Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek o preuranjenosti odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni prekinilo postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi tožnika zoper sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 118/2023 z dne 10. 10. 2023 in pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča Pdp 72/2023 z dne 11. 4. 2023. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP (VDSS Pdp 652/2013 in Pdp 654/2016, VSL I Cpg 463/2018 in I Cpg 526/2019). Ustavno sodišče namreč v zvezi z ustavno pritožbo presoja obstoj kršitev ustavnih (človekovih) pravic in svoboščin in ne odloča o zakonitosti odpovedi kot predhodnem vprašanju v smislu 13. člena ZPP oziroma 21. člena ZDSS-1. Tožnik v tožbi ni postavil odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo, zato se do nje ni bilo dolžno opredeljevati. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni protipravnega ravnanja, drugih elementov odškodninske odgovornosti (krivde, vzročne zveze in nepremoženjske škode) ni ugotavljalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v znesku 202,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za reintegracijo, reparacijo in plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Zavrnilo je tudi "podredni" tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 18 mesečnih plač tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in odškodnine iz naslova premoženjske škode v višini 96.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženki pa naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka preuranjena. Temelji na napačni predpostavki, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita. Sodišče prve stopnje je kršilo ustavne pravice tožnika, ker ni sledilo predlogu za prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS oziroma preložitev naroka za nedoločen čas glede na vloženo ustavno pritožbo, kot je to storilo na predlog toženke za preložitev naroka zaradi vloženega predloga za dopustitev revizije. Povzema argumente, s katerimi nasprotuje pravnomočni odločitvi sodišča prve stopnje o zakonitosti odpovedi. Napačno je sodišče prve stopnje navedlo, da v konkretnem primeru ni mogoče opredeliti trpinčenja in da temelj odškodninskega zahtevka predstavlja sama odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prezrlo je obširne navedbe v tožbi in nato še v tretji pripravljalni vlogi glede obsega škode in dokaznih predlogov. Po mnenju tožnika zadošča, da delavec zatrjuje, da je žrtev trpinčenja, delodajalec pa mora dokazati, da ga ni bilo. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z obstojem trpinčenja in posledično odškodninsko odgovornostjo toženke. Odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka tožnika iz naslova nepremoženjske škode nima pravno relevantnih razlogov. V tem delu sodišče svoje odločitve ni v celoti in argumentirano pojasnilo. Zato sta podani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede podanih kršitev pravil postopka dodatno navaja, da je sodišče prve stopnje oba naroka v ponovljenem sojenju izvedlo brez navzočnosti tožnika kljub prošnji njegove pooblaščenke za preložitev zaradi bolezni in dalj časa planirane odsotnosti v tujini. Ker je sodišče prve stopnje izvedlo narok brez navzočnosti tožnika, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagal je dokaz z zaslišanjem tožnika in pritegnitev izvedenca medicinske nevrološke stroke. Ker je sodišče prve stopnje odločilo brez izvedbe teh dokazov, pri čemer ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo tožnika, je storilo več bistvenih kršitev določb postopka. Zgolj pavšalno je navedlo, da toženki ni naložilo predložitve številnih listin, ki jih je tožnik navedel v svojih vlogah. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve kot razlog zavrnitve tožbenega zahtevka navaja nezakonitost izredne odpovedi, čeprav je tožnik prejel redno odpoved iz krivdnega razloga. V tem delu je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev je sodišče prve stopnje storilo tudi s tem, ko se ni opredelilo do 7. in 9. točke ter 8. točke tožbenega zahtevka v delu, ki ga je zavrnilo. Ker bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo ustrezno upoštevati dejstvo, da je tožnik uspel s sorazmernim delom svojega zahtevka, in toženki naložiti povrnitev sorazmernega dela njegovih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bilo o tožbenem zahtevku v obravnavani zadevi po temelju že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje (I Pd 1208/2019 z dne 19. 8. 2021) in sodbo sodišča druge stopnje (Pdp 72/2023 z dne 11. 4. 2023). Z navedeno sodbo je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 28. 11. 2019. 6. Predmet odločanja v tem individualnem delovnem sporu je, glede na predhodne odločitve, le del zahtevka, ki se nanaša na reintegracijo, reparacijo, denarno povračilo, odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, glede katerega je bila s sklepom Pdp 679/2021 z dne 21. 4. 2022 delno razveljavljena sodba sodišča prve stopnje I Pd 1208/2019 z dne 19. 8. 2021. 7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o preuranjenosti odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni prekinilo postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi tožnika zoper sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 118/2023 z dne 10. 10. 2023 in pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča Pdp 72/2023 z dne 11. 4. 2023. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP (VDSS Pdp 652/2013 in Pdp 654/2016, VSL I Cpg 463/2018 in I Cpg 526/2019). Ustavno sodišče namreč v zvezi z ustavno pritožbo presoja obstoj kršitev ustavnih (človekovih) pravic in svoboščin in ne odloča o zakonitosti odpovedi kot predhodnem vprašanju v smislu 13. člena ZPP oziroma 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Na navedeno pravnomočno sodbo, s katero je bilo po temelju odločeno o tožbenem zahtevku, ki je predmet tega postopka, je sodišče v tem sporu vezano. Iz tega razloga pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb in argumentov, ki so povezane z nestrinjanjem tožnika s pravnomočno odločitvijo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje na predlog tožnika zaradi vložene ustavne pritožbe preložiti narok za nedoločen čas. Četrti odstavek 115. člena ZPP določa, da lahko sodišče iz upravičenih razlogov preloži narok za nedoločen čas. Sam predlog stranke za preložitev naroka še ni dovolj, potrebno je izkazati okoliščine, ki ga opravičujejo. Preložitev naroka je izjema, ki jo je treba presojati strogo, in prelaganje naroka brez izkazanih upravičenih razlogov, ne pride v poštev. Vložitev ustavne pritožbe sama po sebi ne predstavlja takšne izjeme, zato niso podane kršitve ustavnih pravic tožnika.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju na prošnjo tožnika zaradi vložitve predloga za dopustitev revizije preložilo narok, določen za 31. 8. 2023. Na predlog tožnikovega prejšnjega pooblaščenca je preložilo narok, določen za 26. 10. 2023. Zaradi smrti v družini tožnika je nato preložilo še narok, določen za 17. 11. 2023. Prvi odstavek 115. člena ZPP določa, da lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Tožnik ni izkazal upravičenih razlogov za preložitev naroka 26. 1. 2024, tj. da je bolezen nenadna ali nepredvidljiva ter mu je onemogočala prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Tudi planirana odsotnost v tujini ne zadostuje za preložitev naroka 3. 4. 2024. V prošnji za preložitev naroka tožnik ni navedel, zakaj bi bila njegova navzočnost na naroku nujna oziroma zaradi katerih predlaganih dokazov bi bila njegova navzočnost na naroku obvezna. Stranka mora v primeru svoje sicer opravičene zadržanosti poskrbeti za opravo dejanja prek pooblaščenca (VSRS II Ips 121/2016 in sklep Ustavnega sodišča RS Up-184/98). V obeh primerih si je tožnik zagotovil prisotnost na naroku prek pooblaščenke, pri čemer je tudi stranka odgovorna, da s skrbnim in vestnim sodelovanjem v postopku prispeva k učinkovitosti in pospešitvi sodnega postopka (sklep Ustavnega sodišča RS Up- 346/02). Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v ponovljenem sojenju izvedlo zadnja dva naroka brez navzočnosti tožnika.

9. Glede na sprejeto pravnomočno odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je v obravnavani zadevi odpadla podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika za reintegracijo in reparacijo. Čeprav je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve očitno po pomoti navedlo, da je šlo za izredno odpoved, je odločitev vseeno mogoče preizkusiti. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do 7. in 9. točke ter 8. točke tožbenega zahtevka iz naslova neizrabljenega letnega dopusta (v delu, ki ga je zavrnilo), saj je odločilne razloge, ki so omogočali preizkus izpodbijanega dela sodbe, navedlo v 14. in 17. točki obrazložitve.

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode z utemeljitvijo, da je tožnik v tretji pripravljalni vlogi, v kateri je postavil odškodninski zahtevek za plačilo 10.000,00 EUR, zgolj pavšalno navajal, da je bil zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga deležen poniževanj in diskreditiranj, pri čemer ni navedeno, od koga naj bi bil teh dejanj deležen. Zato kot temelj odškodninskega zahtevka ni mogoče opredeliti trpinčenja, temveč ga predstavlja sama odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

11. Tretji odstavek 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) določa obrnjeno dokazno breme, na katerega opozarja tožnik v pritožbi; če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, je dokazno breme na strani delodajalca. Vendar je posamezna ravnanja kljub uzakonjenemu obrnjenemu dokaznemu bremenu dolžan zatrjevati delavec. V obravnavanem odškodninskem primeru bi moral torej tožnik natančno in konkretno pojasniti, katera so tista ravnanja, ki jih šteje za protipravna in ki naj bi mu povzročila škodo.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb o trpinčenju v VI. točki tožbe. Te navedbe so bile skope in so se navezovale na nezakonitost odpovedi. Tožnik je zatrjeval, da je odpoved iz krivdnega razloga posledica prijave trpinčenja in poniževanja na delovnem mestu. Povsem pavšalno je navajal, da je po prijavi trpinčenja in izvedbe postopka ugotavljanja trpinčenja postal moteč; da je bil od prihoda nove direktorice deležen šikaniranja in ponižanja; da mu je bil odvzet del plače iz naslova delovne uspešnosti; da so mu bili dodeljeni kratki oziroma nerealni roki za izvrševanje nalog, ki niso sodile v njegov opis del in nalog; da je v postopku pri delodajalcu navajal, da je žrtev nenehnega poniževanja med sodelavci. Teh dejanj ni konkretiziral, zato sodišče prve stopnje pomanjkljive trditvene podlage ni moglo upoštevati. Prav tako tožnik v tožbi ni postavil odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo, zato se do nje ni bilo dolžno opredeljevati. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni protipravnega ravnanja, drugih elementov odškodninske odgovornosti (krivde, vzročne zveze in nepremoženjske škode) ni ugotavljalo. Iz tega razloga je pravilno zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca medicinske nevrološke stroke. V prvem postopku pa je zaslišalo tožnika (na naroku 9. 9. 2020) in je imel možnost izpovedati o zatrjevani protipravnosti. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazni predlog, naj toženki naloži predložitev številnih listin, ki jih je tožnik navedel v svojih vlogah, z utemeljitvijo, da za odločitev niso bistvene. Pritožba konkretno ne pojasni, zakaj in v čem naj bi bila vsebina navedenih dokumentov pomembna za odločitev v postopku. Očitani bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede na obrazloženo nista podani.

13. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je s tožbenim zahtevkom uspel le v manjšem delu, drugih okoliščin primera pa pritožba ne navaja. Te tudi niso bile ugotovljene. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka na prvi stopnji.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), toženka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in ni bil za pravdo potreben strošek; tudi sicer v delu, ki se nanaša na spor o prenehanju delovnega razmerja, sama krije svoje stroške ne glede na izid postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP in peti odstavek 41. člena ZDSS-1).