Jedro

Okoliščine, ki so podlaga za stečajni postopek, same po sebi ne zadoščajo za izkazovanje izpolnjevanja pogoja finančne nezmožnosti plačila predujma.

Zakonodajalec je kriterij iz drugega odstavka 13. člena ZBPP predvidel tudi za pravne osebe, čeprav temelji izračun tega kriterija na določbah zakona, ki ureja področje socialnega varstva fizičnih oseb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, vložene 14. 12. 2010 na podlagi šestega odstavka 233. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). V obrazložitvi navaja, da je tožnica prošnji priložila dokazila o prezadolženosti in da je druge podatke pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) zbral na podlagi 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04-UPB1 in 23/08 – v nadaljevanju ZBPP). Ugotovil je, da znašajo prilivi družbe od septembra do novembra 2010, tj. v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, 9.162,96 EUR in ta znesek je organ za BPP upošteval pri ugotavljanju, ali tožnica glede na določbe ZBPP izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP. Ugotovil je, da znaša povprečni mesečni dohodek družbe 3.054,32 EUR in da presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (459,04 EUR), kar izključuje tožničino pravico do BPP. Ker je po ugotovitvi organa za BPP tožnica že z višino lastnega dohodka presegla limit za odobritev BPP, je njeno prošnjo za dodelitev BPP zavrnil na podlagi drugega odstavka 37. člena ZBPP, ne da bi se spuščal v presojo višine drugega tožničinega premoženja.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja, saj meni, da temelji na napačni uporabi materialnega prava tako ZBPP kot ZFPPIPP. Nepravilno naj bi bil upoštevan cenzus, ki je določen za fizične osebe, saj šesti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da je pravna oseba do brezplačne pravne pomoči upravičena, če nima sredstev za založitev predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Tožnica poudarja, da je imela v obdobju od septembra 2010 do marca 2011 na obeh poslovnih računih blokado in da s sredstvi, ki so prišli na račun, ni razpolagala. Trdi, da podjetje nima kapitala in da brez brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila predujma za kritje začetnih stroškov ne bo mogla izvesti stečaja, kar pa naj bi bila dolžna storiti glede na svoje finančno stanje. Iz navedenega naj bi izhajalo, da je izpolnjen pogoj iz šestega odstavka 233. člena ZFPPIPP. Sodišču predlaga, naj jo oprosti plačila sodne takse in izpodbijano odločbo odpravi, v dopolnitvi tožbe pa priglaša še stroške tega upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja enako kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe, glede na tožbene navedbe pa navaja, da je smiselno uporabila določbe za ugotavljanje finančnega položaja fizičnih oseb, ker ZBPP nima posebnih določb glede ugotavljanja premoženjskega stanja za pravne osebe. Glede trditev toženke o blokadi sredstev poudarja, da iz izpiskov, ki jih je pridobila za obdobje od septembra do novembra 2010, ne izhaja, da bi bila na računih blokada, in da se tožničine obveznosti plačevanja sodnih in davčnih izvršb ne morejo upoštevati kot zakonsko dovoljena izjema za priznanje BPP.

Tožnica v odgovoru navaja, da sta položaja fizičnih in pravnih oseb različna, saj ima pravna oseba tudi obveznosti, ki jih mora poravnati (dobavitelji, davčne obveznosti, stroški plač), tako da naj kljub prilivom ne bi imela 3000 EUR za založitev predujma. Iz besedila 10. člena, tretjega odstavka 11. člena in iz 13. člena ZBPP naj bi bilo razvidno, da je cenzus določen za fizične osebe in da se za pravne osebe ne more uporabljati. Meni, da je edini pogoj za odobritev BPP za založitev predujma za stečajni postopek ta, da pravna oseba nima sredstev zanj. V obravnavanem primeru naj bi šlo prav za to, saj naj tožnica kljub prilivom ne bi imela sredstev za založitev predujma. Drugačno stališče bi po mnenju tožnice pomenilo, da bi pravna oseba morala nehati s poslovanjem tako, da nekaj mesecev ne bi imela nobenega priliva, šele potem bi lahko zaprosila za BPP.

Tožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 3. člena ZBPP določa, da je z zakonom BPP lahko drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na obliko pravne pomoči to potrebno. V primerih, ko se ugotavlja BPP po posebnem zakonu, se določbe tega zakona uporabljajo le glede vprašanj, ki s posebnim zakonom niso urejena (drugi odstavek 3. člena ZBPP). V skladu s šestim odstavkom 233. člena ZFPPIPP je pravna oseba, ki nima sredstev za založitev predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, upravičena do BPP v obliki oprostitve plačila predujma po zakonu, ki ureja BPP. Navedeni pogoj, tj. da pravna oseba nima sredstev za založitev predujma, pomeni, da je prosilec lahko upravičen do dodelitve BPP v skladu z določbami ZBPP, ki prav tako določa, da se BPP lahko dodeli tudi v obliki oprostitve plačila stroškov postopka kot oprostitev plačila predujmov (2. točka petega odstavka 26. člena ZBPP).

Pogoj, da pravna oseba nima sredstev za založitev predujma iz šestega odstavka 233. člena ZFPPIPP, ne izključuje uporabe tretjega odstavka 11. člena ZBPP, ki določa upoštevanje finančnega položaja prosilca. Prav tako navedeni pogoj iz ZFPPIPP ne izključuje uporabe prvega odstavka 12. člena ZBPP, ki določa upoštevanje dohodkov in prejemkov ter premoženja prosilca. Nedvomno pa ZFPPIPP ne vsebuje določb, po katerih bi se ocenjeval finančni položaj prosilca, in s tem izpolnjevanje pogoja, ali pravna oseba ima ali nima sredstev za plačilo predujma.

Okoliščine, ki so podlaga za stečajni postopek, same po sebi ne zadoščajo za izkazovanje izpolnjevanja pogoja finančne nezmožnosti plačila predujma. Zato je organ za BPP pravilno upošteval določbe ZBPP, ki se sicer nanašajo na finančno stanje prosilca kot pogoja za upravičenost do dodelitve BPP. Tako drugi odstavek 13. člena ZBPP določa zakonsko domnevo o finančnem stanju, ki prosilcu omogoča pridobitev BPP, saj se po tej določbi šteje, da je finančno stanje prosilca zaradi stroškov postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Da ta znesek znaša 459,04 EUR, med strankama ni sporno. Zakon pa ne določa, da se ta kriterij ne bi uporabljal tudi za pravne osebe, čeprav tudi ZBPP nekaterim pravnim osebam daje možnost pridobitve BPP (4. točka prvega ostavka 10. člena). To pomeni, da je zakonodajalec enak kriterij predvidel tudi za pravne osebe, čeprav temelji izračun tega kriterija na določbah zakona, ki ureja področje socialnega varstva fizičnih oseb.

Poleg tega je mogoče domnevo o finančnem položaju, ki onemogoča plačila stroškov postopka, izpodbijati. Tako 22. člen ZBPP omogoča dodelitev BPP tudi, če dohodek prosilca presega navedeno domnevo, če je prošnja utemeljena npr. z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki ga bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere ni mogel vplivati. Ni pa mogoče navedene zakonske domneve iz drugega odstavka 13. člena ZBPP izpodbijati s pavšalnimi trditvami o blokadi tožničinih poslovnih računov. Ugotovitvi višine prilivov na njena poslovna računa pa tožnica ne ugovarja. Napačne uporabe določb ZBPP in ZFPPIPP tudi ni mogoče utemeljiti s trditvami, da tožnica kljub prilivom nima sredstev za plačilo predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ker mora plačati druge obveznosti. Tako stališče bi namreč privedlo do razlage, po kateri bi bile lahko vse pravne osebe, ki nimajo dovolj likvidnih sredstev za plačilo vseh svojih obveznosti, oproščene predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Taka razlaga pa iz določb ZFPPIPP ne izhaja. Zakonodajalec namreč dolžnika kot predlagatelja stečajnega postopka ni oprostil plačila navedenega predujma. Pogoj plačila predujma je določen v 233. členu ZFPPIPP, ki velja za vse upravičene predlagatelje stečajnega postopka iz 231. člena ZFPPIPP. Izjeme ne določa niti 234. člen istega zakona, ki posebej ureja postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka.

Po navedenem so tožbeni ugovori o napačni uporabi materialnega prava neutemeljeni. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožniki uveljavljajo (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

V skladu s četrtim odstavkom 10. člena ZST-1 se taksa ne plača v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Tožnica je zato že na podlagi zakona oproščena plačila sodnih taks za ta upravni spor.