Jedro

Samo listina, ki je bila izdana v okvirih iz prvega in drugega odstavka 230. člena ZPP, ima značaj javne listine, s katero se dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa komisije za delovna razmerja G. z dne 23.10.1990, potrjenega s sklepom delavskega sveta z dne 28.11.1990, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje po 5. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik v času od 1.8.1990 do 12.8.1990 - to je več kot pet delovnih dni zaporedoma - neupravičeno odsoten z dela, zato je obstojal zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo prvostopno sodbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V reviziji ponavlja predhodne trditve o opravičenosti svojega izostanka, saj mu je bil v spornem obdobju odobren bolniški stalež zaradi bolezni v družini (otrok). V opravičilo njegove odsotnosti mu je bil skladno določilom Samoupravnega sporazuma o postopkih in načinih uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva v pristojni zdravstveni ustanovi izdan bolniški list, ki ga tožena stranka v predpisanem postopku ni izpodbijala kot neveljavnega. Zato predlaga, da se sodba sodišča druge in prve stopnje razveljavita, če ju ne bo revizijsko sodišče samo spremenilo tako, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato pri odločanju mnogo bolj omejeno kot sodišče druge stopnje. Odločati sme le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Po uradni dolžnosti presoja le morebitno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in morebitno zmotno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava, ki jo kot revizijski razlog uveljavlja tožeča stranka.

Pred obrazložitvijo opravljenega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, je potrebno opozoriti, da revizijsko sodišče opravi ta preizkus na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato revizijske navedbe o opravičeni negi bolnih otrok, o tožnikovi skrbi zanju in dokazni vrednosti bolniškega lista, niso upoštevne.

Delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja med drugim tudi v primeru, če je bil neopravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma (3. točka drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR). V primeru, da se delavec vrne na delo, mu preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (5. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih - Uradni list RS, št. 14/91, 5/90 in 71/93 - ZDR), če pa se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela (6. točka prvega odstavka 100. člena). Iz omenjenih določb sledi, da je pri tem načinu prenehanja delovnega razmerja odločilno, da je bil delavec odsoten zaporedoma pet delovnih dni in da njegov izostanek ni bil opravičen oziroma upravičen. V primeru, da se ne vrne na delo, je njegovo ravnanje upoštevati kot željo, da mu delovno razmerje po lastni volji preneha. Če pa se delavec po petih zaporednih delovnih dneh vrne na delo, je za pravilno uporabo določila 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR ugotoviti obstoj opravičljivih razlogov za njegov izostanek.

Obe sodišči sta sicer ugotovili, da je bila tožnikova zadržanost z dela v času od 1.8.1990 do 12.8.1990 posledica obolelosti obeh otrok v starosti od dveh do šestih let zaradi zastrupitve z vodo, pri čemer sta prezrli dejstvo, izhajajoče iz potrdila Zdravstvenega doma (priloga B 14), da je pod točko 17 v rubriki 3.3. kot vzrok začasne zadržanosti tožnika navedena "nega drugega družinskega člana" iz šifranta bolezni V 61.4 - pod točko 19 - pa tudi ne izhaja zatrjevana diagnoza bolezni otrok.

Po določilu 33. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ima delavec pravico do odsotnosti z dela ob nadomestilu osebnega dohodka ali brez nadomestila osebnega dohodka ter druge pravice iz delovnega razmerja v primerih ali pod pogoji, določenimi s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom (prvi odstavek). Pomen te določbe je napotilne narave, saj morajo biti primeri in pogoji za uresničevanje te pravice določeni s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo. Ko določen razlog nastopi, odloči o uveljavljeni pravici do odsotnosti poslovodni organ ali delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi oziroma delodajalec (2. odstavek). Delavec pa ima na podlagi 3. odstavka 61. člena Zakona o delovnih razmerjih pravico do odsotnosti z dela tudi zaradi bolezni in v drugih primerih v skladu s posebnimi predpisi. V tem primeru temelji opravičenost njegove odsotnosti na potrdilu pristojne zdravniške službe o začasni nezmožnosti za delo.

Predpisi na katere uporabo napotuje omenjeno zakonsko določilo, ki so veljali v času obravnavanega primera, so bili Zakon o zdravstvenem varstvu (Uradni list SRS, št. 1/80, 45/82, 42/85, 32/89 in RS, 8/90), Samoupravni sporazum o uresničevanju zdravstvenega varstva (Uradni list SRS, št. 44/87, 42/87 in RS, št. 18/90) ter Samoupravni sporazum o postopkih in načinih uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva (Uradni list RS, št. 6/81). Po določbi 51. člena Zakona o zdravstvenem varstvu so se namreč pravice do zdravstvenih storitev ter pravice do socialne varnosti, ki med drugim obsega nadomestilo osebnega dohodka za primer začasne zadržanosti - zagotavljale le za upravičence in njihove družinske člane po Sporazumu o temeljih plana zdravstvene skupnosti, v katerem so bila določena merila za status upravičenca do teh pravic in pogoji za pridobitev in prenehanje pravic. Podrobneje pa so bile določene individualne pravice in obveznosti glede zdravstvenih storitev in socialne varnosti v zvezi s socialnim varstvom v samoupravnem sporazumu o uresničevanju zdravstvenega varstva, ki so ga sprejele skupščine občinskih zdravstvenih skupnosti. Postopek in način uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva pa je bil določen z omenjenim samoupravnim sporazumom o postopkih in načinih uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva.

Določilo 22. člena Samoupravnega sporazuma o uresničevanju zdravstvenega varstva je urejalo primer za čas zadržanosti z dela zaradi nege obolelega družinskega člana, in sicer v trajanju največ sedmih dni. Potrebo o negi in upravičenosti do začasne zadržanosti z dela je moral ugotoviti pristojni zdravnik oziroma konzilij zdravstvene organizacije (prvi odstavek). To pravico je bilo možno uveljavljati le, če je to terjalo zdravstveno stanje ožjega družinskega člana (zakonec, otroci - 4. člen), za krog družinskih članov iz 5. člena (širši družinski člani) pa le pod pogojem, da jih je delavec preživljal in so z njim živeli v skupnem gospodinjstvu. Novi zakon o zdravstvenem varstvu (Uradni list RS, št. 9/92) pravico do nadomestila in nege veže samo na ožjega družinskega člana (30. člen).

Zdravstveno stanje in primere, ko je uporabnik upravičen do nadomestila osebnega dohodka zaradi začasne zadržanosti z dela (123. člen) po določbi 122. člena Samoupravnega sporazuma o postopkih in načinih uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva ugotavljajo zdravniki (prvi odstavek). Po drugem odstavku omenjenega določila so to izbrani zdravniki in zdravniki iz 128. do 132. člena tega sporazuma kot posamezni zdravniki in konzilij v osnovni zdravstveni organizaciji. Za delavce, zaposlene v organizacijah in za druge delavce pa je 126. člen določal, kdo so pristojni zdravniki za ugotavljanje njihove začasne zadržanosti z dela.

Tožniku, kot sta ugotovili obe sodišči, začasna zadržanost z dela ni bila priznana na način in po postopku določenemu z omenjenimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi za uporabo 127. člena Samoupravnega sporazuma o postopkih in načinih uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je bil bolniški stalež odprt tožniku zaradi njegove bolezni. Z omenjeno določbo je namreč predpisan postopek za ugotavljanje upravičenosti do odsotnosti z dela, če delavec (osebno) zboli zunaj kraja svojega bivališča oziroma ne more do svojega pristojnega zdravnika.

Tožnik se je od vložitve predloga na Sodišče združenega dela v Kopru (13.12.1990) skliceval na upravičeno odsotnost z dela zaradi bolezni otrok, torej dejanske in pravne podlage za uporabo 132. člena omenjenega Samoupravnega sporazuma v zvezi s 5. in 22. členom Samoupravnega sporazuma o uresničevanju zdravstvenega varstva.

Tožbeni zahtevek namreč ni opredeljen le s formulacijo tega, kar tožnik zahteva, ampak tudi in predvsem z dejstvi, na katere tožnik opira zahtevek (prvi odstavek 186. člena ZPP). Za pravilno uporabo določila 132. člena Samoupravnega sporazuma o postopkih in načinu uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva, na katerega je oprlo svojo odločitev drugostopno sodišče, bi bilo zato odločilno samo dejstvo, ali je bil razlog za začasno zadržanost tožnika z dela res bolezen otrok pod pogojem, da v njegovi družini ni bilo drugih za nego sposobnih članov. Sodišče je na podlagi zaslišanja tožnika štelo za dokazano, da je vzrok njegovih izostankov z dela bolezen otrok, vendar o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo iz tega razloga in pod pogoji iz 132. člena omenjenega sporazuma ni odločal pristojni zdravnik. Ni pa ugotovilo, kot že povedano, da je v predloženem potrdilu o začasni zadržanosti ZD kot razlog tožnikove odsotnosti navedena nega obolele druge osebe (katere ime in rojstna letnica v rubriki nista označena, čeprav bi morala biti), torej ne zatrjevane bolezni otrok (3.1. oziroma 3.2.) ali njegove žene zaradi nosečnosti (4.0.). Podatke, vpisane pod tč. II, je sodišče zmotno štelo kot osebne podatke za domnevno obolelega otroka.

Ob tem je opozoriti, da Zakon o pravdnem postopku ne uveljavlja vrednostnega reda dokazov, kar pomeni, da sodišča ne veže na pravna pravila, ki bi vnaprej ovrednotila posamezne vrste dokazov. Med dokaze uvršča tudi zaslišanje strank. Po prvem odstavku 264. člena ZPP se namreč sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovijo tudi z zaslišanjem strank. Dokaz z zaslišanjem strank pa je po drugem odstavku omenjenega postopkovnega določila subsidiaren (subsidiarni značaj tega dokaza izvira iz njegove nezanesljivosti), saj pride v poštev le tedaj, kadar ni drugih dokazov ali kadar tudi po izvedenih dokazih sodišče spozna, da je to zaslišanje potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev.

Odločilno dejstvo, pomembno za pravilno odločitev v obravnavani zadevi, ali je bila domnevno upravičena začasna zadržanost tožnika posledica zatrjevane bolezni otrok, izhaja iz predložene listine zdravstvene ustanove Bihač. Zato ugotavljanje vzroka za odsotnost tožnika v spornem obdobju, z njegovim zaslišanjem sploh ni bilo potebno, saj iz navedenega potrdila nedvomno izhaja dejanska ugotovitev, da je bil tožnik odsoten z dela zaradi nege obolelega drugega družinskega člana. Pravico do začasne zadržanosti z dela pa je v tem primeru možno uveljavljati le pod pogojem, da je delavec to osebo preživljal in z njo živel v skupnem gospodinjstvu.

Čeprav ta trditvena podlaga v postopku sploh ni bila uveljavljena, je iz ugotovljenih dejstev, da je tožnik s svojo ožjo družino (katere noben član - kot izhaja iz potrdila v prilogi B 14 - ni potreboval zdravstvene nege) živel v Ljubljani, možno sklepati, da ta druga oseba iz Bihača, kamor je odšel na dopust, ni živela z njim v skupnem gospodinjstvu. Tako tudi v primeru, če bi bil pravi razlog tožnikove odostnosti nega drugega družinskega člana, ni bil izpolnjen pogoj, ki bi opravičeval njegovo odsotnost z dela po 22. in 5. členu Samoupravnega sporazuma o uresničevanju zdravstvenega varstva.

Kar zadeva revizijski očitek, da sodišče ni upoštevalo potrdila Zdravstvenega doma, s katerim je bila ugotovljena opravičenost začasne zadržanosti tožnika z dela, je opozoriti na že prej omenjeno določbo 126. člena Samoupravnega sporazuma o postopkih in načinih uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva, ki določa zdravnike, pristojne za ugotavljanje začasne zadržanosti z dela. Pristojnost zdravnika v subjektivnem smislu je njegova pravica in dolžnost, da na podlagi ugotovljenih razlogov in izpolnjenih pogojev odloči o upravičenosti in priznanju začasne nezmožnosti za delo - torej o pravnem razmerju iz zdravstvenega zavarovanja oziroma delovnopravnem (pravno vprašanje). Pristojnost v objektivnem smislu pa je pomembna za presojo narave listine. Samo listina, ki je bila izdana v okvirih iz prvega in drugega odstavka 230. člena ZPP, ima značaj javne listine, s katero se dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Ob ugotovitvi, da zdravnica iz Zdravstvenega doma, ki je izdala tožniku potrdilo o njegovi začasni zadržanosti z dela, ni ena izmed zdravnikov navedenih v določbah 122. do 132. člena Samoupravnega sporazuma o postopkih in načinih uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva, omenjeno potrdilo nima značaja javne oziroma z njo izenačene druge listine iz drugega odstavka 230. člena ZPP, saj ni bila izdana v okviru pristojnosti po omenjenem samoupravnem sporazumu kot posebnem predpisu.

Ob ugotovitvi obeh sodišč, da tožniku tudi ni bila odobrena izraba letnega dopusta po pristojnem organu tožene stranke, niti pravica do odsotnosti po prvem in drugem odstavku 33. člena ZTPDR, je ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev, sodišče pravilno uporabilo za presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožniku določbo 3. točke drugega odstavka 75. člena ZTPDR v zvezi s 5. točko prvega odstavka 100. člena ZDR.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).