Jedro

Po 2. odstavku 13. člena KZ-1 gre za strogo subsidiarnost univerzalnega načela, saj je poleg pogoja, da se osebo zaloti na ozemlju Republike Slovenije tudi pogoj, da se je ne izroči drugi državi. Ni dvoma, da pogoj "da se ne izroči tuji državi" predpostavlja postopek izročitve oz. predaje. Nenazadnje so v 14. člena KZ-1 (drugi in tretji odstavek) predpisani še dodatni posebni pogoji, ko se storilec ne preganja v R Sloveniji. Pritožnica v obtožnem predlogu ali/in v postopku pred njegovo vložitvijo ni zatrjevala, da v obravnavani zadevi ne gre za primere, določene v drugem in tretjem odstavku 14. člena KZ-1 kot tudi, da je bil sprožen postopek za predajo obdolženca, v katerem bi se ugotovilo, da tuja državna ne zahteva izročitve, ne sprejme izročitve ali pa izročitev ni mogoča, itd. V obravnavni zadevi gre za kaznivo dejanje prikrivanja, zato je njena bojazen, da bi posamezna država lahko postala "zatočišče nevarnih delinkventov", odveč, saj se za pregon hudih kaznivih dejanj po mednarodni pogodbi ali po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost, uporablja tretji odstavek 13. člena KZ-1, ko se storilca preganja v vseh državah, ne glede, kje so storjena.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, opr. št. Kp 11380/2022, vloženega zoper obdolženo osebo, ki se izdaja za A. A., zaradi kaznivega dejanja prekrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenijo proračun.

2. Zoper ta sklep je vložila pritožbo okrožna državna tožilka [...] (v nadaljevanju pritožnica) iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP, to je, zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je obtožni predlog zavrglo, ker je ugotovilo, da ni pogojev za kazenski pregon v Republiki Sloveniji glede na določbo drugega odstavka 13. člena KZ-1. V 4. točki izpodbijanega sklepa je navedlo, da je bil obdolženec le zaloten na našem ozemlju in s strani policistov obravnavan zaradi nezakonitega prehoda državne meje, postopek za njegovo izročitev tuji državi pa ni bil sprožen.

5. V nasprotju s sodiščem prve stopnje pritožnica trdi, da so v obravnavani zadevi (bili) izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 13. člena KZ-1 ter da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo to določbo. Po njeni oceni niso obstajale procesne prepreke za sprožitev kazenskega postopka v Republiki Sloveniji, ker niso obstajale okoliščine, ki bi kazale na konkurenčnost dveh jurisdikcij, ker kazenski postopek zoper obdolženca v Republiki Hrvaški ni bil sprožen, niti zahtevan, niti niso njeni pristojni organi izrazili zahtevo za ekstradicijo (pravilno: predajo). V nadaljevanju pritožbe obširno utemeljuje svoje trditve in jih podkrepi s stališči iz teorije.

6. Pritožničino stališče je napačno, poleg tega izhaja iz ureditve, ki je veljala pred novelo KZ-1B, ko trdi, da KZ-1 ne ureja posebej primerov uporabe univerzalnega načela za kazniva dejanja, ki posegajo v dobrine, varovane po mednarodnem pravu. Po njenem mnenju gre v drugem odstavku 13. člena KZ-1 za institut mednarodnega kazenskega prava, katerega temeljni cilj je, da posamezna država ne bi postala zatočišče nevarnih delikventov, ki jih njihove države iz kakršnegakoli razloga ne iščejo ali ne zahtevajo njihove izročitve. Pritožbeno sodišče v tej zvezi izpostavlja tretji odstavek 13. člena KZ-1, ki je bil dodan z novelo KZ-1B v povezavi s spremembo realnega načela iz 1. alineje 11. člena KZ-1, veljavnem pred novelo KZ-1B. Pojasnjevanje vsebine tretjega odstavka 13. člena KZ-1, kjer gre za razširitev veljavnosti KZ-1 na kazniva dejanja, storjena v tujini, ki zadevajo interese mednarodne skupnosti in ne zgolj posamičnih ali nacionalnih interesov, za obravnavano zadevo ni potrebno, pritožnica je napotena na strokovno litaraturo, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, stran 189 do 195. Tolmačenje drugega odstavka 13. člena KZ-1, kar je primer obravnavane zadeve, pa je v isti literaturi na strani 188 do 189. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prej navedeno določbo, o tem je že zavzelo stališče tudi pritožbeno sodišče v sklepu z dne 25.7.2022. Pritožnica nima prav, da ne gre za strogo subsidiarnost univerzalnega načela, saj je poleg pogoja, da se osebo zaloti na ozemlju Republike Slovenije tudi pogoj, da se je ne izroči drugi državi. Ni dvoma, da pogoj "da se ne izroči tuji državi" predpostavlja postopek izročitve oz. predaje. Nenazadnje so v 14. člena KZ-1 (drugi in tretji odstavek) predpisani še dodatni posebni pogoji, ko se storilec ne preganja v R Sloveniji. Pritožnica v obtožnem predlogu ali/in v postopku pred njegovo vložitvijo ni zatrjevala, da v obravnavani zadevi ne gre za primere, določene v drugem in tretjem odstavku 14. člena KZ-1 kot tudi, da je bil sprožen postopek za predajo obdolženca, v katerem bi se ugotovilo, da tuja državna ne zahteva izročitve, ne sprejme izročitve ali pa izročitev ni mogoča, itd. V obravnavni zadevi gre za kaznivo dejanje prikrivanja, ki ne sodi med kazniva dejanja, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnica in na podlagi katerih utemeljuje svoje stališče, da "zaradi formalne zahteve po sprožanju postopka za izročitev osumljenci še pred uvedbo kazenskega postopka, bodo tujci lahko prehajali različne države, saj realnih možnosti, da bi bili kazensko preganjeni v državi, kjer bi bili zaloteni, pravzaprav ni". V tej zvezi pritožnica tudi nima prav, da ni vzvodov za pridobitev hitrega odgovora "kolegov iz drugih držav o tem ali bodo sprejeli ponujeno izročitev tujca". Njena bojazen, da bi posamezna država lahko postala "zatočišče nevarnih delinkventov", je odveč, saj se za pregon hudih kaznivih dejanj po mednarodni pogodbi ali po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost, uporablja tretji odstavek 13. člena KZ-1, ko se storilca preganja v vseh državah, ne glede, kje so storjena.

7. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).