Jedro

Ker ZLPP izrecno določa, da se ta zakon ne uporablja za banke in zavarovalnice, ni pogojev za uvedbo postopka za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka na vrnitev vrednostnih papirjev v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zadevi denacionalizacije vrednostnih papirjev. V obrazložitvi navaja, da je iz zahteve razvidno, da se le-ta nanaša na določene predvojne vrednostne papirje, ki so jih izdale banke in druge bančne organizacije. Izdajo predlagane začasne odredbe ureja zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP - Uradni list RS, št. 55/92), vendar le-ta v 2. alinei 1. odstavka 2. člena izrecno določa, da se ta zakon ne uporablja za banke in zavarovalnice. Zato ni pogojev za uvedbo predlaganega postopka. Nadalje še navaja, da tudi druge finančne listine (obveznice in zavarovalna polica) niso podlaga za denacionalizacijo, ker gre za dajatev iz obligacijskega oz. kreditnega odnosa.

Tožeča stranka v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da so njenemu pokojnemu očetu med okupacijo v NDH bili odvzeti različni vrednostni papirji. Pokojnemu očetu so bile odvzete delnice Državne investicijske banke v Zagrebu, delnice Narodne banke v Beogradu, delnice Ljubljanske kreditne banke, vrednostni papirji za stabilizacijsko posojilo in polici za življenjsko zavarovanje. Na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Zagrebu iz leta 1946 in 1947 bi vsi navedeni vrednostni papirji sicer morali biti vrnjeni pokojnemu očetu, vendar nikdar niso bili vrnjeni. Če zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ni mogoče uporabljati za takšne subjekte, bi bila dolžnost tožene stranke, da predlaga dopolnitev zakona in omogoči vrnitev tudi takšnega premoženja. Pričakovala je tudi napotilo, kaj bi kot dedinja morala storiti, da bi ji bili vrnjeni odvzeti vrednostni papirji. Dvomi tudi, da je podlaga za zavrženje zahteve in meni, da bi kvečjemu njena zahteva lahko bila zavrnjena. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tožba ni utemeljena.

Tožnica je zahtevala izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka na vrnitev vrednostnih papirjev v procesu lastninjenja. Glede na to, da je bil navedeni predlog vložen 4.3.1993, torej v 3-mesečnem roku po uveljavitvi ZLPP in upoštevajoč zahtevo, da se izloči iz procesa lastninjenja premoženje, katerega vrnitev zahteva, je po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno to zahtevo obravnavala po ZLPP. Navedeni zakon namreč v 2. poglavju (od 9. do 16. člena) ureja zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Toda tožena stranka pravilno ugotavlja, da se po izrecni določbi 2. alinee 1. odstavka 2. člena ta zakon ne uporablja za banke in zavarovalnice. V obravnavani zadevi se zahteva vrnitev vrednostnih papirjev teh organizacij. Zato je tožena stranka pravilno zaključila, da ni pogojev za uvedbo postopka za zavarovanje takšnega zahtevka in je utemeljeno zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrgla.

Čeprav tožena stranka glede na vsebino zahtevka, ki se je nanašal na izdajo začasne odredbe, ni bila dolžna dajati pojasnila o možnosti vračanja vrednostnih papirjev, je glede tega dala sicer kratko, vendar pravilno pojasnilo. Po zakonu o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I) se vrača tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v 3. členu zakona ali na način, kot je to določeno v 4. in 5. členu. Za premoženje v smislu tega zakona se štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oz. kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb (1. odstavek 8. člena). Po določbi 17. člena ZDen so premične stvari lahko le izjemoma predmet denacionalizacije, če so izpolnjeni pogoji iz tega člena. Vendar glede na značaj vrednostnih papirjev le-teh ni mogoče šteti za premičnine, ki se vračajo po ZDen, ki seveda velja na območju Republike Slovenije, tožnica pa sama navaja, da so vrednostni papirji bili odvzeti njenemu očetu v NDH. Zmotno je tudi tožničino prepričanje, da bi tožena stranka morala predlagati dopolnitev zakona, saj je zakonsko urejanje posameznih področij v pristojnosti zakonodajalca.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.