako na izstrelku, kot tudi na ležišču cevi zračne puške, iz katere je najverjetneje bil izstreljen najdeni izstrelek, dejstvo, da je obakrat policijsko vozilo, na katerega je bilo streljano, stalo na istem mestu in da je do streljanja na policiste pri opravljanju nalog prišlo v dveh zaporednih dneh. Zaključkov o obstoju utemeljenega suma pa ne omajejo niti pritožbene navedbe, da sta s puško rokovali tudi obdolženčeva žena in mati, saj izročitev puške ni mogoče šteti kot rokovanje v smislu uporabe za streljanje in bi lahko njune biološke sledi bile prisotne zgolj v omejenem obsegu tj. kvečjemu na cevi, ne pa tudi na za samo streljanje relevantnih delih puške. Zato so neutemeljeni očitki, da preiskava ni bila zastavljena dovolj široko oziroma dovolj natančno, če na puški niso bile najdene njune sledi. Seveda je možno, da je osumljenec že kdaj v preteklosti napolnil puško in se njegove biološke sledi nahajajo tudi na izstrelkih ter na ležišču cevi, vendar biološke sledi na izstrelku niso edina okoliščina, ki potrjuje obstoj utemeljenega suma, temveč ena izmed več do sedaj izpostavljenih okoliščin, ki v medsebojni povezavi nakazujejo, da je verjetnost, da je na policiste streljal ravno obdolženi, večja od verjetnosti, da tega ni storil oz. da je streljal kdo drug. To velja kljub temu, da ob dogodku 16. 11. 2020, ko naj bi obdolženec ob streljanju z zračno puško na policiste zadel vrata službenega vozila policije, ni bil najden izstrelek in narejena analiza, ter da ni bilo ugotovljeno, da se je osumljeni nahajal v stanovanjski hiši iz katere je bilo streljano proti policijskem vozilu. Obramba namreč doslej ni podala nobenih drugih trditev, ki bi postavile pod vprašanj sklepanje sodišča prve stopnje oziroma omogočale drugačno sklepanje glede tega, kje se je nahajal obdolženec v času, ko je bilo streljano na policiste.

7. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede ponovitvene nevarnosti, ki jih je sodišče sprejelo na podlagi ugotovljenih objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki nakazujejo na ponovitveno nevarnost. Kot objektivne okoliščine je tako utemeljeno izpostavilo naravo in težo kaznivega dejanja (gre za napad na policiste med opravljanjem delovnih nalog, za tovrstno dejanje pa je zagrožena kazen zapora do 5 let) ter okoliščine, v katerih sta bili dejanji storjeni (obdolžencu se na ravni utemeljenega suma očita, da je ogrozil varnost policistov pri tem, ko so opravljali delovne obveznosti in to v dveh zaporednih dneh na isti lokaciji). Kot subjektivne okoliščine pa je navedlo nekritičen odnos do spoštovanja pravnih norm in zdravja ter življenja ljudi, odločenost pri izvrševanju dejanja, saj naj bi istovrstno dejanje storil v dveh zaporednih dneh, ter nekritičnost do lastnega ravnanja, saj je bil večkrat kaznovan za različna kazniva dejanja (v zadnjih 11 mesecih kar štirikrat, izrečene pa so mu bile denarne kazni in pogojne obsodbe, pa tudi zaporni kazni, za kateri je bilo odločeno, da se bosta izvršili z delom v splošno korist), pa ga izrečene sankcije niso odvrnile od storitve očitanih mu kaznivih dejanj. Zaključke o nekritičnosti do lastnega ravnanja pa utemeljujejo tudi ugotovitve, da je zoper obdolženca pred Okrožnim sodiščem v Celju vložena pravnomočna obtožnica v zadevi IV K 23274/2020 zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 299. členu KZ-1. 8. Zagovornik sicer v pritožbi vztraja pri stališču, da glede na zaseg zračne puške ni niti teoretične možnosti ponovitve kaznivega dejanja in da pri tem ne gre zgolj za način zagovora obdolženca, temveč za povsem stvarno in logično trditev, vendar po presoji pritožbenega sodišča ta okoliščina ne omaje prepričljivosti zaključkov o ponovitveni nevarnosti. Pri ponovitveni nevarnosti ne gre namreč zgolj za možnost ponovitve kaznivega dejanja na enak način in z istim strelnim orožjem, saj je obdolžencu očitano kaznivo dejanje mogoče storiti tudi na druge načine, njegovo ravnanje, ko naj bi v dveh zaporednih dneh streljal na policiste, ki so opravljali delovne naloge (pri čemer sam ni bil udeleženec postopka), poleg tega pa je na ravni utemeljenega suma izkazano, da naj bi predhodno storil tudi kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, kaže na njegov izrazito odklonilen odnos do policistov, pri izražanju katerega je bil pripravljen poseči celo po strelnem orožju. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče šteje, da je nedvomno izkazana resna, realna in konkretna nevarnost, da bi ob izpustitvi na prostost obdolženec nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

9. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da je glede na vse ugotovljene okoliščine pripor zoper obdolženca nujen in neogiben ukrep, saj ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oz. milejšega ukrepa, s katerim bi bilo mogoče doseči želeni cilj, tj. zagotoviti varnost uradnih oseb pri uradnem poslovanju, ter da je pripor tudi sorazmeren ukrep glede na težo očitane mu kaznive dejavnosti ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja. Teže kaznivega dejanja ne zmanjšuje okoliščina, ki jo izpostavlja zagovornik v pritožbi, da je v prvem primeru nastala majhna premoženjska škoda, v drugem pa je prišlo do minimalne udarnine, ki najbrž niti ne zadostuje standardu lahke telesne poškodbe. Pri obdolžencu očitanemu kaznivemu dejanju ni pomembna zgolj posledica konkretnega kaznivega dejanja, temveč tudi dejstvo, da je šlo za policiste, ki so opravljali delovne naloge v okviru svojih pooblastil, kar je posebno zavržno dejanje. Kriminalne količine obdolžencu očitanih dejanj tako ni mogoče meriti v smislu posledic konkretnega napada, kot poskuša prikazati zagovornik, ko neutemeljeno navaja, da kriminalna količina ni tako velika, da bi utemeljevala podaljšanje pripora. Glede na dejstvo, da naj bi obdolženec na policiste streljal dvakrat v dveh zaporednih dneh, da je pri tem policistko zadel v predel zadnjice in da je najbrž zgolj srečnemu naključju mogoče pripisati, da je ob prvem dejanju zadel zgolj vozilo in ne policista, ki je v vozilu sedel, pa tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je šlo zgolj za neskončno nespametno in nepremišljeno dejanje.

10. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.