Jedro

Odločitev tožene stranke, da bo delo prodajalcev opravljala z manjšim številom zaposlenih, predstavlja utemeljen organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Dejstvo, da so določena dela pri toženi stranki opravljali študenti, ne vpliva na ugotovitev o obstoju poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj študenti ne opravljajo enakega dela kot redno zaposleni delavci, ampak delo opravljajo po potrebi oziroma v primeru nepredvidenih ali predvidenih odsotnosti redno zaposlenih.

Tožena stranka pri izbiri delavca, ki mu bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni bila dolžna upoštevati kriterijev, saj so ti po kolektivni pogodbi predvideni le za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala 6. 8. 2007, nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka s 5. 9. 2007, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2004, kot da ji delovno razmerje ni prenehalo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 5. 9. 2007 do vrnitve nazaj delo, v delovno knjižico vpiše neprekinjeno delovno dobo in ji za ta čas plača mesečno nadomestilo plače v neto znesku 473,03 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega neto zneska nadomestila plače, to je od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec ter od vseh neto mesečnih nadomestil obračuna vse pripadajoče davke in prispevke ter jih plača pristojnim institucijam. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper tako sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnice ne da bi pri tem pojasnilo, zakaj ta dokazni predlog šteje za nepotreben. Dokaz z zaslišanjem tožnice je bil predlagan v zvezi z dejstvom, da je bila odpoved podana zaradi tožničine bolniške odsotnosti in v zvezi z razgovori, ki jih je v tej povezavi s tožnico imela delavka tožene stranke A.P.. Tožena stranka ni izkazala, da je bila odpoved podana pravočasno, pa tudi sodišče prve stopnje se ni opredelilo glede trenutka, ko naj bi se tožena stranka seznanila z razlogi za odpoved. Priče so izpovedale, da so v Atene, kjer sedi direktor tožene stranke, dnevno sporočale podatke o poslovanju, kar pomeni, da je bil direktor s polletnimi rezultati poslovanja seznanjen že najkasneje 1. 7. 2007. Odpoved je bila dana 6. 8. 2007 in ker iz same odpovedi ter drugih dokazov tožene stranke ne izhaja, da bi se tožena stranka z rezultati poslovanja, ki naj bi bili razlog za odpoved, seznanila šele po 7. 7. 2007, ni mogoče trditi, da je bila odpoved podana pravočasno. A.P. je izpovedala, da je s postopkom odpovedi pričela potem, ko je dobila z ničemer izkazano telefonsko navodilo iz Aten. Sicer pa ta datum sploh ni relevanten za presojo pravočasnosti odpovedi, temveč je relevanten trenutek seznanjenosti direktorja tožene stranke z razlogi za odpoved. Tožena stranka ni dokazala obstoja odpovednega razloga, to je zmanjšanja obsega poslovanja in posledično slabših rezultatov poslovanja. Priča A.P. je izpovedala, da je bilo v prvem polletju leta 2007 prodanih za 400 artiklov več kot v enakem obdobju leta 2006. Pritožba nato navaja podatke, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo poslovanje tožene stranke v letu 2007 do meseca avgusta bistveno boljše od poslovanja v enakem obdobju prejšnjega leta in sicer tako z vidika obsega poslovanja delo kot z vidika rezultatov poslovanja. Zaradi navedenega ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izkazala odpovedni razlog. Tožena stranka tudi ni izkazala prenehanja potreb po delu tožnice. Tožnica je opravljala delo prodajalke. Večino del in nalog iz okvira tega delovnega mesta pa so pri toženi stranki opravljal tudi pri njej zaposleni študenti, ki pri toženi stranki nikakor ne opravljajo le začasnega ali občasnega dela, temveč je obseg študentskega dela tolikšen, da bi omogočil zaposlitev treh do štirih delavcev za polni delovni čas. Neprimerno je stališče sodišča prve stopnje, da delodajalca ni mogoče prisiliti, da bi zaposloval redno zaposlenega delavca, če sam meni, da ga ne potrebuje in da lahko delo opravi drugače, npr. s študenti. Nikakor ni mogoče dopustiti, da se na račun dela študentov odpusti redno zaposlene delavce. Iz izpovedbe priče A.P. o tem, da gre pri delu študentov za strategijo podjetja, ki je prisotna v vseh internacionalnih podjetjih in po kateri se delo deli na redno zaposlene in na študente, je razvidno, da pri delu študentov pri toženi stranki ne gre zgolj za občasna in začasna dela . Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo trditvi tožene stranke, da je bil obseg dela študentov pri toženi stranki tolikšen zaradi bolniških staležev in dopustov redno zaposlenih, čeprav za to niso bili predloženi nobeni dokazi. Zaradi upoštevanja navedb, ki jih tožena stranka ni dokazala, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP. Iz izpovedbe priče A.P. o tem, da so se za tožnico odločili, ker je večkrat delala proti pravilom pri toženi stranki, se šminkala pred ogledalom, hodila ven kadit, čeprav ne bi smela, imela najslabši odnos do dela, zamujala na delo, delo odklanjala in ga nevestno opravljala, izhaja, da je v resnici šlo za krivdni in ne poslovni razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Podobno je izpovedala tudi priča D.M.. Obstaja dvom, ali je pooblastilo A.P. za odpoved pogodbe o zaposlitvi dal zakoniti zastopnik, saj je na pooblastilu dvakrat zapisano D. namesto D.s.. Razen tega je podpis na pooblastilu že na prvi pogled drugačen od podpisa, ki je deponiran v sodnem registru. Tožnica je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika ter postavitev izvedenca grafologa, vendar je sodišče prve stopnje ta dokazna predloga zavrnilo in o tem bistvenem delu za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločilo brez kakršnihkoli dokazov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, razen tega pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterijev za ugotavljanje, kateremu delavcu se odpove pogodba o zaposlitvi, če pa jih je že uporabila, pa bi morala dokazati, da je na podlagi teh kriterijev ravno tožnica tista delavka, ki ji je potrebno odpovedati pogodbo. Tega pa tožena stranka ni dokazala. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da okoliščina, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza, še ne pomeni avtomatično kršitve določb ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožnica kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zatrjevala bolniški stalež, tožena stranka pa prenehanje potreb po delu. V zvezi z zatrjevanjem tožnice je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo A.P., zaslišanje tožnice pa ni bilo potrebno, saj bi ta zgolj potrdila svoje navedbe iz tožbe. Drugih dokazov v zvezi s tem tožnica ni predlagala, zato je sodišče pravilno navedlo, da trditve tožnice niso z ničemer izkazane. Tožnica šele na pritožbeni stopnji prvič ugovarja, da pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazana. Sicer pa ni res, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede tega, ali je bila odpoved podana znotraj zakonskega prekluzivnega roka. Sodišče je namreč navedlo, da se je tožena stranka dnevno in mesečno seznanila z rezultati poslovanja, v avgustu 2007 pa se je odločila, da so rezultati do julija takšni, da terjajo zmanjšanje števila zaposlenih in da je bila odločitev o tem posredovana iz glavne pisarne v Atenah. Iz izpovedbe priče A.P. izhaja, da so pri toženi stranki naprej začeli zmanjševati stroške, šele nato pa je bila sprejeta odločitev, da se zmanjša število zaposlenih. Po argumentaciji tožnice bi tožena stranka morala takoj po seznanitvi z rezultati začeti z odpuščanjem, kar pa tožnici ne bi bilo v korist. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je bila odpoved pogodbe podana pravočasno. Bistveno za odločitev tožene stranke o znižanju stroškov in odpuščanju delovne sile je bila ugotovitev, da so rezultati prodaje pod planiranimi. Odpovedni razlog je dokazan tako z izpovedbo priče A.P. kot z listinskimi dokazi. Nerelevantna in tudi neresnična je trditev tožnice, da so poslovni rezultati bili boljši kot v letu 2006. Zapisniki o zaslišanih prič ne dokazujejo pritožbene trditve, da večino del in nalog prodajalke opravljajo tudi študenti. Zaslišani priči sta povsem jasno izpovedali, katera dela in v katerih primerih opravljajo študenti in da se teh nikakor ne sme enačiti z redno zaposlenimi delavci ter da je med njimi velika razlika. Študenti v glavnem nadomeščajo prodajalke, ki so na dopustu, v bolniški ali na izobraževanju, pomagajo prodajalkam ob razprodajah in podobno. Tožnica zavaja s podatki o številu opravljenih ur študentov in podaja nepravilne zaključke o tem, da bi delo študentov lahko opravili trije redno zaposleni delavci. Pri toženi stranki ne obstaja stalna potreba po delu študentov, sploh pa ne po istovrstnem delu. Tožena stranka študente angažira, če je to potrebno in če imajo ti čas glede na študijske obveznosti ter jim sproti določi, kaj bodo delali. ZDR nalaga delodajalcem, da zaposlujejo za nedoločen čas, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Eden od teh elementov je tudi nepretrgano istovrstno delo, kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano. Zaslišani priči sta potrdili, da je tožena stranka pri izbiri, komu odpovedati pogodbo o zaposlitvi, upoštevala vestnost pri delu, izpolnjevanje obveznosti in izobrazbo. Posebna razlaga, zakaj delodajalec v primeru presežnih delavcev obdrži raje vestne in dobre delavce, z boljšimi delovnimi rezultati in primernejšo izobrazbo, ni potrebna. Tožnica ni navedla dejstev in dokazov, ki bi lahko izpodbili izjavo priče A.P. glede pooblastila za odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi ni dokazala, da pooblastila dejansko ni podpisal direktor tožene stranke. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnice in tega z ničemer ni utemeljilo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Slednji določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo 5. 3. 2008 ob koncu dokaznega postopka sprejelo sklep, da se drugi dokazni predlogi kot nepotrebni zavrnejo. Sodišče prve stopnje je tako navedlo razlog, zakaj je dokazni predlog zavrnilo. Res je sicer, da bi svojo odločitev lahko tudi bolj podrobno obrazložilo, vendar pa zgolj zaradi tega, ker tega ni storilo, ni mogoče trditi, da je izpodbijana sodba nezakonita oz. nepravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da dokaz z zaslišanjem strank ni bil potreben.

Celo v primeru, če je razgovor med tožnico in pričo A.P. na sestanku v Kavarni S. v resnici potekal tako, kot je tožnica navedla v tožbi, to ob ugotovitvi, da je bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne bi moglo privesti do drugačne odločitve v tem sporu. Dejansko stanje v zvezi z zatrjevanjem tožnice, da je bila odpoved podana zaradi njenega bolniškega staleža, ni ostalo nepopolno ugotovljeno zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnice. V zvezi s tem pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica razen lastnih navedb ni predlagala drugih dokazov, ki bi dokazovali grožnje z odpovedjo zaradi bolniškega staleža. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožničine trditve niso dokazane. Dokazanost teh trditev bi ostala enaka tudi, če bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnice, saj bi ta na zaslišanju lahko le ponovila navedbe iz tožbe. Ob odločnem zanikanju priče A.P., da bi tožnici rekla, da naj da odpoved, sodišče prve stopnje še vedno ne bi moglo šteti za dokazano, da je priča tožnici grozila z odpovedjo zaradi bolniškega staleža. Celo v primeru, če bi bilo to res, še vedno ostane dejstvo, da je pri toženi stranki prišlo do odločitve, da se število zaposlenih zmanjša za enega delavca zaradi slabih poslovnih rezultatov, kar pomeni, da je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da razlog za odpoved ni bil v bolniškem staležu tožnice.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam tožnice, da naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP podana zaradi upoštevanja navedb tožene stranke v zvezi z zaposlovanjem študentov. Tožena stranka se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Določba 214. člena ZPP se nanaša na priznana in splošno znana dejstva ter dejstva, ki se domnevajo po zakonu, v tej zadevi pa ni šlo za takšna dejstva in pritožba sodišču prve stopnje nekorektno očita, da je navedbe tožene stranke štelo za dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati. Zatrjevana kršitev bi bila podana, če bi sodišče prve stopnje navedlo, da ni bilo potrebno dokazovati dejstev, ki jih je v zvezi s študentskim delom zatrjevala tožena stranka, češ da jih je tožnica priznala ali pa, da gre za dejstva, ki se po zakonu domnevajo oziroma za splošno znana dejstva. Sodišče prve stopnje je na 5. strani obrazložitve obsežno povzelo izpovedbo prič A.P. in D.M. in na podlagi njunih izpovedb zaključilo, da tožena stranka sicer res opravlja delo tudi s študenti, da pa ti ne opravljajo povsem enakega dela kot redno zaposleni delavci, in da delo opravljajo po potrebi ter vskočijo v primeru nepredvidenih ali predvidenih odsotnosti zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje ugotavljalo na podlagi izvedenega dokaznega postopka in pri tem niti formalno niti vsebinsko ni uporabilo določbe 214. člena ZPP o tem, da se ne dokazujejo priznana, domnevana ali splošno znana dejstva.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke D.G. in postavilo izvedenca grafologa, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi za ta dva dokaza velja, da ju je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebna. V kolikor pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP, velja isto, kar je že navedeno zgoraj v zvezi z zavrnitvijo predloga za zaslišanje tožnice. Z navedbo, da je sodišče prve stopnje v tem bistvenem delu za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločalo brez kakršnihkoli dokazov, pritožba dejansko uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank in postavitvijo izvedenca grafologa, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Ni mogoče slediti zatrjevanju tožnice, da je že na prvi pogled razvidna razlika med overjenim podpisom direktorja tožene stranke (priloga A/5) in podpisom na pooblastilu (priloga B/7). Pravzaprav niti ne gre za pravi podpis, temveč parafo, pri kakršni so manjša odstopanja vedno možna. Nenazadnje niti obe parafi na fotokopiji obrazca deponiranih podpisov nista povsem identični. Sicer pa bi direktor tožene stranke, celo v primeru, če bi bilo pooblastilo vodji trgovine A.P. v resnici sporno, lahko kadarkoli, torej tudi med postopkom pred sodiščem, za nazaj odobril njena dejanja. Tudi zaradi navedenega razloga bi bilo povsem neracionalno izvajati dokaz z zaslišanjem direktorja tožene stranke, ki bi zgolj zaradi z ničemer utemeljenega dvoma tožnice o avtentičnosti njegove parafe na pooblastilu, moral potovati iz Aten v Ljubljano.

Tudi sicer tožnica neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva ugotovilo pravilno in popolno. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da ni podan ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožena stranka v prvem polletju 2007 prodala več artiklov in imela manjšo izgubo, kot pa v enakem obdobju prejšnjega leta. Takšno razumevanje ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na zmotnem prepričanju, da je delodajalec z odpovedjo dolžan reagirati takoj, ko se pokažejo slabši rezultati. Tožničino dokazovanje temelji na domnevi, da ne more biti utemeljena odpoved pogodbe o zaposlitvi, če rezultati v tekočem letu niso slabši, kot so bili v letu poprej. Vendar pa delodajalec ni dolžan že ob prvih slabih rezultatih delavcu dati odpoved in zaradi tega ne more biti prekludiran, da odpovedi ne bi smel podati kasneje, ko so rezultati še vedno slabi, vendar pa ne slabši, kot so bili leto poprej.

Razen tega pa za ugotovitev slabših rezultatov tožene stranke niso bistveni podatki o številu prodanih artiklov in višini izgube, čeprav že dejstvo, da je tožena stranka poslovala z izgubo, kaže na ekonomske težave, pri čemer ni bistveno, da je bila ta izguba v prvem polletju leta 2007 nekoliko nižje od izgube v enakem obdobju prejšnjega leta. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi poročila o načrtovani in doseženi prodaji leta 2007 (priloga B/4) ugotovilo, da je bil plan dosežen oziroma presežen le v januarju in marcu 2007, v ostalih mesecih do avgusta 2007 pa je bila prodaja pod načrtovano. Nedoseganje načrtovane prodaje prav gotovo lahko pomeni ekonomski razlog, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Sicer pa je tožena stranka v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljala tako ekonomski kot organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je namreč na podlagi rezultatov poslovanja odločila, da število prodajalcev zmanjša za enega prodajalca, kar je organizacijski razlog. Iz izpovedbe priče A.P. izhaja, da se je direktor tožene stranke odločil, da število prodajalcev zmanjša za enega. V kolikor se delodajalec odloči, da bo delovni proces organiziral z manjšim številom zaposlenih, je to organizacijski razlog v smisli določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, čeprav je motiv za takšno odločitev ekonomske narave, to je nedoseganje pričakovanih poslovnih rezultatov.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Glede na to, da je pri toženi stranki prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela enega prodajalca zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov, je podan zakoniti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je tožnica šele v pritožbi prvič zatrjevala, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku subjektivnega 30-dnevnega roka od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri presoji, ali je odpoved podana znotraj prekluzivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR, gre sicer res za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar je ta presoja vezana na dokazovanje, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi za redno odpoved, torej na ugotavljanje dejanskega stanja, ki pa je vezano na zatrjevanje in dokazovanje strank. Kljub temu, da tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi glede tega vprašanja. Ob ugotovitvi, da se je tožena stranka v avgustu 2007 odločila, da so bili rezultati do julija takšni, da je potrebno zmanjšati število zaposlenih za enega delavca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno. Odpoved je bila namreč podana 6. 8. 2007. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka pred odločitvijo o zmanjšanju števila zaposlenih, skušala zmanjšati materialne stroške. Glede na vse navedeno niti ni bistveno, da ni bilo natančno ugotovljeno, katerega dne v avgustu je bila sprejeta odločitev o spremembi organiziranosti, tako da se število zaposlenih zmanjša za enega, saj je očitno, da prekluzivni 30-dnevni rok ni mogel miniti, če je bila odločitev sprejeta v avgustu 2007, odpoved pa podana 6. 8. 2007. Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker naj bi bil obseg študentskega dela pri toženi stranki takšen, da bi v primeru opustitve tega dela tožena stranka lahko dodatno zaposlila tri do štiri delavce za polni delovni čas. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da študenti niso opravljali povsem enakega dela kot redno zaposleni delavci, saj to izhaja iz skladnih izpovedb obeh zaslišanih prič. Sicer pa navedeno niti ne more biti odločilno v tem sporu, saj je v pristojnosti gospodarskega subjekta, da se odloči, ali bo določeno dejavnost opravljal tudi s pomočjo študentskega dela. Nenazadnje v spornem obdobju ni več veljala določba 216. člena ZDR, ki je omejevala trajanje študentskega dela. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-F, Ur. l. RS, št. 79/2006), ki je pričel veljati 28. 7. 2006, je bila črtana določba 216. člena ZDR. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da ima študentsko delo prednost pred delom redno zaposlenih.

Ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da je tožnici pogodba o zaposlitvi bila odpovedana iz krivdnih razlogov. Iz same pogodbe je povsem jasno razvidno, da gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Okoliščina, da je tožena stranka pri izbiri delavke, ki ji bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, upoštevala tudi njen odnos do dela, pa ne pomeni uveljavljanja krivdnih razlogov.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi s tem, da je tožena stranka pri odločitvi, kateremu delavcu bo odpovedala pogodba o zaposlitvi, upoštevala tožničin odnos do dela. Tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna upoštevati kriterijev iz 100. člena ZDR, saj pri toženi stranki že pojmovno ni moglo iti za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev v smislu določbe 96. člena ZDR, saj je tožena stranka zaposlovala le devet delavcev. Tožena stranka prav tako ni bila dolžna uporabiti kriterijev iz tretjega odstavka 23. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006), saj ta uporabo kriterijev prav tako veže le na odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Povsem legitimna je odločitev tožene stranke, da se pri zmanjšanju števila zaposlenih odloči za delavko, ki delo opravlja najmanj vestno in ki tudi nima ustrezne izobrazbe. Pri tem ne gre za neke formalne kriterije, ki bi jih bilo potrebno točkovati, zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožena stranka ni izkazala, da je ravno tožnica tista delavka, ki ji je ob uporabi teh kriterijev potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Sicer pa je res ravno nasprotno. Iz izpovedbe priče D.M. izhaja, da le tožnica, I.M. in D.L. nimajo trgovske šole, pri čemer I.M. še hodi v šolo, D.L. pa delo opravlja boljše od tožnice. Navedeno pomeni, da toženi stranki pri odločitvi, da pogodbo o zaposlitvi odpove ravno tožnici, ni mogoče očitati arbitrarnosti, saj je tožnica v najmanjši meri izpolnjevala merila, ki si jih je tožena stranka postavila pri izbiri (odnos do dela in izobrazba).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.