Jedro

Med toženima strankama (delodajalcem in zavarovalnico, kjer je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost) je bila dogovorjena odbitna franšiza, ki znaša 10 % od odškodnine, vendar ne manj kot 250,00 EUR. Ker odbitna franšiza pomeni lastno udeležbo zavarovanca (prvo tožene stranke) pri škodi, 10 % odškodnine plača tožniku prvo tožena stranka sama.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prvi odstavek I. točke izreka na novo glasi: „Prvo tožena in drugo tožena stranka sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati odškodnino za nematerialno in materialno škodo v znesku 28.620,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2009 do plačila, prvo tožena stranka pa še znesek 3.180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2009 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko za plačilo 3.180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2009 do plačila se zavrne.“,

II. točka izreka pa se glasi: „Prvo tožena in drugo tožena stranka sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti stroške postopka v znesku 1.479,42 EUR, prvo tožena stranka pa še znesek 207,74 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka dalje do plačila.“.

Tožeča stranka je dolžna drugo toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 140,00 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo v I. točki izreka razsodilo, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino za nematerialno in materialno škodo v znesku 31.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2009 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek I. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 11.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). V II. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da sta prvo tožena in drugo tožena stranka dolžni tožniku nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 1.769,16 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje drugo tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni in tožniku naloži v plačilo pritožbene stroške drugo tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je po zavarovalni pogodbi, št. ..., sklenjeni med prvo in drugo toženo stranko, na podlagi katere je sodišče prve stopnje odločalo o solidarni odgovornosti, dogovorjena odbitna franšiza v višini 10 % odškodnine oz. najmanj 250,00 EUR. V tem delu zato ni podana pasivna legitimacija drugo tožene stranke. To dejstvo med strankami med postopkom tudi ni bilo sporno. Ker je delež odškodnine v višini odbitne franšize dolžan plačati neposredno zavarovanec, bi sodišče prve stopnje moralo plačilo odškodnine v višini 10 % dosojene odškodnine skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (torej 3.180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2009 do plačila) naložiti v plačilo prvo toženi stranki, v preostalem delu (28.620,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2009 do plačila) pa razsoditi solidarno odgovornost prvo in drugo tožene stranke. Upoštevaje navedeno je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je odgovoril na pritožbo drugo tožene stranke. Navaja, da je bil dogovor o odbitni franšizi med prvo in drugo toženo stranko omejen le na zavarovanje splošne civilne odgovornosti po pogojih ..., ne nanaša pa se na dodatno klavzulo zavarovanja ..., ki je bila sklenjena za zavarovanje delodajalčeve odgovornosti za škodo lastnih delavcev. Iz zapisa v zavarovalni pogodbi je jasno razvidno, da gre za zavarovanje delodajalčeve odgovornosti v višini 100 %, kakršnakoli omejitev obveznosti zavarovalnice za plačilo tako nastale škode pa ne izhaja niti iz same klavzule, ki je napisana na 11. strani splošnih pogojev, ki je specialna določba v razmerju do splošnih določb zavarovanja civilne odgovornosti. V vsakem primeru pa je obveznost plačila pravdnih stroškov solidarna, ker pravdni stroški niso del zavarovalne vsote in ker gre pri delitvi stroškov za notranje razmerje solidarnih dolžnikov, ki se tožnika ne tiče. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri delu pri prvo toženi stranki. Ocenilo je, da skupna odškodnina za nematerialno in materialno škodo, do povračila katere je tožnik upravičen, znaša 31.800,00 EUR. Prvo tožena stranka je imela zavarovano svojo civilno odgovornost pri drugo toženi stranki za zavarovalno vsoto 50.000,00 EUR po polici, št. ... (B1). Ker po tej polici tožniku ni bilo izplačano še ničesar, je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki tožniku solidarno odgovorni za utrpelo škodo.

Drugo tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo med toženima strankama dogovorjene odbitne franšize. Pritožbeno sodišče po vpogledu v sklenjeno zavarovalno polico (B1) ugotavlja, da je bila med toženima strankama res dogovorjena odbitna franšiza, ki znaša 10 % od odškodnine, vendar ne manj kot 250,00 EUR. Ker odbitna franšiza pomeni lastno udeležbo zavarovanca, t.j. prvo tožene stranke, pri škodi, 10 % od odškodnine, t.j. 3.180,00 EUR(1), plača tožniku prvo tožena stranka sama. Ni pa mogoče slediti navedbam tožnika v odgovoru na pritožbo, da je odbitna franšiza dogovorjena le za splošni del zavarovanja, ne pa tudi za zavarovanje, ki krije škodo, nastalo delavcem, kar je podlaga za odgovornost drugo tožene stranke v predmetni zadevi. Iz zavarovalne police je namreč razvidno, da se 100 % nanaša na doplačilo za kritje delodajalčeve odgovornosti, torej na višino zavarovalne premije, ne pa na obseg kritja delodajalčeve odgovornosti.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti (5. alineja 358. člena ZPP), tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko za izplačilo zneska 3.180,00 EUR zavrniti in plačilo navedenega zneska naložiti le prvo toženi stranki, kot izhaja iz izreka te sodbe. Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških pravdnega postopka (II. točka izreka prvostopenjske sodbe), saj se je spremenil uspeh tožnika v razmerju do toženih strank. Tožnik je v delu, v katerem sta toženi stranki solidarno dolžni izplačati odškodnino v višini 28.620,00 EUR uspel v 65,57 % (28.620,00 EUR/43.650,00 EUR, kolikor znaša vrednost seštevka tožbenih zahtevkov), toženi stranki pa v 34,43 %. Ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 2.849,70 EUR stroškov, je glede na navedeni uspeh upravičen do povračila 1.868,55 EUR stroškov. Drugo toženi stranki (prvo tožena stranka stroškov ni priglasila) je sodišče prve stopnje priznalo 1.130,20 EUR stroškov, zato je glede na 34,43 % upravičena do povračila 389,13 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotanju sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno povrniti 1.479,42 EUR stroškov. Zoper prvo toženo stranko je tožnik uspel še v dodatnih 7,29 % (3.180,00 EUR/43.650,00 EUR, kolikor znaša vrednost seštevka tožbenih zahtevkov), zato mu je ta dolžna povrniti 207,74 EUR (7,29 % od 2.849,70 EUR) priznanih stroškov.

Ker je drugo tožena stranka s pritožbo v celoti uspela, je upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka je priglasila stroške takse za pritožbo, ki je znašala 140,00 EUR, in materialne stroške v višini 20,00 EUR (tiskanje, fotokopije, poštnina). Ker drugo tožena stranka ni bila zastopana po odvetniku, se za povračilo njenih stroškov ne uporablja Odvetniška tarifa(2) in zato ni upravičena do pavšalnega zneska za povračilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR. Za povračilo njenih materialnih stroškov se uporabljajo splošna pravila ZPP, zato bi moralo nastanek in obseg takšnih stroškov izkazati z ustreznimi dokazili. Ker navedenega ni storila, se ji priznajo le stroški sodne takse v višini 140,00 EUR.

(1) Upošteva se odbitna franšiza v višini 10 % od odškodnine, ker je to v konkretnem primeru več kot 250,00 EUR.

(2) Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.).