Jedro

Regulatorna odločba predstavlja vsebinsko gledano materialno pravo in kot taka narekuje ravnanje pri nadzoru. Prepričanje tožeče stranke, da to oziroma nekaj ni povzeto v izreku Regulatorne odločbe, že zato ni umestno. Poleg tega predmet zadevnega upravnega spora ni presoja zakonitosti in pravilnosti Regulatorne odločbe oziroma njenega izreka, temveč izpodbijane nadzorne odločbe. Ta že po naravi stvari vsebuje ukrepe in razloge za odpravo nepravilnosti (tretji odstavek 224. člena ZEKom-1). Končno izrek Regulatorne odločbe obsega predmet postopka in je kratek ter določen (prvi in šesti odstavek 213. člena ZUP). Razlogi, med ostalim podrobnosti izvedbe preskusa, niti ne spadajo v njeno obrazložitev (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni postopek

1.Tožena stranka je tožeči stranki ponovno naložila, da odpravi ugotovljene kršitve obveznosti 16.c) točke izreka odločbe številka 38244-1/2017/29 z dne 5. 12. 2017 (v nadaljevanju: Regulatorna odločba): dolžna je bila upoštevati gospodarsko ponovljivost, objaviti popravljene vzorčne ponudbe in obvestilo o spremembah cen ter vrniti razliko v cenah iskalcem dostopa.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

2.Z opisano odločitvijo se tožeča stranka ni strinjala. Poudarila je, da sta prva in druga točka izpodbijane odločbe nični, ker ju ni mogoče izvršiti. Neobstoječih in neveljavnih vzorčnih ponudb se ne da popraviti za nazaj. Odločanje o povrnitvi razlike v cenah je v pristojnosti pravdnega sodišča. Ni šlo za upravno zadevo. Z objavo bi tožeča stranka kršila 15. točko izreka Regulatorne odločbe. Ta je določila čas za obvestila 30 dni pred uveljavitvijo sprememb, medtem ko je rok v izpodbijani odločbi 20 dni. Pojasnila je, da tožena stranka ni konkretizirala kriterijev Regulatorne odločbe, s katerimi je opredelila vodilne maloprodajne proizvode. Svoj zaključek o slednjih je oprla na trditve tožeče stranke, dane v drugem postopku. Tako tožena stranka ni navedla števila priključkov na dan vročitve Regulatorne odločbe, ne prihodkov vodilnih proizvodov v letu pred njeno uveljavitvijo. Dostopa do končnega modela preskusa gospodarske ponovljivosti tožeča stranka ni imela. Ta ni bil del Regulatorne odločbe. Ker ga je tožena stranka spreminjala, tožeča stranka ni mogla preveriti ali bi njene ponudbe prestale test ponovljivosti in oblikovati primerne cene. To ji je onemogočilo učinkovito obrambo v posameznem postopku nadzora. Izpodbijane odločbe iz teh razlogov ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka ni upoštevala dodatnih prihodkov zaradi dokupa višje hitrosti in boljše programske sheme ter pravilnega števila naročnikov. Postopka ni zaključila v štirih mesecih od njegove uvedbe.

3.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri že danih razlogih. Tožeča stranka je postavila previsoke veleprodajne cene za storitve operaterskega dostopa. Vodilni proizvod TopTrio A 10M/2M preko FTTH je prodajala po prenizki ceni. S takim ravnanjem je kršila obveznosti iz Regulatorne odločbe. Izpodbijana odločba ni zahtevala retroaktivne izpolnitve, temveč odstranitev nepravilnosti in vzpostavitev zakonitega stanja s popravo cen za dano obdobje. V nasprotnem primeru bi obveljale previsoke cene, tožeča stranka pa bi obdržala tak neupravičen prihodek. Vzorčne ponudbe so bile objavljene na spletni strani tožeče stranke in ta bi jih lahko popravila. Operaterji niso prosti pri oblikovanju cen in pogojev v pogodbenih razmerjih, ker gre za reguliran upoštevni trg. Z nadzorom nad izpolnjevanjem obveznosti Regulatorne odločbe tožena stranka ni posegla v civilnopravna razmerja. Ukrep tudi ni vplival na izvršitev Regulacijske odločbe, saj je bilo v njenem nadzoru zaključeno, da cene niso primerne. Vodilne proizvode je identificirala po kriterijih Regulatorne odločbe (tržni delež - priključki in vrednost - prihodki) ter na podlagi podatkov tožeče stranke. Vse je v tabelah posredovala tožeči stranki; pojasnila je katere vhodne podatke je uporabila in kako, za katero obdobje, kot tudi katerih ni upoštevala in zakaj. Tožeča stranka je razpolagala z ažurnim modelom, čeprav ga ni potrebovala za oblikovanje cen. Njena dolžnost je bila, da zagotovi zadostno razliko med cenami. Sicer je način testiranja viden iz Regulatorne odločbe. Podatki v modelu so se spreminjali glede na vsakokratne vhodne podatke, način njihove obravnave pa je bil enak. Rokov za uvedbo postopka nadzora Zakon o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju: ZEKom-1) ne predpisuje. Tožena stranka je ustrezno obravnavala mesečne naročnine za dokup boljše programske sheme (te so bile tržno ovrednotene glede na maloprodajno ponudbo tožeče stranke) in število naročnikov (veleprodajni priključki). Pravilno je razporedila stroške v oziru na to, kdo jih je povzročil in upoštevala povprečne stroške opreme.

Dokazni postopek

4.V tožbi lahko tožeča stranka navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (tretji odstavek 20. člena in 52. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1).

5.Odločb tožene stranke, številki: 06104-7/2019/4 z dne 18. 12. 2019 in 06104-10/2019/19 z dne 19. 5. 2020, tožeča stranka ni izročila. Enako velja za modela izračuna, ki sta bila uporabljena pri izdaji omenjenih aktov.

6.Stranka mora sama predložiti listino, na katero se opira v podkrepitev svojih navedb (prvi odstavek 226. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP in prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Če stranka to dolžnost opusti, sodišče dokaza ne bo izvedlo. Slednje je tožečo stranko na dano pravilo izrecno opozorilo. Sklicevanje na ekonomičnost ni osnovano; tožeča stranka bi lahko modele posredovala na elektronskem mediju (USB ključek ali DVD). Ker tega ni storila, sodišče naštetih odločitev in modelov ni moglo obravnavati. Enako velja za predloga, da prebere celotna spisa tožene stranke številki 06104-10/2019 in 06104-7/2019. Povrh taka dokaza nista določna. Sodišču ni znano, katere dokumente točno je imela tožeča stranka v mislih, sama pa jih ni opredelila.

7.Vzorčne ponudbe za lokalni dostop na fiksni lokaciji, čistopis z dne 30. 4. 2021 (priloga A5), Spremembe in dopolnitve Vzorčne ponudbe za lokalni dostop na fiksni lokaciji z dne 30. 4. 2021 (priloga A6), izpis s spletne strani tožeče stranke z dne 7. 8. 2021 (priloga A7) in Spremembe in dopolnitve vzorčne ponudbe za lokalni dostop na fiksni lokaciji z dne 2. 12. 2019 (priloga A8) sodišče ni vzelo v obzir. Teh listin tožeča stranka ni ponudila v postopku izdaje izpodbijane odločbe, niti ni, kljub temu da jo je sodišče opomnilo, navedla, zakaj to ni storila (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Pri tem ne gre prezreti, da je našteti spremembi in dopolnitvi ter vzorčni ponudbi ustvarila sama in je do njih imela dostop.

8.Nenazadnje pa, kot bo vidno iz nadaljnje obrazložitve, vsi ti dokazi niso bili pomembni za rešitev tega upravnega spora (tretji odstavek 287. člena ZPP in prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

9.Sodišče je prebralo ostale listine, ki sta jih stranki izročili (priloge A1 do A4, A9, B1 in B2) ter upravni spis številka 06104-1/2018.

Materialno pravo

10.Tožena stranka mora v rednih časovnih intervalih analizirati upoštevne trge produktov in storitev na področju elektronskih komunikacij (prvi odstavek 100. člena in prvi odstavek 99. člena ZEKom-1). Če na podlagi analize upoštevnega trga ugotovi, da ta trg ni dovolj konkurenčen, z odločbo določi operaterja ali operaterje s pomembno tržno močjo na tem trgu (prvi odstavek 101. člena ZEKom-1). S to odločbo jim mora tožena stranka naložiti vsaj eno od obveznosti iz 102. do vključno 107. člena ZEKom-1 (drugi odstavek 101. člena ZEKom-1). Med ostalimi so to lahko obveznosti v zvezi s pokrivanjem stroškov in kontrolo cen, vključno z obveznostmi glede stroškovne naravnanosti cen in obveznostmi glede sistemov stroškovnega računovodstva, v povezavi z zagotavljanjem določene vrste medomrežnega povezovanja oziroma operaterskega dostopa (prvi odstavek 106. člena ZEKom-1).

11.Tožena stranka nadzira izvajanje določb ZEKom-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisov ter splošnih aktov, razen v primerih, ki spadajo v pristojnosti informacijskega pooblaščenca. Opravlja tudi nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov in ukrepov, ki jih sprejema na podlagi ZEKom-1 ter na njegovi podlagi sprejetih predpisov in splošnih aktov (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1). Če pri nadzoru fizičnih in pravnih oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, ugotovi nepravilnosti pri izvajanju določb ZEKom-1 ter na njegovi podlagi izdanih predpisov, splošnih aktov in posamičnih aktov ali ukrepov, ki jih sama sprejema, te osebe o tem pisno obvesti in jim da možnost, da se o zadevi izrečejo v razumnem roku (prvi odstavek 224. člena ZEKom-1). Po prejemu odgovora ali po poteku roka za odgovor lahko zahteva ustavitev kršitve takoj ali v razumnem roku ter hkrati sprejme ustrezne in sorazmerne ukrepe za zagotovitev odprave nepravilnosti (drugi odstavek 224. člena ZEKom-1). Z odločbo, izdano v postopku nadzora, ki vsebuje ukrepe in razloge za odpravo nepravilnosti ter razumen rok za izpolnitev naloženih ukrepov, lahko tožena stranka naloži tudi prekinitev ali odložitev zagotavljanja storitev ali paketa storitev, ki bi lahko, če bi se nadaljevale, zelo škodile konkurenci, vse dokler oseba iz prvega odstavka tega člena ne izpolni obveznosti dostopa na podlagi analize trga (tretji odstavek 224. člena ZEKom-1).

12.V postopku nadzora se uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor, če z ZEKom-1 ni določeno drugače (prvi odstavek 223. člena ZEKom-1). Glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena z Zakonom o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN) ali s posebnimi zakoni, ki urejajo delovanja inšpekcij, se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (Zakon o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju: ZUP; drugi odstavek 3. člena ZIN). Tožena stranka vodi postopek in izdaja odločbe ter druge posamične akte po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če z ZEKom-1 ni določeno drugače (prvi odstavek 191. člena ZEKom-1).

13.Med drugim se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) kot tudi odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).

K I. točki izreka

14.Tožba ni utemeljena.

O ničnosti

15.Uvodoma je tožeča stranka trdila, da zadeva ni upravnega narave in ne sodi v pristojnost tožene stranke (1. točka prvega odstavka 129. člena, 1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Ocenila je še, da je ni mogoče izvršiti (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).

16.Tožena stranka je ponovno izvedla nadzor nad izvajanjem Regulatorne odločbe (prvi odstavek 224. člena ZEKom-1). Z njo je bila tožeči stranki med ostalim naložena obveznost cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva (16.c) točka Regulatorne odločbe).

17.Jasno je, da je v upravnih postopkih mogoče odločati le o upravnih zadevah. Tako je odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku in sodi v sodno pristojnost, nična (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Enako velja za zadevo, o kateri ni mogoče odločati pred upravnim organom (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). V obeh primerih gre za tako imenovano absolutno stvarno nepristojnost: nezmožnost kateregakoli upravnega organa, da pravno upoštevno presodi zadevo. Z drugimi besedami, v primeru absolutne stvarne nepristojnosti odločba ne sme biti izdana, saj v materialnih predpisih ni pravnega temelja za odločanje v upravnem postopku.

18.Toda tožena stranka ni posegla v sodno pristojnost pravdnega sodišča, niti v civilno pravna razmerja. Ena od njenih zakonsko predpisanih nalog je nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov in ukrepov, ki jih je sprejela po ZEKom-1 ter na njegovi podlagi sprejetih predpisov in splošnih aktov (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1). Sem sodi preverjanje, ali je tožeča stranka, kot operater s pomembno tržno močjo, izpolnjevala obveznosti, ki so ji bile naložene z Regulatorno odločbo in sicer po korakih, kot so jih predvidevala pravila 224. člena ZEKom-1. Ta inšpekcija je bila brez dvoma v pristojnosti tožene stranke in ne sodišča; seveda se je vodila po upravnem postopku (prvi odstavek 221. člena, prvi odstavek 223. člena ZEKom-1 in drugi odstavek 3. člena ZIN ter prvi odstavek 191. člena ZEKom-1).

19.Regulacija operaterjev s pomembno tržno močjo je vključevala možnost cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva (106. člen ZEKom-1). Tako je tožena stranka z Regulatorno odločbo tožeči stranki naložila, da upošteva gospodarsko ponovljivost cen za storitve veleprodajnega lokalnega dostopa na fiksni lokaciji do NGA omrežja (16.c) točka Regulatorne odločbe). Iskalci dostopa so morali biti sposobni ponoviti ponudbo tožeče stranke s tehničnega in ekonomskega vidika. Zadnje je pomenilo, da so lahko ponovili maloprodajno ponudbo tožeče stranke.

20.V ponovnem postopku nadzora je tožena stranka, po preskusu gospodarske ponovljivosti, zaključila, da je tožeča stranka v času od 4. 2. 2018 do 21. 3. 2018 iskalcem dostopa zaračunavala previsoko ceno storitev veleprodajnega lokalnega dostopa na fiksni lokaciji do NGA omrežja. Odprava te kršitve obveznosti iz 16.c) točke Regulatorne odločbe je obsegala popravo vzorčnih ponudb, objavo obvestil o spremembi cen veleprodajnega lokalnega dostopa do NGA omrežja na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg in vračilo razlik med cenami iskalcem dostopa.

21.Kot rečeno, je bila tožena stranka pristojna za nadzor (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1). Ko je ugotovila opisane nepravilnosti, je morala izreči ustrezne ukrepe (tretji odstavek 224. člena ZEKom-1). Regulatorna odločba je tožeči stranki, kot operaterju s pomembno tržno močjo (prvi odstavek 101. člena ZEKom-1), določila obveznost cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva (drugi odstavek 101. člena in 106. člen ZEKom-1). Slednji ima na določenem trgu javnih komunikacijskih storitev (tako imenovanem upoštevnem trgu) položaj, enakovreden prevladujočemu položaju, torej tak ekonomski vpliv, ki omogoča znatno samostojnost nasproti konkurentom, uporabnikom in potrošnikom (prvi odstavek 95. člena ZEKom-1). Še drugače, za operaterje s pomembno tržno močjo je veljala posebna zakonska ureditev, ki je preprečevala izkrivitev ali omejitev konkurence na trgih elektronskih komunikacij.¹⁷ Dani ukrepi so zasledovali ravno ta cilj. Njihovo izvajanje pa je preverjala tožena stranka (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1).

22.Povedano velja tudi za očitke o civilnih pravnih razmerjih. Na dlani je, da so obveznosti operaterjev s pomembno tržno močjo po 101. členu ZEKom-1, usmerjene v izboljšanje konkurenčnosti na določenem upoštevnem trgu.¹⁸ Med te spadajo tudi dolžnosti v zvezi s pokrivanjem stroškov in kontrolo cen. Splošno gledano je reguliranje zadnjih poseg v pogodbeno avtonomijo strank. Vendar je imela tožena stranka za svoje ravnanje zakonsko pooblastilo.¹⁹ Določitev obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva ter nadzor nad temi ukrepi (106. člen in prvi odstavek 221. člena ZEKom-1), skupaj zagotavljajo zadostno konkurenco na upoštevnem trgu. Tožeča stranka je bila dolžna upoštevati cenovne omejitve.²⁰ Ker jih ni, je tožena stranka pravilno izdala izpodbijano odločbo.

23.Nična je odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Neizvršljivost je lahko pravne ali dejanske narave. V prvem primeru izrek odločbe nasprotuje pravnemu redu do te mere, da je glede na dovoljeno oziroma zapovedano dejanje ali ukrepanje veljavna ustavna oziroma zakonska ureditev sama po sebi ovira za možnost izvršitve priznane pravice ali naložene obveznosti. Dejansko pa je odločba neizvršljiva takrat, ko je objektivno gledano ni mogoče izvršiti.²¹

24.Pričujoča zadeva ni taka. Izrek izpodbijane odločbe ne oponira pravnemu redu, vsebovani ukrep pa je objektivno²² mogoče izvršiti. Tožena stranka je naložila tožeči stranki, da odpravi kršitev obveznosti iz 16.c) točke Regulatorne odločbe na način, da za storitve veleprodajnega osrednjega dostopa na fiksni lokaciji do NGA omrežja, za katere je tožena stranka od 4. 2. 2018 do 21. 3. 2018 zaračunavala previsoke cene, upošteva gospodarsko ponovljivost, objavi popravljeni vzorčni ponudbi in obvestilo o njih ter povrne razliko v cenah iskalcem dostopa (1. in 2. točka izpodbijane odločbe). Kot tak je izrek določen; obveznost tožeče stranke je opredeljena.

25.V postopku nadzora se uporablja ZIN (prvi odstavek 223. člena ZEKom-1). Ker nima pravil o izreku odločbe, pride v poštev 213. člen ZUP (drugi odstavek 3. člena ZIN). Ta v šestem odstavku zahteva, da je izrek kratek in določen. Pojem določnosti se nanaša na vsebino pravic ali obveznosti oziroma pravnih koristi.²³ Povedano drugače, izrek mora biti konkreten (točno ravnanje ali opustitev) in nedvoumen.

26.Povzeto potrjuje tudi sodna praksa. Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu X Ips 37/2021 z dne 9. 6. 2021 na splošno razpravljalo o določnosti izreka,²⁴ ki nalaga obveznost (13. in 14. točka), kot tudi o izreku ukrepa po 224. členu ZEKom-1. Slednji mora biti ustrezen in sorazmeren za odpravo ugotovljene nezakonitosti. Gre torej za ravnanja, ki vzpostavijo zakonito stanje; ukrep je ustrezen le, če to lahko doseže.²⁵

27.Izrek izpodbijane odločbe je določen, natančen, jasen in kot tak ne dopušča različnih tolmačenj. Vsebuje predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti²⁶ tožeče stranke. Ta mora upoštevati gospodarsko ponovljivost in za čas od 4. 2. 2018 do 21. 3. 2018, popraviti vzorčni ponudbi z nižjimi cenami, o tem objaviti sporočilo in vrniti razlike v cenah iskalcem dostopa, v dvajsetih dneh od vročitve izpodbijane odločbe. Določene so kršitve 16.c) točke izreka Regulatorne odločbe in ravnanja, s katerimi jih je treba odpraviti.

28.Prav tako ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da "<em>ne more spremeniti neobstoječih vzorčnih ponudb</em>" in da jo izpodbijana odločba sili, da spreminja cene za nazaj.²⁷ Vzorčni ponudbi, ki sta veljali od 4. 2. 2018 do 21. 3. 2018 danes res ne veljata več. To pa ne pomeni, da tožeča stranka ne more odpraviti uveljavljanih kršitev iz izpodbijane odločbe. Ravno obratno, tožeča stranka je v skladu z izpodbijano odločbo dolžna popraviti vzorčni ponudbi, ki sta veljali od 4. 2. 2018 do 21. 3. 2018. O tem mora obvestiti iskalce dostopa in jim vrniti razlike v ceni. Ne gre za retroaktivno ravnanje, temveč, kot naglašeno, odpravo kršitve. Navsezadnje vsaka odprava kršitve predpostavlja njen obstoj in je v tem smislu usmerjena v popravo preteklih dejanj. Preveritev, ali cene omogočajo gospodarsko ponovljivost, pa je po naravi stvari mogoča šele, ko so cene dane (znane), objavljene in jih iskalci dostopa plačujejo. Kot tak je nadzor časovno poznejši.

29.Na navedbe tožene stranke glede dvajsetdnevnega roka pa je sodišče že odgovorilo z zgornjo obrazložitvijo. Šlo je za nadzor in tožena stranka je določila čas za odpravo nepravilnosti (drugi odstavek 224. člena ZEKom-1). Cilj odločbe, izdane v postopku nadzora, je ustavitev oziroma odstranitev kršitev. S tega vidika že pojmovno ne more priti do oporekanja Regulatorni odločbi.

30.Tožeča stranka se je v podkrepitev svojih navedb sklicevala še na odločitve naslovnega sodišča. V njih pa so bili obravnavani drugačni dejanski in materialnopravni položaji. Tako se je v sodbi I U 1802/2016 z dne 18. 12. 2018 ukvarjalo z ukrepom, ki je tožeči stranki nalagal, da ustavi upočasnjevanje internetnega prometa v določenem preteklem obdobju (med 23. 7. 2015 in 23. 9. 2015). Očitno je, da primerjava ni možna; hitrosti interneta za nazaj gotovo ni mogoče povečati. Podobno velja za sodbi I U 157/2017 z dne 12. 2. 2018 in I U 91/2012 z dne 18. 12. 2012. Teh gradbenih inšpekcij ni mogoče enačiti z nadzorom po ZEKom-1; vzporednic glede dejanskega stanja in materialnega prava sodišče ni našlo.

O zmotni uporabi materialnega prava

31.Ena od nalog tožene stranke je, kot razloženo, da prepozna operaterje s pomembno tržno močjo (prvi odstavek 101. člena, prvi odstavek 100. člena, prvi odstavek 99. člena in prvi odstavek 95. člena ZEKom-1²⁸). Če analiza upoštevnega trga pokaže, da ta ni dovolj konkurenčen, je dolžna takemu operaterju naložiti obveznosti, ki bodo to stanje popravile.²⁹ To stori z regulatorno odločbo (prvi in drugi odstavek 101. člena ZEKom-1).

32.Za konkurenčnost upoštevnega trga pa ni dovolj zgolj identifikacija operaterja s pomembno tržno močjo in postavitev zahtev za njeno vzpostavitev. Konkurenčne pogoje in možnost prostega vstopa na trg za potencialne operaterje se lahko doseže le, če se te zaveze upoštevajo in izvajajo. Po drugi strani to vodi v zbliževanje ponudb storitev in s tem dodano vrednost za končne uporabnike.³⁰ Za to pa je nujen nadzor.³¹ Tega, kot že poudarjeno, izvaja tožena stranka (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1).

33.Poleg regulatornih odločb, tožena stranka izdaja odločbe v postopku nadzora. Izpodbijana odločba sodi med zadnje. Kot taka obsega ukrepe in razloge za odpravo nepravilnosti (tretji odstavek 224. člena ZEKom-1³²). Z nadzorno odločbo tožena stranka odredi ravnanja, s katerimi se odpravijo nepravilnosti in vzpostavi zakonito stanje.³³ Enostavno rečeno, tožena stranka skrbi, da operaterji s pomembno tržno močjo spoštujejo regulatorne odločbe. Njihova vsebina je v tem pogledu materialno pravo.³⁴

34.Opisana izhodišča so začetna točka presoje zakonitosti nadzorne odločbe.

35.S 16. c) točko Regulatorne odločbe je bila tožeči stranki naložena obveznost, da za storitve veleprodajnega lokalnega dostopa na fiksni lokaciji do NGA omrežja upošteva gospodarsko ponovljivost; s 16. d) točko pa, da za preverjanje ali je to izpolnila, tožeči stranki posreduje določene podatke in informacije.

36.Regulatorna odločba je tudi določila kriterije in preskusa gospodarske ponovljivosti.³⁵ Prve je tožena stranka sicer povzela v svoji odločitvi (strani 10 d0 18 izpodbijane odločbe).

37.Očitek, da tožena stranka ni ustrezno uporabila meril za opredelitev vodilnih maloprodajnih proizvodov po Regulatorni odločbi, ni osnovan. To preprosto ne drži. Razen omembe števila priključkov in prihodkov TopTria A 10M/2M, tožeča stranka ni točno pojasnila, katerih kriterijev Regulatorne odločbe tožena stranka ni upoštevala ali pa je to storila napačno. Navedbe tožeče stranke v tej smeri (strani 9 in 10 tožbe) so splošne. Določnih tožbenih trditev tudi ne morejo nadomestiti citati sodbe naslovnega sodišča I U 2549/2018 z dne 14. 5. 2020. Sicer pa je tožena stranka sledila Regulatorni odločbi in določila vodilne maloprodajne proizvode glede na tržni delež (število priključkov) in vrednost (prihodke; prva alineja 16. c) točke Regulatorne odločbe). To je vidno iz izpodbijane odločbe na straneh 4, 6, 7 in tabel na straneh 11, 12, 13, 15, 17;³⁶ natančne številke pa so na zgoščenkah (del upravnega spisa: primeroma tabele 06104 1 2018 100 AKOS - ERT model_22.3._5.4.2018, izročene tožeči stranki dne 21. 10. 2019³⁷). Znan je bil časovni okvir: število priključkov je bilo zajeto na dan vročitve Regulatorne odločbe, prihodki pa v preteklem letu pred njeno uveljavitvijo (prva alineja 16. c) točke Regulatorne odločbe).³⁸

38.Enako velja za tožbeno navajanje, da ni jasno, ali proizvod, ki ga je tožena stranka prepoznala za vodilnega, izpolnjuje kriterije iz Regulatorne odločbe. Tudi to je povsem pavšalno (stran 10 tožbe) in kot tako ni terjalo odziv sodišča. Vseeno pa to nima pomislekov, da je TopTrio A 10M/2M vodilni proizvod. Naloga tožene stranke je bila, da oceni, ali je možno ponoviti ponudbo tožeče stranke za obstoječa vodilna maloprodajna proizvoda preko NGA bakrenega omrežja in dva preko optičnega omrežja (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1 in druga alineja 16. c) točke Regulatorne odločbe). To je storila na način, kot ji ga je velevala Regulatorna odločba: najprej je toženo stranko pozvala, da ji posreduje podatke o obstoječih vodilnih maloprodajnih proizvodih (prva alineja 16. d) točke Regulatorne odločbe³⁹). Le-ta je bila dolžna sporočiti ime proizvoda, tehnologijo, hitrost, druge značilnosti in kriterij (tržni delež - število priključkov oziroma prihodki). Prejete podatke je nato tožena stranka uporabila za preskus gospodarske ponovljivosti.

39.Tožeča stranka je imela še dvome o možnostih upoštevanja posameznih programskih shem in hitrosti.⁴⁰ Slednje bi po njenem mnenju morale biti v izreku Regulatorne odločbe. Kot je sodišče že naglasilo, predstavlja Regulatorna odločba vsebinsko gledano materialno pravo in kot taka narekuje ravnanje pri nadzoru. Prepričanje tožeče stranke, da to oziroma nekaj ni povzeto v izreku Regulatorne odločbe, že zato ni umestno. Poleg tega predmet zadevnega upravnega spora ni presoja zakonitosti in pravilnosti Regulatorne odločbe oziroma njenega izreka, temveč izpodbijane nadzorne odločbe. Ta že po naravi stvari vsebuje ukrepe in razloge za odpravo nepravilnosti (tretji odstavek 224. člena ZEKom-1).⁴¹ Končno izrek Regulatorne odločbe obsega predmet postopka in je kratek ter določen (prvi in šesti odstavek 213. člena ZUP). Razlogi, med ostalim podrobnosti izvedbe preskusa, niti ne spadajo v njeno obrazložitev (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).⁴²

O kršitvah pravil upravnega postopka

40.V prvi vrsti je tožeča stranka ponavljala, da ni imela dostopa do končnega modela preskusa gospodarske ponovljivosti in da so zaključki tožene stranke oprti na trditve, dane v drugem postopku.

41.Regulatorna odločba (prvi in drugi odstavek 101. člena ZEKom-1) je kajpada izhodišče nadzora: z njim se preveri, ali operater s pomembno tržno močjo upošteva Regulatorno odločbo (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1). Tožeča stranka je imela obveznost cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva (16. točka Regulatorne odločbe; 106. člen ZEKom-1).

42.Njeno zatrjevanje, da ni bila seznanjena z modelom preskusa gospodarske ponovljivosti, nima teže. Tožena stranka ji ga je nazadnje izročila na zgoščenki s Pozivom številka 06104-1/2018/120 z dne 14. 5. 2021.⁴³ Pred tem ga je prejela že 21. 10. 2019, kar je potrdila v Zapisniku o prevzemu številka 06104-1/2018/100. V tej luči insistiranje, da ji ni bila omogočena učinkovita obramba in da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, nima podlage v ravnanju tožene stranke.

43.Kljub temu tudi sledeče tožbene navedbe o tem modelu niso osnovane. Sodišče se strinja, da to niso preproste matematične operacije. Toda tožeča stranka je spregledala dvoje. Najprej velja, kot že zgoraj, da je tožena stranka predpisala obveznost cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva z Regulatorno odločbo (106. člen ZEKom-1⁴⁴).⁴⁵ To seveda pomeni, da so v njej določena merila te obveznosti (drugi odstavek 101. člena ZEKom-1). To je navsezadnje priznala tudi tožeča stranka sama, ko je v tožbi zapisala:⁴⁶ "<em>Medtem sam izrek regulatorne odločbe ne daje jasnih napotkov, kaj pomeni pojem gospodarske ponovljivosti in kako pravilno izvesti test ERT, zaradi česar je bistveno, da ima tožeča stranka ustrezen model, ki ga bo za preverjanje ustreznosti izvrševanja obveznosti uporabila tudi tožena stranka, s čemer bi bil dosežen namen ex-ante regulacije.</em>

" V postopku nadzora pa je tožena stranka preverila le, ali se Regulatorna odločba spoštuje - torej ali je tožeča stranka upoštevala gospodarsko ponovljivost. Kriteriji slednje pa so del Regulatorne odločbe in kot taki niso predmet te sodne presoje.

44.Povedano potrjuje Priporočilo Komisije z dne 11. 9. 2013 o doslednih obveznostih nediskriminacije ter metodologijah za izračun stroškov za spodbujanje (v nadaljevanju: Priporočilo 2013), na katerega se je sklicevala tožeča stranka. Drži, da Priporočilo 2013 v 57. točki govori o objavi načrta in podrobnosti predhodnega preskusa gospodarske ponovljivosti: "Ko je bil ukrep sprejet, bi moral NRO na svojem spletišču objaviti načrt in podrobnosti o predhodnem preskusu gospodarske ponovljivosti kot del končnega ukrepa. NRO bi moral razmisliti o uporabi orodij za izvrševanje, določenih v regulativnem okviru, za zagotavljanje skladnosti z vsemi vidiki naloženih ukrepov." To je torej del končnega ukrepa in ne nadzora. Taisto drži za Uvodno izjavo 66, kjer je izrecno navedeno, da mora nacionalni regulativni organ "v svojem ukrepu, sprejetem na podlagi analize trga, določiti in vnaprej objaviti postopek in parametre, ki jih bo uporabil pri opravljanju predhodnega preskusa gospodarske ponovljivosti." Taisto je mogoče razbrati iz Uvodne izjave 67 Priporočila 2013.

45.Navsezadnje so podatki, potrebni za oceno gospodarske ponovljivosti, njeni; sama jih je posredovala (prva alineja 16. d) točke Regulatorne odločbe). Šlo je za njene lastne informacije. Različice rezultatov modela so odsev teh podatkov. Gospodarska ponovljivost se je nanašala na vodilne maloprodajne proizvode z vidika tržnega deleža (števila priključkov na dan vročitve Regulatorne odločbe) in vrednosti (prihodki leto dni pred uveljavitvijo Regulatorne odločbe; prva alineja 16.c) točka Regulatorne odločbe). V tem pomenu so vztrajanja, da je tožena stranka združila različne proizvode, spodletela.

46.Na tem mestu sodišče pripominja, da je preskus gospodarske ponovljivosti eden od instrumentov regulacije operaterjev s pomembno tržno močjo (95., 96., 99., 100., 101. in 106. člen ZEKom-1). Njihov cilj je vzpostavitev učinkovite konkurence na trgu elektronskih telekomunikacij; da operaterji s pomembno tržno močjo ne zlorabijo prožnosti pri določanju cen in izključijo (možne) konkurente.

47.Po Priporočilu 2013 je rok za začetek preskusa gospodarske ponovljivosti tri mesece od uvedbe maloprodajnega proizvoda, za konec pa štiri mesece (56.(b) točka Priporočila 2013). Brez dvoma ta rok ni prekluzivnega značaja in v tem smislu zastaralni. Taka razlaga bi vodila v izkrivitev smotra regulacije operaterjev s pomembno tržno močjo: namen teh rokov je omogočiti vstop na trg potencialni konkurenci in ne zaščiti koristi operaterjev s pomembno tržno močjo. Sploh pa v položaju, ko je prišlo do več sprememb ponudbe tožeče stranke in so se vrstili številni pozivi k izjasnitvi ter dostavi podatkov, jim tožena stranka niti ni mogla slediti. To pa ne pomeni, da je prišlo do okrnitve namena preskusa, pravne varnosti in predvidljivosti. Ravno nasprotno, šele vsi potrebni in popolni podatki so zagotovili, da bo preskus gospodarske ponovljivosti opravljen pravilno. Sicer je tožeča stranka zatrjevala obstoj kršitev na hipotetični ravni, brez določnih posledic na njeni strani; kot tako pa je brezpredmetno.

48.Glede primernosti lastnih cen, pa sodišče napotuje na razlago tožene stranke. Ključno je, da tožeča stranka zagotovi gospodarsko ponovljivost: da konkurenci omogoči, da oblikuje enako ponudbo kot sama.

49.Kateri sklepi tožene stranke naj bi temeljili na navedbah, podanih v drugih postopkih, tožeča stranka ni pojasnila. Omenila ni niti na katere navedbe leti ta pripomba.

50.Do kršitve tridesetdnevnega roka za objavo vzorčne ponudbe iz 15. točke Regulatorne odločbe pa ne more priti. Ne gre za iste obveznosti; prva je bila tožeči stranki dana v okviru določitve operaterja s pomembno tržno močjo, medtem ko je druga dolžnost tožeče stranke, da odpravi kršitve Regulatorne odločbe. Še drugače, dvajsetdnevni rok je čas, v katerem mora tožeča stranka vzpostaviti zakonito stanje (tretji odstavek 224- člena ZEKom-1).

51.Vsa ostala tožbena navajanja o okrnitvi pravice do izjave, učinkovite obrambe in nesorazmernosti posega (stran 15 tožbe) so povsem splošnega značaja. Sodišče zato usmerja na že dano razlago in jih kot taka zavrača.

Še o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju

52.Kot zadnje je tožeča stranka prepričana, da tožena stranka ni pravilno uporabila vhodnih podatkov. Po njene mnenju ni vzela v obzir dodatnih prihodkov zaradi dokupa višje hitrosti in boljše programske sheme, niti pravilnega števila naročnikov.

53.Tožena stranka je v skladu s predhodno sodbo naslovnega sodišča preverila gospodarsko ponovljivost z oglaševano programsko shemo ter hitrostjo, ločeno za nove in za obstoječe naročnike. To je vidno iz tabel pod točkam a.4.2., a.4.3. na strani 12 in 13 ter b.4.2. na strani 17 izpodbijane odločbe. V obzir je vzela možnost doplačila za boljšo programsko shemo, kot je izhajala iz maloprodajne ponudbe vodilnega proizvoda tožeče stranke. Stališče tožeče stranke, da bi morala to storiti za vsa naročila katerekoli boljše programske sheme in hitrosti, je zmotno. Nadzirala se je namreč maloprodajna ponudba vodilnega proizvoda. V tem okviru je Regulatorna odločba predvidela preskus gospodarske ponovljivosti na posameznih različicah TV shem. Sodišče ponovno izpostavlja, da je v tem oziru Regulatorna odločba materialno pravo. Ne gre prezreti še, da je tožena stranka ravnala po Priporočilu 2013.

54.Grajanje izpodbijane odločbe glede števila naročnikov sodišče odklanja. Za veleprodajne cene je tožena stranka pravilno upoštevala veleprodajne priključke (število priključkov iskalcev dostopa) in ne tudi priključke končnih uporabnikov maloprodajnih storitev. Ta pristop je razumen in skladen s Priporočilom 2013 in Smernicami o regulativnem računovodskem pristopu k preskusu ekonomske ponovljivosti (predhodni/sektorski testi zmanjševanja marže) Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (v nadaljevanju: Smernice). Priporočilo 2013 pri ustreznih reguliranih veleprodajnih vložkih in ustreznih referenčnih govori o vložkih, "ki se uporabljajo ali jih bodo predvidoma uporabljali tisti, ki želijo imeti dostop" (prvi pododstavek (iii) odstavka; podobno o "tretjih strankah, ki želijo imeti dostop" v šestem pododstavku (iii) odstavka Priporočila 2013. To pa so v primeru veleprodajne cene seveda veleprodajni priključki oziroma število priključkov iskalcev dostopa. Povedanemu pritrjujejo še Smernice na več odsekih. Sicer pa svojega drugačnega naziranja tožeča stranka ni primerno argumentirala, niti podprla z dokazi. Ni podala razlogov za obračunavanje maloprodajnih priključkov pri analizi veleprodajne cene, niti jih ni dokazno podkrepila.

55.Priporočila 2013 nimajo podrobnejše razčlenitve prodajnih stroškov. Mednje so splošno uvrščeni stroški maloprodajnih dejavnosti, vključno s trženjem, pridobivanjem odjemalcev, izdajo računov in drugi stroški omrežja (6.(f) točka Priporočila 2013). Nacionalni regulativni organi jih lahko natančneje kategorizirajo. To je tožena stranka storila. Na letni ravni je celotne stroške razporedila na stroške pridobivanja novih strank in stroške upravljanja ter vzdrževanja obstoječih naročnikov.

56.S tem je tožena stranka maloprodajne stroške pripisala tistim, za katere so nastali. Z drugimi besedami, razdelila jih je med uporabnike, ki so jih povzročili; za stroške prodajne provizije je upoštevala nove naročnike. Ta način je okvirno označen v Smernicah. Po oceni sodišča je to omogočilo zanesljiv preskus gospodarske ponovljivosti in posledično zaščito konkurence, zlasti ko ni druge stroškovno naravnane regulacije cen (drugi odstavek 106. člena ZEKom-1). Na drugi strani tožeča stranka ni razložila zakaj bi bilo za obstoječe naročnike treba uporabiti ravno znesek 25,48 EUR.

57.Zapisano drži tudi za režijske stroške, stroške podpore in klicnega centra ter stroške marketinga. Zadnji dvoji so bili potrebni tako za obstoječe, kot za pridobivanje novih naročnikov. Sodišče je prepričano, da je tožeča stranka z določenim oglaševanjem merila (in dosegla) nove naročnike, saj je gospodarski subjekt, ki nastopa na trgu. To pomeni, da si prizadeva za poslovanje, ki prinaša dobiček. K slednjemu pripomorejo tudi novi naročniki, zato je utemeljen sklep, da jih je skušala pritegniti z oglaševanjem. V sama razmerja med obstoječimi in novimi uporabniki (%) pri posameznih stroškovnih postavkah pa se tožeča stranka ni spustila. Sodišče se jim zato ni posvetilo.

58.Režijske stroške je tožena stranka določila v sorazmerju z višino razporejenih maloprodajnih stroškov. Njim tožeča stranka niti ni precizirano oporekala v tožbi. Navrgla je le, da je njihov izračun napačen. Tak tožbeni ugovor je pavšalen.

59.Stroške modemov in TV pretvornikov pa je tožena stranka kot povprečne štela za obstoječe in nove uporabnike. Kot take, povprečne stroške opreme, jih ni pripisala le novim uporabnikom. Omenjena metoda tožene stranke je prilagojena dejstvu, da je življenjska doba opreme in posledično njena amortizacija različna (drugi pododstavek (v) odstavka Priloge II Priporočila 2013). Brez dvoma se oprema amortizira tako pri novih, kot pri obstoječih uporabnikih. Tudi enkratni stroški opreme pri zamenjavi paketov so bili obračunani v povprečju in jih je tožena stranka zato štela za nove in obstoječe uporabnike. Oboje, enkratne in mesečne maloprodajne stroške na priključek je alocirala na naročnike. S to metodologijo je tožena stranka zajela novo in obnovljeno opremo. Izkustveno je logičen zaključek, da obnovljena oprema nima enake življenjske dobe kot nova. V to smer uperjena očitanja tožeče stranke zato niso na mestu.

60.Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Na koncu sodišče še pristavlja, da je tožeča stranka razpolagala s svojimi podatki in bi prej nanizana nestrinjanja lahko konkretizirala in dokazala. Sodna presoja je začrtana s tožbenim predlogom (prvi odstavek 40. člena ZUS-1).

Sklepno

61.Sodišče še dodaja, da se je že ubadalo z nadzorom Regulatorne odločbe v več upravnih sporih. Vendar pa so bile obravnavane drugačne dejanske in materialnopravne situacije, zato med njimi ni mogoče potegniti vzporednic. Povrh v večini ni šlo za ponovljene postopke.

62.Za zadeve, kjer pa je v ponovljenih postopkih zaključilo, da odločitev tožene stranke ni mogoče preizkusiti, naslovno sodišče še enkrat opozarja, da se je v predmetnem upravnem sporu odzvalo le na določne tožbene navedbe. O dilemah, ki jih tožeča stranka ni konkretno izpostavila, ni polemiziralo.

63.Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

64.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Strokovno tudi Economic Replicability Test - ERT.

2Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 109/2012 z dne 31. 12. 2012, 110/2013 z dne 27. 12. 2013, 81/2015 z dne 30. 10. 2015, 40/2017 z dne 21. 7. 2017 ter odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-65/13-19 z dne 3. 7. 2014 in U-I-49/17-24. U-I-98/17-24 z dne 28. 3. 2019.

3Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009.

4Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 26/1999 z dne 15. 4. 1999, 96/2002 z dne 14. 11. 2002, 110/2002 z dne 18. 12. 2002, 2/2004 z dne 15. 1. 2004, 52/2007 z dne 12. 6. 2007, 45/2008 z dne 8. 5. 2008, 74/2012 z dne 8. 10. 2012, 10/2017 z dne 27. 2. 2017, 32/2018 z dne 11. 5. 2018 in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije številke U-I-255/99-28 z dne 5. 6. 2003, U-I-145/03-9 z dne 23. 6. 2005, Up-258/03-14 z dne 22. 9. 2005, U-I-55/04-10 ter Up-90/04-15 z dne 6. 4. 2006, U-I-146/07-34 z dne 13. 11. 2008, U-I-279/08-8 z dne 17. 12. 2008, U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009, U-I-164/09-13 z dne 4. 2. 2010, U-I-200/09-14 z dne 20. 5. 2010, U-I-161/10-12 z dne 9. 12. 2010, U-I-74/12-6 z dne 13. 9. 2012, U-I-290/12-9 z dne 25. 4. 2013, U-I-134/10-28 z dne 24. 10.2013 ter U-I-48/11-10, Up-274/11-9 z dne 16. 1. 2014, U-I-74/14-9 z dne 17. 6. 2016 in U-I-5/16-9 z dne 19. 1. 2017.

5Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, stran 427.

6Gre za dokumente, objavljene na spletnih straneh tožeče stranke, torej je imela dostop do njih.

7Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 924/2006 z dne 28. 5. 2009, 8. točka, II Ips 301/2006 z dne 4. 12. 2008, sedmi odstavek in II Ips 231/2003 z dne 6. 5. 2004, deseti odstavek.

8

Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 1613/2006 z dne 10. 9. 2009, 9. točka, X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019, 12. točka, X Ips 147/2016 z dne 24. 1. 2018, 10. točka, X Ips 265/2015 z dne 30. 8. 2017, 16. točka, X Ips 341/2015 z dne 7. 12. 2016, 10. in 11. točka ter številne druge.

Operater s pomembno tržno močjo je operater, ki ima sam ali skupaj z drugimi operaterji na določenem trgu javnih komunikacijskih omrežij oziroma javnih komunikacijskih storitev (upoštevnem trgu) položaj, enakovreden prevladujočemu položaju, torej tak ekonomski vpliv, da mu omogoča znatno samostojnost nasproti konkurentom, uporabnikom in potrošnikom (prvi odstavek 95. člena ZEKom-1).

Primerjaj še prvi odstavek 191. člena ZEKom-1: tožena stranka vodi postopek in izdaja odločbe ter druge posamične akte po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če z ZEKom-1 ni določeno drugače.

Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 56/2002 z dne 28. 6. 2002, 26/2007 z dne 23. 3. 2007 in 40/2014 z dne 3. 6. 2014.

Vilko Androjna, Erik Kerševan; Upravno procesno pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, stran 464.

Vilko Androjna, Erik Kerševan; Upravno procesno pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, stran 465. Enako Erik Kerševan in Janez Čebulj: Komentar Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, strani 27 in 741. Primerjaj še sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 121/2021 z dne 25. 10. 2021, 10 točka.

Faze postopka so bile usklajene s takrat veljavno Direktivo 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (v nadaljevanju: Direktiva o odobritvi; objavljena v Uradnem listu Evropske unije UL L 108 z dne 24. 4. 2002).

Šlo je za ceno storitve dostopa do razvezanega dostopa do optične krajevne zanke v točka - točka omrežju, prek katere se je zagotavljal TopTrio A s hitrostjo 10M/2M po tehnologiji FTTH in ceno storitve dostopa do virtualno razvezanega lokalnega dostopa (VULA) do pasivnega optičnega omrežja (PON) v točka - več točk omrežju, prek katere se je zagotavljal TopTrio A hitrostjo 10M/2M po tehnologiji FTTH.

Predlog Zakona o elektronskih komunikacijah z dne 27. 9. 2012, EVA 2012-330-0058, stran 231. Tožena stranka skrbi za spodbujanje konkurence (195. člen ZEKom-1).

Predlog Zakona o elektronskih komunikacijah z dne 27. 9. 2012, EVA 2012-330-0058, strani 233 in 234.

Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 110/2015 z dne 25. 10. 2016, Slovenije 9. točka.

Kot pod prejšnjo opombo.

Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: X Ips 5/2022 z dne 15. 3. 2023, 23. točka, X Ips 4/2019 z dne 23. 10. 2019, 18. točka, I Up 164/2016 z dne 5. 1. 2017, 15. točka, X Ips 242/2013 z dne 2. 9. 2015, 23. točka in tam naštete sodbe, X Ips 748/2006 z dne 30. 8 2007, štirinajsti odstavek. Primerjaj še Vilko Androjna, Erik Kerševan; Upravno procesno pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, stran 594.

Objektivnost se izraža v tem, da nihče in pod nikakršnimi pogoji ne more izvršiti odločbe (Janez Čebulj: Komentar Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, stran 741).

Polonca Kovač: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, stran 437.

Pri tem je analiziralo do takrat obstoječo sodno prakso (13. točka tega sklepa).

16. točka citiranega sklepa.

Vilko Androjna, Erik Kerševan; Upravno procesno pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, stran 413.

Tožba z dne 17. 8. 2021, strani 6 in 7.

Ta pravila so bila usklajena s tedaj veljavno točko b) drugega odstavka 8. člena in 14. členom Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (v nadaljevanju: Okvirna direktiva; objavljena v Uradnem listu Evropske unije UL L 108 z dne 24. 4. 2002).

Predlog Zakona o elektronskih komunikacijah z dne 27. 9. 2012, EVA 2012-330-0058, stran 232. Primerjaj še četrti odstavek 16. člena Okvirne direktive.

V tem smislu je Vrhovno sodišče Republike Slovenije opredelilo funkcije tožene stranke (sklep X Ips 492/2008 z dne 30. 12. 2010, 13. točka).

Sicer obstaja možnost, da se operater nekonkurenčno obnaša.

Ta določba je bila odraz tretjega odstavka 10. člena Direktive o odobritvi.

Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 37/2021 z dne 9. 6. 2021, 16. točka.

Primerjaj prvi odstavek 221. člena ZEKom-1, kjer je izrecno navedeno, da se nadzira izvajanje vseh posamičnih aktov in ukrepov, sprejetih na podlagi ZEKom-1.

Strani 112 do 125 Regulatorne odločbe; stran 28 izpodbijane odločbe.

Rezultati preskusa gospodarske ponovljivosti so v stolpcu 6 tabele 1 (strani 8 in 9 izpodbijane odločbe).

Tudi v tabelah ERT model obnova 4.2.-21.3.2018, priloga k pozivu številka 06104-1/2018/120 z dne 14. 5. 2021.

Tožena stranka je časovno obdobje omenila v številnih pozivih za izjasnitev, na primer 06104-1/2018/72 z dne 20. 2. 2018, številka 06104-1/2018/7 z dne 26. 3. 2018, 06104-1/2018/11 z dne 17. 4. 2018 in tako naprej, nazadnje številka 06104-172018/120 z dne 14. 5. 2021. Vidno je tudi iz tabele CPE strošek - 20 042018 ver1. Na koncu je tožeča stranka po pozivih izročila podatke za predmetno obdobje.

Prvič s pozivom za izjasnitev številka 06104-1/2018/2 z dne 20. 2. 2018, ki mu jih je sledilo še enaindvajset, zadnji številka 06104-1/2018/120 z dne 14. 5. 2021. Opravljena sta bila tudi dva inšpekcijska pregleda in dve ustni obravnavi.

Te navedbe je tožeča stranka uvrstila k ugovorom o dejanskem stanju; po vsebini gre za očitanje kršitve materialnega prava.

Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 49/2012 z dne 12. 12. 2012, 9. točka in X Ips 448/2012 z dne 17. 4. 2013, 10. točka.

Polonca Kovač: Komentar Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, stran 440. Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije G 25/2012 z dne 14. 1. 2014, 8., 9. in 10. točka.

V tem pozivu je med prilogami izrecno našteta zgoščenka z ERT modelom. To je tožeča stranka potrdila v tožbi, stran 11.

Primerjaj 13. člen Direktive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (v nadaljevanju: Direktiva o dostopu; objavljena v Uradnem listu Evropske unije L 108/7 z dne 24. 4. 2002 in L 337/27 z dne 18. 12. 2009).

Po opravljeni analizi upoštevnih trgov (100. člen ZEKom-1).

Stran 12 tožbe.

Objavljeno v Uradnem listu Evropske unije L 251/13 z dne 21. 9. 2013.

Podčrtalo sodišče.

Podčrtalo sodišče.

Šlo je za odgovore na pozive, omenjene pod opombo 39.

Predlog Zakona o elektronskih komunikacijah z dne 27. 9. 2012, EVA 2012-330-0058, stran 9; Uvodna izjava 20 in 13. člen Direktive o dostopu; Uvodna izjava 62 Priporočila 2013.

Preko dvajset; glej opombo 39.

Gre za sodbo I U 2549/2018 z dne 14. 5. 2020.

Te je posredovala tožeča stranka.

Stran 119 Regulatorne odločbe.

Glej 41. točko te obrazložitve.

(iv) odstavek Priporočila 2013.

Ustanovljen z Uredbo (ES) številka 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in Urada. Kratica za ta organ je BEREC. Prizadeva si za cilje iz 8. člena Okvirne Direktive oziroma 3. člena Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju: Evropski zakonik o elektronskih komunikacijah; objavljen v Uradnem listu Evropske unije L 321/36 z dne 17. 12. 2018 in L 333/80 z dne 27. 12. 2022). Ti vključujejo spodbujanje povezljivosti in dostop do zelo visokozmogljivih omrežij, učinkovito konkurenco pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih zmogljivosti, omogočanje čim večjih koristi državljanov Evropske unije pri izbiri, ceni in kakovosti na podlagi učinkovite konkurence.

BoR (14) 190 z dne 5. 12. 2014, objavljene na spletni strani www.berec. europe.eu.

Te so pripomoček nacionalnih regulativnih organov za razumevanje oziroma razlago Priporočila 2013 v zvezi s predhodnim preskusom gospodarske ponovljivosti (uvod Smernic, stran 5).

Primeroma na strani 12.

Zakaj, na primer, bi bilo treba pri veleprodajni ceni za stroške najemnine in elektrike upoštevati maloprodaje priključke.

Glej tabelo a.1.4.3. in b.4.2 na straneh 13 in 17 izpodbijane odločbe.

Smernice, stran 20.

Podobno drugi odstavek 13. člena Direktive o dostopu oziroma drugi odstavek 74. člena Evropskega zakonika o elektronskih komunikacijah.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o elektronskih komunikacijah (2012) - ZEKom-1 - člen 99, 100, 106, 221, 221/1

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 226, 226/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.