Jedro

V petem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je določeno, da je pri zavarovancu iz prejšnjega (četrtega) odstavka invalidnost podana, če zavarovanec ni več zmožen polni delovni delovni čas opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Ravno tako stanje ugotavlja sodni izvedenec, torej da tožnik dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, ni zmožen opravljati v polnem delovnem času, temveč le po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je zato tožniku utemeljeno, skladno s prvim odstavkom 82. člena ZPIZ-2, priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Tožnik ima namreč še vedno preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela oziroma opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je vključen v obvezno zavarovanje, in sicer s krajšim delovnim časom od polnega, ob upoštevanju stvarnih razbremenitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 2. 2021 odpravilo v prvem in drugem odstavku izreka. Odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 9. 2020 pa je odpravilo v prvem in tretjem odstavku izreka. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu z dne 7. 6. 2019. V dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, tj. "kmet", je tožniku priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, z omejitvami: lažje fizično delo, kjer bo desnica v pomoč levici pri gibih, ki jih z desnico še obvlada, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, od 9. 9. 2020 dalje. Tožencu je naložilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila odločil s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (I., II. in III. točka izreka). Zavrnilo pa je primarni tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu od 9. 9. 2020 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v deležu 80 %.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z odločitvijo o priznanju pravice do dela s krajšim delovnim časom. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista MDPŠ je nepravilno, zato toženec vztraja pri pripombah, ki jih je podal na izvedensko mnenje. Pri tožniku gre za preostalo delazmožnost za drugo delo s polnim delovnim časom. Tožnik opravlja kmetijsko dejavnost na veliki kmetiji in poleg njega na kmetiji delajo tudi druge osebe. Po mnenju toženca ni izkazano in dokazano, da opravila, ki jih je zmožen opravljati, ne bi "zadoščala" za delo s polnim delovnim časom. Tožnik je že v postopku pri tožencu uveljavil pravico do nadomestila za invalidnost in podal izjavo o opravljanju dela s polnim delovnim časom z omejitvami, kot so razvidne iz dokončne odločbe toženca. Pri tem ni navajal dejstev, ki bi izkazovala, da dela ne more opravljati v polnem delovnem času. Zaradi obsega dela na kmetiji ter glede na možnost lastne organizacije dela, tožnik lahko opravlja dela z upoštevanjem stvarnih omejitev, in sicer v polnem delovnem času. Na zmotno oziroma nepravilno in tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja je vplivala tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog toženca, da sodišče postavi drugega izvedenca MDPŠ, ki bi jasno odgovoril na pripombe toženca. Glede na navedeno je podana tudi kršitev določb postopka po 243. členu v zvezi z 254. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodni izvedenec se je tudi "ognil" odgovoru na vprašanje ocene delazmožnosti v sklopu celotnega pojma poklica iz 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).2 Delovna zmožnost bi morala biti ocenjena glede na pojem tožnikovega poklica. V zvezi z navedenim je po mnenju toženca tudi napačna formulacija v II. točki izreka, saj ne gre za oceno delazmožnosti samo v okviru dejavnosti, temveč za oceno delazmožnosti glede na poklic (splošna delovna zmožnost v smislu invalidnosti). Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno (v kolikor pritožbi toženca ne bi ugodilo) popravi tekst v IV. točki sodbe tako, da bo točka izreka jasna in tekstovno pravilna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 2. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 9. 2020. Z navedeno odločbo je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu z dne 7. 6. 2019 in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami: lažje fizično delo, kjer bo desnica samo v pomoč levici, ročno lahko premešča bremena do 7 kg, s polnim delovnim časom od 9. 9. 2020 dalje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je tožnik vključen v obvezno zavarovanje kot kmet - nosilec kmetijske dejavnosti. Po izobrazbi je elektrotehnik - energetik. Delo opravlja na kmetiji, ki obsega 128 hektarjev zemljišča. Pretežna dejavnost kmetije je živinoreja. Tožnik je s tožbo uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in s tem invalidsko upokojitev oziroma podredno, razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, s tem, da se mu poleg že priznanih stvarnih razbremenitev, prizna tudi časovna razbremenitev, torej da svojo dejavnost opravlja po 4 ure dnevno.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo sodnega izvedenca specialista MDPŠ, ki je proučil medicinsko dokumentacijo v spisu ter opravil tudi ogled tožnikove kmetije in osebno pregledal tožnika. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik zmožen opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, tj. kmet. Za navedeno delo je zmožen v krajšem delovnem času od polnega, tj. po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, s stvarnimi omejitvami, in sicer da gre za lažje fizično delo, kjer bo desnica v pomoč levici pri gibih, ki jih tožnik z desnico še obvlada. Ročno lahko premešča bremena do 5 kg teže. Vzrok invalidnosti je posledica poškodbe pri delu dne 7. 6. 2020. Invalidnost je podana od 9. 9. 2021 dalje, ko je bil predstavljen na senatu invalidske komisije I. stopnje. Sodni izvedenec ugotavlja, da kljub pomembni poškodovanosti dominantne desne zgornje okončine, lahko v dejavnosti na podlagi katere je zavarovan, najde posamezna delovna opravila, ki jih bo še lahko opravljal z upoštevanjem stvarnih omejitev. Krajši delovni čas od polnega pa je potrebno določiti zaradi hitrejšega utrujanja poškodovane desnice in večje obremenitve levice, in sicer zaradi prevzemanja določenih nalog desnice. Posamezna opravila sicer ni mogoče definirati, saj se opravljajo v različnih obdobjih. Sodni izvedenec je izvedensko mnenje dodatno pojasnil zaslišan na naroku za glavno obravnavo.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno poklonilo vero. Izvedenec je namreč odgovoril na zastavljena vprašanja sodišča, kot tudi strank. Strokovno je pojasnil, kakšen vpliv ima na opravljanje dejavnosti poškodba, ki jo je tožnik utrpel pri delu.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno sodnemu izvedencu naložilo, da ugotovi delovno zmožnost za opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je tožnik vključen v obvezno zavarovanje, to pa je kmet oziroma opravljanje kmetijske dejavnosti. Vprašanje zmožnosti opravljanja kmetijske dejavnosti je že v predsodnem postopku ugotavljal toženec, pri čemer je sicer v prvostopenjski odločbi tožniku priznal pravico do premestitve na drugo delo, in sicer iz razloga, ker po mnenju invalidske komisije ni zmožen opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe z dne 2. 2. 2021 pa izhaja, da je tožnik po mnenju invalidske komisije II. stopnje delovni invalid III. kategorije invalidnosti. Kot tak pa ima po 81. členu ZPIZ-2 pravico opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan z omejitvami, s polnim delovnim časom. Torej že v predsodnem postopku je bila kot tožnikov poklic upoštevana dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, to pa je kmet - kmetijska dejavnost. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo tožnikovega poklica. Tudi iz četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2 izhaja, da se za zavarovanca iz 17. člena tega zakona kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

10. V petem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je pri zavarovancu iz prejšnjega (četrtega) odstavka invalidnost podana, če zavarovanec ni več zmožen polni delovni delovni čas opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Ravno tako stanje pa ugotavlja sodni izvedenec, torej da tožnik dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, ni zmožen opravljati v polnem delovnem času, temveč le po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je zato tožniku utemeljeno, skladno s prvim odstavkom 82. člena ZPIZ-2, priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Tožnik ima namreč še vedno preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela oziroma opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je vključen v obvezno zavarovanje, in sicer s krajšim delovnim časom od polnega, ob upoštevanju stvarnih razbremenitev.

11. Pri tem tudi niso relevantne izjave, ki jih je tožnik podal v predsodnem postopku v zvezi z zmožnostjo opravljanja dela. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru dokaznega postopka presodilo izvedene dokaze ter kot prepričljivo sprejelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki je tudi na podlagi ogleda dela na tožnikovi kmetiji podal mnenje, da tožnik svojo dejavnost še lahko opravlja, s tem, da so pri delu potrebne tako stvarne razbremenitve kot tudi časovna razbremenitev.

12. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca specialista MDPŠ. ZPP v drugem odstavku 254. člena določa, da če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci. Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Sodišče prve stopnje je pridobilo pisno izvedensko mnenje in glede na podane pripombe, sodnega izvedenca tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Izvedenec je odgovoril tako na vprašanja sodišča kot tudi na vprašanja strank. Izvedenec je izčrpno in strokovno pojasnil izvid in mnenje. V podanem mnenju ni podanih nasprotij niti nejasnosti, zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaz s postavitvijo drugega izvedenca specialista MDPŠ. Nestrinjanje s podanim izvedenskim mnenjem namreč ni razlog, da bi sodišče postavilo drugega izvedenca. Za zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje imelo podlago v 287. členu ZPP, s tem da je zavrnitev tega dokaza tudi ustrezno obrazložilo.

13. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče zaradi jasnosti popraviti tekst IV. točke sodbe, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi že izdalo popravni sklep I Ps 309/2021 z dne 7. 11. 2023 in besedilo ustrezno popravilo.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.