Jedro

Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Oškodovanca bi po navedenem določilu celotno škodo lahko uveljavljala direktno od enega izmed solidarno odgovornih dolžnikov. Ker ima ta sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo pri drugotoženi stranki, je nedvomno zavarovalnica odgovorna za poravnavo nastale škode v enakem obsegu kot njen zavarovanec, torej za celotno nastalo škodo, čeprav za to odgovarja njen zavarovanec solidarno z ostalimi povzročitelji in čeprav so za škodo odgovorni tudi ostali udeleženci ježe, vendar pa ni mogoče ugotoviti kolikšen delež je prispeval k nastanku škode kateri od jezdecev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, delno pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku točke I. izreka glede izpodbijanega zneska glavnice, kolikor ta presega 1/30 zneska 10.512,76 EUR, potrdi; glede izpodbijanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.512,76 EUR za čas od 23. 5. 2009 dalje in pravdnih stroškov v točki II. izreka pa se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo izreklo: “I. Drugo tožena stranka A. d.d., je dolžna plačati tožeči stranki 10.512,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 05. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo; v presežku za še zahtevanih 1.255,993 EUR pa se zahtevek zavrne kot neutemeljen. II. Drugo tožena stranka A. d.d. je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 2.975,94 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo. III. Zahtevek tožeče stranke, ki glasi: Prvo tožena stranka K. d. X. je solidarno dolžna plačati prvo tožeči stranki O. Š. in drugo tožeči stranki B. F., znesek 11.768,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 05. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo, se v celoti zavrne kot neutemeljen. IV. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki povrniti nastale ji pravdne stroške v višini 1.174,15 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka za njegovo izpolnitev daje do plačila, pod izvršbo.”

2. Drugotožena stranka A. d.d. (v nadaljevanju drugotožena stranka) je zoper to sodbo vložila pravočasno pritožbo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v prisodilnem delu točke I. in v točki II. izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki presega 1/30 prisojene odškodnine in ponovno odloči glede stroškov postopka na prvi in pritožbeni stopnji, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Drugotožena stranka vztraja pri ugovoru neobstoja solidarne odgovornosti med njo in njenim zavarovancem, O. M. oziroma celo ostalimi jezdeci. Navaja, da iz zavarovalne police izhaja, da je bilo zavarovanje sklenjeno po pogojih 01-ODG-01/06 in da se zavaruje odgovornost, ki izvira iz posesti konja - zavarovanec tožene stranke se je ježe udeležil z enim konjem. Prvi člen Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti 01-ODG-01/06 določa, da zavarovanje krije škodo zaradi civilnopravnih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega škodnega dogodka, ki izvira iz nevarnostnega vira, navedenega na polici. Nevarnostni vir pa je, kot navaja drugotožena stranka, skladno 8. členu zavarovalnih pogojev “posest živali”. Iz navedenega po mnenju drugotožene stranke sledi, da drugotožena stranka krije le tisto škodo, ki jo tretjim osebam povzroči žival, ki je navedena na zavarovalni polici. Kot navaja drugotožena stranka, je njena obveznost omejena s kritjem, ki ga nudi skladno s sklenjeno zavarovalno pogodbo in sicer v konkretnem primeru je kritje omejeno izključno na škodo, ki jo povzroči konj naveden na zavarovalni polici, ne glede na morebitno širšo (solidarno) odgovornost njenega zavarovanca z ostalimi udeleženci. Tožena stranka se pri tem sklicuje na določbo 186. člena OZ, ki da ustvarja solidarno zavezo med neposrednimi povzročitelji škode, vendar pa je drugotožena stranka kot zavarovalnica v zavarovanje prevzela samo riziko tiste škode, ki jo povzroči na polici navedeni konj. Drugotožena stranka nadalje navaja, da je povsem nerazumljiv izrek sodbe, kar da predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj da ta določa, da mora drugotožena stranka plačati tožeči stranki prisojeno odškodnino, tožeči stranki pa da sta dve in da ni jasno koliko mora drugotožena stranka kateri od tožečih strank plačati. Nadalje drugotožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti iz razlogov, kot jih je že podala s pripravljalno vlogo z dne 1. 2. 2013. Navaja, da je odškodninski zahtevek drugotožeče stranke prejela 4. 6. 2009 in da začne skladno z 943. členom OZ 14-dnevni rok za plačilo teči, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Tako obstoj kot znesek da sta bila ugotovljena šele z izvedenskim mnenjem v tej pravdi, zato drugotožena stranka zatrjuje, da ni mogla biti v zamudi že 23. 5. 2009. Navaja še, da prvotožeča stranka prvotožene (očitno prav drugotožene) pred pravdo nikoli ni pozvala k povrnitvi škode.

3. Tožeča stranka (prvo in drugotožeča) je na pritožbo 2. tožene stranke odgovorila. Prerekala je pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Obe pravdni stranki sta predlagali povrnitev nastalih jima stroškov pritožbenega postopka po specificiranih stroškovnikih.

5. Pritožba je delno, kolikor izpodbija čas pričetka teka zakonskih zamudnih obresti, utemeljena. Posledično je utemeljena tudi v izreku o pravdnih stroških. Sicer pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku prvo in drugotožeče stranke (v nadaljevanju tožeča stranka) in drugotoženi stranki naložilo plačilo odškodnine tožeči stranki v višini 10.512,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2009 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožeči stranki nastala škoda na asfaltu v višini 10.512,76 EUR, da je škoda posledica protipravnega ravnanja skupine jezdecev, ki so jezdili na območju kjer ježa ni bila dovoljena, jezdili so na način, ki je povzročil poškodbe na 528 m2, delno na javni poti O. Š., delno na poti zemljišča v lasti B. F.. Nadalje je ugotovilo, da so za nastalo škodo odgovorni udeleženi jezdeci, da je njihova odgovornost solidarna, saj ni mogoče ugotoviti kolikšen delež je kateri izmed jezdecev prispeval k nastanku škode, kar vse med pravdnima strankama ni bilo sporno. Prav tako ni bilo sporno, da je bil eden izmed teh jezdecev tudi O. M., ki je imel pri drugotoženi stranki sklenjeno zavarovanje za odgovornost, ki izvira iz posesti konja po polici št. ... za zavarovalno vsoto 50.000,00 EUR za poškodbe oseb in stvari po 1. členu splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti 01-ODG-01/06, kar za drugotoženo stranko prav tako ni bilo sporno.

7. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je za plačilo nastale škode tožeči stranki v celoti odgovorna drugotožena stranka, pri kateri je imel sklenjeno zavarovanje eden od solidarno odgovornih jezdecev - povzročiteljev škode in kot materialnopravno podlago navedlo določbe členov 186, 395 in 965 Obligacijskega zakonika (OZ).

8. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo ugovornim navedbam drugotožene stranke, ki jih ta ponavlja v pritožbi in s katerimi zatrjuje, da je njena odgovornost za nastalo škodo omejena izključno na škodo, ki jo povzroči konj, naveden na zavarovalni polici, ne glede na morebitno širšo (solidarno) odgovornost njenega zavarovanca v razmerju z ostalimi udeleženci ježe. Meni, da je za nastalo škodo odgovorna le v 1/30-tini.

9. Takšno stališče drugotožene stranke je tudi po presoji pritožbenega sodišča zmotno. Razlogi kot jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (v točki ... do ...) so po presoji pritožbenega sodišča pravilni in jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. 10. Odgovornost za nastalo škodo vseh udeležencev ježe je v obravnavani zadevi solidarna, saj ni bilo mogoče ugotoviti kolikšen delež je kateri od jezdecev prispeval k nastanku škode (člen 186/I in IV OZ), kar med pravdnima strankama ni bilo sporno in pritožbeno ni izpodbijano.

11. Po določbi 395. člena OZ odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Oškodovanca bi po navedenem določilu celotno škodo lahko uveljavljala direktno od O. M., kot enega izmed solidarno odgovornih dolžnikov. Ker ima ta sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo pri drugotoženi stranki, po določbi 965. člena OZ pa lahko oškodovanec pri zavarovanju pred odgovornostjo zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka za katerega odgovarja zavarovanec, je nedvomno zavarovalnica odgovorna za poravnavo nastale škode v enakem obsegu kot njen zavarovanec, torej za celotno nastalo škodo, čeprav za to odgovarja njen zavarovanec solidarno z ostalimi povzročitelji in čeprav so za škodo odgovorni tudi ostali udeleženci ježe, vendar pa ni mogoče ugotoviti kolikšen delež je prispeval k nastanku škode kateri od jezdecev.

12. Drugotožena stranka višine prispevka posameznega od jezdecev k nastanku škode ni niti zatrjevala niti z ničemer dokazovala in tega ne zatrjuje in ne dokazuje niti v pritožbi. Drugotožena stranka na kateri je bilo dokazno breme tako ni niti zatrjevala, niti dokazovala, da je njen zavarovanec povzročil točno določen del celotne škode, s čemer bi izpodbila njegovo solidarno odgovornost in prešla na deljeno odgovornost, kakor to utemeljeno navaja tudi tožeča stranka v svojem odgovoru na pritožbo. Ker v skladu z 965. členom OZ drugotožena stranka odgovarja za ravnanja zavarovanca, je posledično dolžna plačati tudi celotno škodo, saj zanjo njen zavarovanec tudi solidarno odgovarja in so vsa pritožbena izvajanja drugotožene stranke glede njene odgovornosti zato povsem neutemeljena.

13. Očitek drugotožene stranke sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker da je izrek sodbe nerazumljiv, je neutemeljen. Izrek sodbe je jasen in izvršljiv. Ne drži, da sta dve tožeči stranki, temveč na strani tožeče stranke nastopata dva subjekta. Kako se izpolni obveznost, kadar je na upniški strani več oseb in te osebe niso določene kot solidarni upniki, pa določa materialno pravo. V danem primeru, ko ni zatrjevana niti uveljavljana solidarnost na upniški strani velja, da gre za deljivo terjatev, za katero velja pravilo, da se ker ni določeno kaj drugega, deli na enake dele in lahko vsak upnik zahteva le svoj del (člen 393/III v zvezi s členom 406 OZ).

14. Pritožba je tako, kolikor izpodbija odločitev o višini prisojene odškodnine nad 1/30 zneska 10.512,76 EUR, neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

15. Kolikor druga tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v izreku glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti, je pritožba utemeljena, vendar ne iz v pritožbi navedenih razlogov, temveč iz pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj je sodba v tem delu v celoti neobrazložena in je vsled te pomanjkljivosti ni moč preizkusiti.

16. Kot navaja drugotožena stranka v pritožbi in je to razvidno tudi iz spisovnega gradiva (glej pripravljalno vlogo drugotožene stranke z datumom 1. 2. 2013) je tožena stranka obrestnemu delu tožbenega zahtevka nasprotovala z obrazložitvijo, da je prejela le zahtevek druge tožeče stranke, da je tega prejela 4. 6. 2009 in da v skladu z drugim odstavkom 943. člena OZ še ne more biti v zamudi, ker niti obstoj niti znesek morebitne njene obveznosti še nista bila ugotovljena. V zvezi z zahtevkom prve tožeče stranke pa je navajala, da se je s tem seznanila šele ob vročitvi tožbe in da zato tudi v tem delu ne more biti v zamudi s 23. 5. 2009, kot je to zahtevala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke glede datuma pričetka teka zakonskih zamudnih obresti od ugotovljenega in prisojenega zneska glavnice v celoti ugodilo, ne da bi to svojo odločitev obrazložilo in navedlo razloge zakaj je v celoti sledilo tožeči stranki in ni upoštevalo argumentiranih trditev tožene stranke.

17. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu, torej za zakonske zamudne obresti od zneska 10.512,76 EUR za čas od 23. 5. 2009 dalje, razveljaviti in vrniti zadevo v tem delu v novo sojenje sodišču prve stopnje (člen 354/I v zvezi s členom 339/II točka 14 ZPP).

18. Posledično je bilo razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških (v točki II. izreka).

19. O stroških tega pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določilom člena 165/IV ZPP in odločitev pridržalo za končno odločbo.

20. V novem sojenju bo moralo pritožbeno sodišče odpraviti zagrešeno kršitev. O obrestnem delu tožbenega zahtevka bo moralo znova odločiti, pri tem pa skrbno presoditi utemeljenost vseh v zvezi s tem zahtevkom podanih trditev tožene stranke upoštevaje določila člena 943 OZ.