Jedro

Ni razvidno, da se predlagateljeve navedbe o kršitvi načela zaslišanja stranke v upravnem postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP, ki naj bi jo zagrešil upravni organ, nanašajo na katero od stališč, ki bi ga sodišče sprejelo v okviru presoje vložene tožbe. Iz priložene sodbe namreč ne izhaja, da je Upravno sodišče presojalo navedeno kršitev upravnega postopka, niti da je bila ta s tožbo sploh zatrjevana in tega tudi predlagatelj ne trdi. Ker sodišče o tem ni zavzelo stališča, mu ni mogoče očitati, da je stališče napačno. To ima za posledico, da v predlogu za dopustitev revizije ni, niti ne more biti obrazloženo, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito oziroma zakaj bi za odpravo te v tožbi zatrjevane kršitve moralo zagotoviti tožniku pravico do izjave na sicer opravljeni glavni obravnavi, ki pa se je pravilno vabljeni tožnik ni udeležil (na naroku ga je opravičil oče).

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je zavrnilo tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33006-19418/2018/2 z dne 3. 8. 2018 (v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 33006-161/2018/4 z dne 29. 10. 2018). Z navedeno odločbo upravnega organa prve stopnje je bila zavrnjena tožnikova vloga za dodelitev sredstev za odpravo posledic naravne nesreče zaradi suše v letu 2017. 2. V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče zavrnilo tožbeno stališče, da upravni organ pri izračunu nastale škode zaradi suše ne bi smelo upoštevati površin vseh kmetijskih zemljišč tožnikovega kmetijskega gospodarstva, ampak samo poškodovane površine. Navedlo je, da to izhaja že iz jezikovne razlage druge alineje 3. točke prvega odstavka 4. člena Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (v nadaljevanju ZOPNN), poleg tega pa tudi iz formule, določene v točki 5.4. Programa odprave posledic škode v kmetijstvu z dne 24. 5. 2018, ki ga je sprejela vlada.

3. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije.

4. Predlog ni popoln.

5. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 367. a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6. Iz te določbe izhaja, da je revizija kot izredno pravno sredstvo namenjena doseganju navedenih objektivnih ciljev. Temu sledijo določbe 367. b člena ZPP s tem, ko je določeno, da mora predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek). Če stranka ne ravna po četrtem odstavku tega člena, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek).

7. Navedenim zahtevam predlagatelj ni zadostil. V predlogu je namreč navedel le, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava preko sodne prakse, ker da glede vprašanja, ki je predmet predloga za dopustitev revizije, sodna praksa upravnih sodišč ni enotna oziroma tovrstne sodne prakse sploh ni. Pri tem pa ni jasno in konkretno navedel oziroma izpostavil spornega pravnega vprašanja, o katerem naj bi odločalo revizijsko sodišče v povezavi z enim od dopustnih revizijskih razlogov, to je bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Tako tudi ni razvidno, da se predlagateljeve navedbe o kršitvi načela zaslišanja stranke v upravnem postopku iz prvega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP),1 ki naj bi jo zagrešil upravni organ, nanašajo na katero od stališč, ki bi ga sodišče sprejelo v okviru presoje vložene tožbe. Iz priložene sodbe namreč ne izhaja, da je Upravno sodišče presojalo navedeno kršitev upravnega postopka, niti da je bila ta s tožbo sploh zatrjevana in tega tudi predlagatelj ne trdi. Ker sodišče o tem ni zavzelo stališča, mu ni mogoče očitati, da je stališče napačno. To ima za posledico, da v predlogu za dopustitev revizije ni, niti ne more biti obrazloženo, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito oziroma zakaj bi za odpravo te v tožbi zatrjevane kršitve moralo zagotoviti tožniku pravico do izjave na sicer opravljeni glavni obravnavi, ki pa se je pravilno vabljeni tožnik ni udeležil (na naroku ga je opravičil oče).

8. Prav tako ni natančno in konkretno navedeno sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, v zvezi z okoliščino, da je Upravno sodišče opravilo glavno obravnavo in odločilo v zadevi, ne da bi izvedlo dokaz s tožnikovim (predlagateljevim) zaslišanjem.

9. Predlagatelj ni izkazal niti trditve o neenotni sodni praksi Upravnega sodišča glede razlage načela zaslišanja stranke v upravnem postopku. Navedba, da je isto sodišče v zadevi II U 375/2018 ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo istega prvostopenjskega upravnega organa odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, v predlagateljevi zadevi pa je ob enakem dejanskem stanju tožbo zavrnilo, že sama po sebi ne zadosti zahtevi po natančnem in konkretnem opisu neenotnosti sodne prakse. V obravnavani zadevi je to še toliko bolj očitno, ker v sodbi Upravnega sodišča, kot pojasnjeno, o tem načelu upravnega postopka ni stališča, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o vzpostavitvi neenotne sodne prakse glede razlage relevantne določbe ZUP.

10. Predlagatelj še pavšalno očita, da odločitev ni skladna z določbami 39. in 40. člena ZOPNN ter da ni jasno in ustrezno obrazloženo, na kakšni pravni podlagi se pri izračunu v imenovalcu uporabi seštevek vseh GERK-ov posameznega kmetijskega gospodarstva in ne samo poškodovanih, saj da navedba točke Programa odprave posledic škode v kmetijstvu z dne 24. 5. 2018, ki je podzakonski akt, ni dovolj. Vendar tudi glede teh vidikov ni natančno in konkretno navedel spornega pravnega vprašanja in prekršenega pravnega pravila.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo (šesti odstavek 367.b člena ZPP).

1 Ta določa, da preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke).