Jedro

Povprečenje se po 120. členu ZDoh-2 uporabi v primeru prejema dohodka iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, in sicer kot ugodnejša obdavčitev s povprečno stopnjo enoletnih prejemkov. ZDoh-2 v 8. točki drugega odstavka 37. člena določa, da med dohodke iz delovnega razmerja sodijo tudi pokojnine, nadomestila in drugi dohodki iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen izplačil odkupnih vrednosti v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb. Izplačila odkupne vrednosti so izrecno izvzeta iz dohodkov iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je prvostopenjski davčni organ vsled tožnikovega ugovora zoper informativni izračun dohodnine odločil, da se tožniku odmeri 8.593,32 EUR dohodnine za leto 2016, da mora biti razlika med to dohodnino in med letom plačanimi akontacijami, ki znaša 1.796,11 EUR, plačana v postavljenem roku pod izvršbo ter da posebni stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik informativnemu izračunu dohodnine ugovarjal, češ da bi bilo treba upoštevati v njegovem primeru pri izplačilu enkratne odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu zavarovanca poklicnega zavarovanja metodo povprečenja. Po stališču prvostopenjskega davčnega organa pa se ta metoda na podlagi prvega odstavka 120. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) uporablja za dohodke iz delovnega razmerja, izplačane za pretekla leta na podlagi sodne odločbe. To določilo se torej uporablja le pri dohodkih iz delovnega razmerja in ne pri drugih dohodkih, četudi so izplačani za več let ali na podlagi sodne odločbe. Iz preglednice o upoštevanju podatkov pri odmeri dohodnine, ki je vsebovana v izpodbijani odločbi, je razvidno, da je tožnik prejel preostale druge dohodke z oznako 6300 v višini 19.140,89 EUR, od katerih je bila plačana akontacija v višini 4.785,22 EUR, kar je bilo nato upoštevano pri izračunu davčne osnove in samem izračunu dohodnine ter med letom plačano akontacijo dohodnine.

3. Drugostopenjski davčni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je v zadevi sporna obdavčitev odkupne vrednosti enot premoženja iz osebnega računa zavarovanca poklicnega zavarovanja. Obdavčenje izplačil odkupne vrednosti je določeno v 9. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, ki ta izplačila uvršča med druge dohodke. Glede na navedeno je prvostopenjski davčni organ navedeni dohodek pravilno štel kot drugi dohodek z oznako 6300. Povprečenje se po 120. členu ZDoh-2 uporabi v primeru prejema dohodka iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, in sicer kot ugodnejša obdavčitev s povprečno stopnjo enoletnih prejemkov. V konkretnem primeru pa ne gre za večletni dohodek iz delovnega razmerja, ki bi bil izplačan na podlagi sodne odločbe. ZDoh-2 v 8. točki drugega odstavka 37. člena določa, da med dohodke iz delovnega razmerja sodijo tudi pokojnine, nadomestila in drugi dohodki iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen izplačil odkupnih vrednosti v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb. Iz tega je razvidno, da so izplačila odkupne vrednosti izrecno izvzeta iz dohodkov iz delovnega razmerja. Predstavljajo namreč druge dohodke, kot predhodno pojasnjeno. Upoštevaje, da v obravnavanem primeru ne gre za dohodek iz delovnega razmerja, obenem pa tudi, ker ni bil izplačan na podlagi sodne odločbe, ga ni mogoče povprečiti na podlagi 120. člena ZDoh-2, česar ne spremeni niti pavšalna pritožbena navedba, da je povprečenje v drugih primerih izplačil, ki niso bila napravljena na podlagi sodnih odločb, bilo uporabljeno. Izplačilo odkupne vrednosti predstavlja izplačilo pravice iz naslova zavarovanja, ne pa prispevke, plačane na osebni račun zavarovanca, ki jih mora plačevati delodajalec in ki tudi predstavljajo dohodek, ki pa se po 1. točki prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 ne všteva v davčno osnovo. Takšno izplačilo pravice iz naslova zavarovanja pa pomeni pridobitev dohodka, s katerim lahko zavezanec razpolaga, zato v obravnavanem primeru to po petem odstavku 15. člena ZDoh-2 predstavlja dohodek leta 2016. 4. Tožnik vlaga tožbo ter uveljavlja razlog napačnega tolmačenja materialnega prava in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da se je znesek, ki je naveden kot dohodek leta 2016, in sicer znesek odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu zavarovanca poklicnega zavarovanja, na tožnikovem osebnem računu nabiral vrsto let (2002-2016), izplačan pa je bil leta 2016. Ker ta znesek zajema dobo več let vplačevanja, je potrebno tudi prejeto izplačilo razdeliti na toliko delov, za kolikor let je bila vplačana premija. Tudi ne gre za drug dohodek, temveč gre za del plače, ki ga je delodajalec vplačeval v pokojninski račun in ki se je zato v očeh vseh strank socialnega sporazuma tretiral kot del plače delavca. Gre za dohodek iz zaposlitve, bistvo uporabe povprečenja pa je v dobi vplačevanja sredstev na pokojninski račun in ni odvisno od drugih kriterijev, npr. sodne odločbe. Neživljenjsko bi bilo zahtevati, da morajo delavci delodajalce tožiti za izplačilo iz pokojninskega računa, zato da bi bila priznana uporaba povprečenja. Zato sta obe odločbi davčnih organov materialnopravno napačni, posledično pa dejansko stanje tudi ni bilo predmet ugotavljanja, kar je dodatna kršitev. Predlaga odpravo odločb obeh davčnih organov in povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi za odločitev, zlasti tisti, s katerimi je dopolnil obrazložitev izpodbijane odločbe drugostopenjski davčni organ, ki pri tem v celoti in pravilno odgovori na pritožbene ugovore, ki so vsebinsko povsem enaki tožbenim argumentom (z izjemo opuščenega pavšalnega navedka o tem, da naj bi se povprečenje uporabilo tudi v primerih, ko za to ni bilo osnove v sodnih odločbah). Sodišče se zato v izogib ponavljanju po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega davčnega organa ter glede na vseobsežnost razlogovanja v odločbi drugostopenjskega organa in glede na ponovitev argumentov v tožbi, ki so bili predhodno že uveljavljani s pritožbo, v zadevi sami več ne dodaja ničesar.

8. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče potem, ko tudi ni ugotovilo ničnosti, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

10. Glede na nespornost dejanskih okoliščin, ki so podlaga za odločitev, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.