Jedro

Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da ob škodnem dogodku ni bil on odgovoren za varstvo in nadzor nad psom. Ob tako pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbo paragrafa 1320 ODZ, ko je odločilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki je tožniku nastala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v predmetni pravdi enkrat že odločalo in tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Višje sodišče je na pritožbo tožene stranke to odločitev razveljavilo, ker je ugotovilo, da je bila v postopku kršena njena pravica do izjave, s tem, ko se sodišče prve stopnje ni niti opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje priče T.K.. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje navedeno nepravilnost odpravilo in z izpodbijano sodbo ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku, tokrat v nekoliko nižjem znesku, kot ga je prisodilo v prvotni odločitvi. Odločilo je, da je toženec tožniku dolžan plačati 1,984.000,00 SIT odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške v znesku 107.894,00 SIT. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik navedeni odločitvi ne nasprotuje, čeprav mu je bil z njo prisojen nižji znesek odškodnine, kot v prvotni, razveljavljeni odločitvi. Pritožuje pa se toženec.

Pritožbo je vložil po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, in to je temeljna pritožbena trditev, da v času škodnega dogodka psa ni imel več v lasti in posesti, saj ga je že pred časom prodal oziroma daroval M.R.. Sodišču očita, da je v celoti sledilo izpovedi priče R., ki je bil s toženo stranko v sporu, povsem pa je prezrlo izpoved priče K., ki je kot posrednik sodeloval pri prodaji hiše. Slednji je izpovedal, da je bil pes prodan skupaj z nepremičnino, pri prodaji katere je posredoval. Do škodnega dogodka pa je prišlo že po tem, ko je bila sporna hiša R. prodana. Tožena stranka, ki se je odselila na obalo v Lucijo, in ki razpolaga z velikimi površinami, namenjenimi kmetijstvu, bi svojega psa vsekakor lahko vzela s seboj na novo lokacijo, če se ne bi z R. dogovorila, da ta psa obdrži, da mu čuva hišo. Nazadnje tožena stranka sodišču prve stopnje še očita, da se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi z deljeno vzročnostjo. Pes je oškodovanca ugriznil tudi iz razloga, ker se je vpletel v medsebojni spopad obeh psov, pri čemer je splošno znano, da se pes v takih situaciji odzove z napadom.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP). Pritožba tožene stranke temelji praktično na enem samem očitku, in sicer, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, kdo je bil v času spornega dogodka odgovoren za varstvo in nadzorstvo psa. Pri tem trdi, da je priča K. izpovedal, da je bil pes prodan skupaj z nepremičnino, pri prodaji katere je sodeloval kot posrednik, da je do škodnega dogodka prišlo po tem, ko je bila hiša prodana R. in da je toženec R. psa prepustil zato, da mu bo čuval hišo. Nobena od teh trditev pa ne drži oziroma je v očitnem nasprotju z dejstvi, ki so bila med strankama v postopku nesporno ugotovljena.

Nasprotuje tako tožbenim trditvam, kot temu, kar so tožnik, njegova žena, pa tudi R. in K. izpovedali. Toženčeva hiša, pri prodaji katere je K. sodeloval, ni bila prodana R.. Toženec je R. prepustil dve drugi nepremičnini, in sicer dva travnika. Nihče tudi ni zatrjeval ali izpovedal, da je bil pes darovan oziroma prodan R. z namenom, da mu bo čuval hišo. Pritožba je v tem delu, ki predstavlja osrednji očitek izpodbijani sodbi, povsem neutemeljena. Toženec je trditev, da je bil pes v času škodnega dogodka v lasti in posesti R., dokazoval z zaslišanjem svoje žene in priče K.. Nobena od teh prič pa ni bila tako prepričljiva, da bi omajala odločno zanikanje te trditve s strani R.. Obe priči sta namreč izpovedali le to, kar sta izvedeli od toženca. Ključna priča, priča K., pa je o enem od bistvenih elementov dogovora med tožencem in R. izpovedal celo povsem drugače kot toženec in njegova žena. Slednja sta trdila, da je R. od njiju prevzel tudi steklenjak in plastičnjak, ki sta se nahajala na travniku, pri čemer so se dogovorili, da jima zato izplača 200.000,00 SIT, česar do sedaj še ni storil. K. pa je izpovedal, da naj bi R. teh 200.000,00 SIT poravnal drugače, in sicer z oskrbo psa. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da ob škodnem dogodku ni bil on odgovoren za varstvo in nadzor nad psom. Ob tako pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbo paragrafa 1320 Občega državljanskega zakonika, ko je odločilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki je tožniku nastala. Nobene osnove pa nima niti trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevih navedb v zvezi z deljeno vzročnostjo. Sodišče se do takih navedb ni moglo opredeliti, saj toženec trditev v tej smeri v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni postavil. Gre za pritožbeno novoto, ki po določilu 1. odstavka 337. člena ZPP ni dopustna. Ugotovljenemu obsegu in višini nematerialne ter materialne škode toženec v pritožbi izrecno ni nasprotoval, zato je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo le preizkus po uradni dolžnosti. Višje sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine pravilno uporabilo določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Glede na vse navedeno, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).