Jedro

Zatrjevanje tožnice, da bi imela tako tožnik kot toženec bližje do sodišča v Ljubljani, kot do sodišča v Celju in da so na sodišču v Celju storili že veliko kršitev v njegovo škodo, ne kaže na obstoj tehtnih razlogov za delegacijo pristojnosti.

Izrek

Predlogu se ne ugodi.

Obrazložitev

Toženec je predlagal, da vrhovno sodišče določi drugo krajevno pristojno sodišče za odločanje v tej pravdni zadevi. Sam spada pod Okrožno sodišče v Ljubljani in naj se tam vlagajo tožbe zoper njega. Tako se bo lahko udeležil obravnave, pa tudi tožniku ne bo potrebno iz Logatca potovati v Celje, saj mu je bližje v Ljubljani, kamor že hodi v šolo. Na sodišču v Celju je bilo narejenih že veliko kršitev, tam njegove tožbe zavračajo in nikakor ne pridejo v obravnavo. Pri samih odločitvah ne sprejemajo njegovih dokazov, ampak tiste od nasprotne stranke, ki ji vse dovolijo, pritožbeno sodišče pa ne reagira na kršitve.

Okrožno sodišče v Celju je pojasnilo, da so med istima pravdnima strankama odprte tri zadeve v zvezi s preživnino, sodnica, ki obravnava sporno zadevo pa pred tem ni sodila v nobeni toženčevi zadevi.

Predlog ni utemeljen.

Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) lahko Vrhovno sodišče Republike Slovenije na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so zato dani tehtni razlogi. V obravnavani zadevi zaradi zvišanja preživnine je v skladu s 50. členom ZPP podana krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Celju, ki tudi obravnava to zadevo, zato je neupoštevna trditev v predlogu, da bi zgolj zaradi toženčevega prebivališča na območju Okrožnega sodišča v Ljubljani zadevo obravnavalo to sodišče. Za ugoditev predlogu bi bilo potrebno izkazati smotrnost obravnavanja zadeve pred drugim sodiščem, česar pa toženec ni storil. Navajanje okoliščine, da bi imela tako tožnik kot toženec bližje do sodišča v Ljubljani, kot do sodišča v Celju ne zadošča, saj ima tožnik stalno prebivališče v Laškem, to je na območju Okrožnega sodišča v Celju, nobena druga okoliščina pa tudi ne kaže, da bi določitev drugega sodišča olajšala izvedbo postopka. Podanih pa tudi ni nobenih drugih tehtnih razlogov za delegacijo pristojnosti, saj zatrjevanje toženčevih dosedanjih neuspehov v pravdah ter pavšalno zatrjevanje nesankcioniranih kršitev postopka nikakor ne more biti podlaga za uporabo 67. člena ZPP. Ker ni niti tehtnih razlogov niti smotrnosti za določitev drugega sodišča, vrhovno sodišče toženčevemu predlogu ni ugodilo.