Jedro

Podatek o vloženih ovadbah zaradi suma storitve drugih istovrstnih kaznivih dejanj ne more biti podlaga za sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 23. 4. 2011 zoper obdolženo S. Ž. zaradi treh kaznivih dejanj velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženkinih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so zagovorniki dne 29. 4. 2011 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo razveljavitev izpodbijanih sklepov in odpravo pripora, podrejeno pa nadomestitev pripora s hišnim priporom. Dne 4. 5. 2011 so obdolženkini zagovorniki zoper izpodbijani sklep vložili še eno zahtevo, ki je po vsebini identična že vloženi zahtevi. Vlogi je Vrhovno sodišče štelo kot eno zahtevo.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenim zagovornikom, ki v izjavi z dne 20. 5. 2011 vztrajajo pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer mora vložnik navesti, iz katerih razlogov vlaga zahtevo, ter razloge tudi konkretizirati. Očitek, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pravno pomembnih pritožbenih navedb in da svoje odločitve ni obrazložil (prvi odstavek 395. člena ZKP), s čimer naj bi kršil 22. in 25. člen Ustave RS, je pavšalen in nekonkretiziran. Zagovorniki namreč ne pojasnijo, katere trditve in stališča v pritožbi naj bi ostala prezrta, zato Vrhovno sodišče tovrstnega očitka ni moglo preizkusiti.

6. Zagovorniki opozarjajo, da je bil pripor zoper obdolženko odrejen nezakonito, saj je bil izrečen po preteku zakonsko določenega roka. Navajajo, da je bila obdolženki prostost odvzeta dne 21. 4. 2011 ob 16.35, 48-urni rok pa je potekel dne 23. 4. 2011 ob 16.35. Sodno pridržanje obdolženki ni bilo odrejeno, njeno zaslišanje je bilo zaključeno dne 23. 4. 2011 ob 16.35, sklep o priporu pa ji je bil vročen istega dne ob 17.50. Zagovorniki sicer ne pojasnijo, katera zakonska določba naj bi bila kršena, zato je Vrhovno sodišče glede na vsebino očitka štelo, da uveljavljajo kršitev petega odstavka 157. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

7. Po petem odstavku 157. člena sme policijsko pridržanje po drugem odstavku tega člena trajati največ 48 ur. Po preteku tega roka mora policist pridržano osebo izpustiti na prostost, ali pa ravnati po prvem odstavku tega člena, torej pridržano osebo brez odlašanja privesti k preiskovalnemu sodniku. Iz podatkov spisa je razvidno (odločba o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 21. 4. 2011), da je bila obdolženki dne 21. 4. 2011 ob 16.35 odvzeta prostost in da je bila pridržana v prostorih za pridržanje Policijske postaje Domžale. Ker se je zaslišanje obdolženke pred preiskovalno sodnico začelo dne 23. 4. 2011 ob 15.35 (zapisnik o zaslišanju pridržanega obdolženca z dne 23. 4. 2011), je neutemeljeno sklepanje zagovornikov, da je bil s policijskim pridržanjem prekoračen 48-urni rok iz petega odstavka 157. člena ZKP. Da bi preiskovalna sodnica, ki je takoj po zaslišanju obdolženke izvedla priporni narok po 204. a členu ZKP, ki se je končal ob 16.35, nato pa izdala sklep o odreditvi pripora, ki je bil obdolženki vročen istega dne ob 17.50, z odreditvijo pripora zoper obdolženko prekoračila kakšen drug zakonsko (ali ustavno) določen rok, pa zagovorniki ne zatrjujejo.

8. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornikov, da sta sodišči ob odsotnosti materialnih dokazov arbitrarno sklepali o obstoju utemeljenega suma, da v izpodbijanih sklepih niso določno navedeni dokazi, iz katerih bi izhajala utemeljenost suma, oziroma da sodišči nista navedli razlogov za utemeljen sum (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženka izvršila tri kazniva dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, so namreč tako v sklepu o odreditvi pripora kot tudi v sklepu zunajobravnavnega senata natančno obrazložene, pri čemer je navedeno tudi dokazno gradivo, ki je bilo podlaga za posamezne ugotovitve sodišč. Ugotovitev o obstoju utemeljenega suma sta sodišči oprli zlasti na podatke, ki se nahajajo v zapisnikih oziroma uradnih zaznamkih o sprejemu ustnih ovadb, ki so jih podali posamezni oškodovanci, na uradne zaznamke o zbranih obvestilih z A. H. in S. G., ter na zapisnike o opravljenih prepoznavah osebe po fotografiji. Sodišči sta ugotovili, da iz prijav oškodovancev izhaja, da je k njim prišla neznana ženska, ki se je predstavila kot zastopnica Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, zavarovalnice Vzajemna ali pa je navajala, da dela za upokojence. Od njih je zahtevala različne dokumente z izgovorom, da jim bodo vrnili določene že plačane premije. Oškodovanci so dokumente iskali na različnih krajih, kar je obdolženka izkoristila in jim vzela denar. Obdolženka se je na kraj dejanja vsakič pripeljala z vozilom, ki je bil v njeni siceršnji uporabi. Kljub odsotnosti materialnih dokazov sta sodišči na podlagi ugotovljenih okoliščin, zlasti ob dejstvu, da je šlo v vseh primerih za podoben način izvršitve kaznivega dejanja (izkoriščanje nepozornosti starejših oseb) in da so vsi oškodovanci obdolženko prepoznali po fotografijah, utemeljeno sklepali, da je podan utemeljen sum, da je obdolžena S. Ž. izvršila očitana kazniva dejanja.

9. Zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) sta sodišči oprli tako na okoliščine, ki se nanašajo na očitana dejanja, kot tudi na okoliščine osebne (subjektivne) narave. Res je, kot izpostavljajo zagovorniki, da obdolženka do sedaj še ni bila obsojena, vendar pa je očitana kazniva dejanja izvršila na enak način v zelo kratkem časovnem obdobju (v roku dveh dni), kar kaže na njeno vztrajnost in odločnost pri tej kriminalni dejavnosti. Sodišči sta tudi poudarili, da je dejanja izvrševala v dopoldanskem času ob vedenju, da so doma pretežno upokojenci, in da se je očitno navadila na takšen način življenja in izkoriščanja prostega časa. Zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti sta sodišči oprli tudi na okoliščino, da je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v teku kazenski postopek zoper obdolženko zaradi treh istovrstnih dejanj, ko je obdolženka prav tako izkoristila naivnost, nepazljivost in starost oškodovancev. Zaradi teh dejanj je preiskovalna sodnica s sklepom I Kpd 64618/2010 z dne 16. 8. 2010 zoper obdolženko tudi odredila hišni pripor. Podatek o vloženih ovadbah zaradi suma storitve drugih istovrstnih kaznivih dejanj sicer res ne more biti podlaga za sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti, vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča že ostale, zgoraj izpostavljene okoliščine kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženka, če bi ostala na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljevala. Kolikor pa zagovorniki poudarjajo obdolženkino zaposlitev, njene ugodne premoženjske razmere (delitev prihodkov iz dejavnosti luna parka) ter obdolženkino skrb za vzgojo in varstvo vnukinj, nedovoljeno posegajo v dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijanih sklepov (drugi odstavek 420. člena ZKP). V sklepu preiskovalne sodnice je namreč ugotovljeno, da ni znano, kako se razporejajo prihodki obdolženkinega sina, ki se ukvarja z dejavnostjo luna parka, in da je glede na starost vnukinj in možnost uporabe javnih prevoznih sredstev vprašljiva obdolženkina vsakodnevna skrb za vnukinje.

10. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornikov, ki se nanašajo na nujnost in nesorazmernost izrečenega ukrepa (drugi odstavek 192. člena ZKP in tretji odstavek 15. člena Ustave RS). V izpodbijanih sklepih je obrazloženo, zakaj je bila odreditev pripora nujna za varnost ljudi in njihovega premoženja oziroma zakaj v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče pripora nadomestiti z milejšim ukrepom (hišnim priporom). Sklepanje sodišč je tudi utemeljeno, saj že okoliščine, relevantne za presojo obstoja ponovitvene nevarnosti, kažejo, da je le s priporom mogoče preprečiti časovno strnjeno in istovrstno kriminalno dejavnost. C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).