Jedro

V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da toženec v kazenskem postopku, ki je potekal po tožnikovi zasebni tožbi zoper toženca, ni presegel meje svoje pravice do obrambe in posegel v pravice tožnika iz 34. in 35. člena URS, saj svojih izjav ni izrekel na način, ki kaže na zaničevalni namen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec tožniku plačati denarno odškodnino v višini 1000 EUR. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 240 EUR.

2.Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženec kot obdolženec v svojem zagovoru na sodišču podal izjave, ki so takšne narave, da škodujejo njegovi časti in dobremu imenu. Če se je toženec pridružil zaključni besedi svoje zagovornice, pomeni, da se je z njo v celoti strinjal in jo povzel, zato se ne strinja z zaključkom sodišča, da gre za besede zagovornice in da se ne more šteti, da jih je izrekel toženec. Izjave, ki jih je izrekel toženec, predstavljajo negativno vrednostno oceno tožnika v smislu podcenjevanja, očitanja kaznivih dejanj ter ga označujejo kot škodoželjnega in maščevalnega človeka. Gre za izjave, ki so objektivno žaljive in posegajo v njegovo čast in dobro ime. Toženčeve trditve nedvomno niso resnične in so mu povzročile duševne bolečine. Žaljive trditve presegajo pravico do svobode izražanja tudi v okviru branjenja pravic, saj se niso nanašale na konkreten postopek. Meni tudi, da se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri opredelilo do materialnopravnih izhodišč civilnega prava, ki izhajajo iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Predmet tožbenega zahtevka je plačilo denarne odškodnine za škodo, ki naj bi jo toženec povzročil tožniku z izjavami v kazenskem postopku II K 000/2020, ko je v svojem zagovoru kot obdolženec razžalil tožnika. Toženec je v omenjenem kazenskem postopku predlagal zaslišanje priče A. A., ki naj bi mu povedal, da je od druge osebe slišal, da naj bi tožnik v tujini najel vozilo, ki je bilo enako vozilu toženca, nanj namestil ponarejene registrske tablice in se z vozilom s ponarejenimi tablicami trikrat peljal mimo radarja na R. cesti z namenom, da bi bil toženec oglobljen zaradi prekrška prekoračitve dovoljene hitrosti. Zatrjeval je tudi, da mu tožnik želi škoditi na vseh področjih in da je drugim govoril, da lahko toženca spravi na invalidski voziček oziroma, da ga lahko ubijejo ter da krajani vedo povedati o tožniku še veliko, tudi o smrti nekega kmeta, ki naj bi jo povzročil. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da sta bila zaradi navedenih izjav okrnjena njegova čast in dobro ime, zaradi česar je utrpel duševne bolečine.

5.Pravica do časti in ugleda je ena od osebnostnih pravic, ki imajo absolutne učinke in so omejene le s pravicami drugih oseb. Osebnostne pravice torej kljub absolutnim učinkom niso neodvisne od pravic (upravičenj) drugih oseb. V primeru posega v pravico do časti in ugleda tej največkrat stoji nasproti pravica drugega do svobode izražanja. V primeru kolizije dveh osebnostnih pravic je treba presojati protipravnost posega s tehtanjem družbenega pomena nasprotnih interesov v konkretnem odškodninskem primeru.

6.Pri navedenem tehtanju v obravnavanem primeru se kot bistvena izkazuje okoliščina, da je toženec svoje izjave podal v okviru svojega zagovora kot obdolženec pred sodiščem, torej v položaju stranke in v okviru izvrševanja pravice do izjavljanja pred sodiščem, ki je del pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Svoboda izražanja je bistvenega pomena za učinkovito uveljavljanje pravice do poštenega sojenja. V sodnem postopku mora biti strankam dopuščena svobodna in ostra izmenjava argumentov. Imeti morajo možnost, da svojo obrambo predstavijo prosto, četudi pri tem uporabijo opise, stališča in argumente, ki so za drugo stran nesprejemljivi in žaljivi. Vendar pa njihova pravica do svobode izražanja ni neomejena. Zgolj dejstvo, da so bile sporne izjave o tožniku podane med sodnim postopkom, torej še ne izključuje toženčeve odškodninske odgovornosti zaradi zatrjevanega posega v tožnikovo čast in dobro ime.

7.V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da toženec v kazenskem postopku, ki je potekal po tožnikovi zasebni tožbi zoper toženca, ni presegel meje svoje pravice do obrambe in posegel v pravice tožnika iz 34. in 35. člena Ustave, saj svojih izjav ni izrekel na način, ki kaže na zaničevalni namen. Izrekel jih je ob izvajanju svoje ustavno zagotovljene pravice do obrambe v okviru svojega zagovora, v katerem je želel prikazati način delovanja tožnika zoper njega, kritiko takšnega načina delovanja, neverodostojnost tožnikovih očitkov in prijav in neresničnost očitanega kaznivega dejanja. Kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, je toženec želel sebe prikazati kot žrtev tožnikovega delovanja, zaradi katerega živi v strahu. To velja tudi glede izjave, da je pred kratkim dobil klic od takrat njemu neznane osebe, s katero se je potem dobil in mu je povedala, da ji je tožnik rekel, da lahko tožnica spravi na invalidski voziček oziroma da ga lahko ubijejo, kar je prijavil policiji. Glede na navedeno je zaključilo, da je toženec sporne izjave izrekel v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena in šestega odstavka 160. člena KZ-1, njegove izjave pa so bile omejene na sodno dvorano. Protipravnosti ravnanja mu zato ni mogoče očitati.

8.Za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke: protipravnost ravnanja zatrjevanega povzročitelja škode, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda. Vse naštete predpostavke morajo biti podane kumulativno. Neobstoj ene pogojuje zavrnitev odškodninskega tožbenega zahtevka. Zaključek prvostopenjskega sodišča kaže na neobstoj predpostavke protipravnosti toženčevega ravnanja. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato pravilna. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj odločbo VS RS II Ips 1/2019 z dne 12. 6. 2020.

2Prav. tam t.č. 10 obrazložitve, odločba Ustavnega sodišča RS U-1-145/03, t.č. 6 obrazložitve, 3. odstavek 158. člena in 6. odstavek 160. člena Kazenskega zakonika, KZ-1.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15, 15/3, 22, 34, 35

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.