Jedro

Zaradi pridržančevega doslednrga odklanjanja terapije, ki mu je zunaj zavoda ni mogoče zagotoviti, bi bilo s prenehanjem pridržanja ogroženo predvsem pridržančevo zdravstveno stanje in s tem povzročena huda škoda njemu samemu. Res je pravici do zdravljenja enakovredna pravica do odklonitve zdravljenja; vendar pod pogojem proste izbire – da je torej oboleli sposoben sam sprejeti zavestno odločitev o tem, kar za obravnavan primer ne velja.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26. 5. 2009 že petič podaljšalo pridržanje A. A. v Zavodu Hrastovec – Trate za dobo enega leta. Tako je odločilo sklicujoč se na določbe 79. člena v zvezi s 70. členom za obravnavan primer še upoštevnega Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) po tem, ko je ugotovilo, da gre pri pridržancu, ki ni sposoben sam sprejeti zavestne odločitve o zdravljenju in ki mu je bila v letu 2002 odvzeta poslovna sposobnost, še vedno za kronično duševno bolezen shizofrenijo paranoidnega tipa. Kot razlog za vnovično podaljšanje pridržanja je sodišče upoštevalo zlasti pridržančevo dosledno odklanjanje terapije, ki mu je zunaj zavoda ni mogoče zagotoviti, zaradi česar bi bilo s prenehanjem pridržanja ogroženo predvsem njegovo zdravstveno stanje in s tem njemu samemu povzročena huda škoda; ugotovilo je, da se pridržančevo stanje od zadnjega podaljšanja pridržanja ni bistveno spremenilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo pridržančevega odvetnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je pridržančev odvetnik vložil revizijo. Kot revizijska razloga uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava, sicer pa v pretežni meri ponavlja navedbe iz dosedanjih revizij. Graja obrazložitev sklepov sodišč obeh stopenj, ki je po njegovem mnenju oprta na dejstvo, da bi pridržani ob opustitvi izvajanja odrejene mu terapije lahko postal ogrožujoč za okolico. Slednje ocenjuje kot zgolj predvidevanje zdravnikov psihiatrov, ki nima opore v izvedenih dokazih. Iz izpovedb zdravstvenega osebja namreč izhaja, da se pridržani v zavodu primerno obnaša, je samostojen v vseh aktivnostih, sodeluje v delovni terapiji in ni agresiven. Tudi ob izhodih s pridržanim ni težav in ni nikakršnih izbruhov nasilja, kar naj bi pomenilo, da pogoji za pridržanje v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Zavrača tudi ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o pridržančevi nekritičnosti in neuvidevnosti do bolezni, saj zdravil ne odklanja; o tem se le želi posvetovati s svojim osebnim zdravnikom, ki je najbolje seznanjen z njegovim zdravstvenim stanjem. Pridržani ima po oporoki svojih staršev zapisano pravico bivanja v hiši sestre B. B., vključno s pravico do najnujnejše oskrbe; to bi mu ob pripadajoči socialni pomoči zagotavljalo ustrezne pogoje za bivanje zunaj zavoda. Sicer pa je pravici do zdravljenja povsem enakovredna tudi pravica do odklonitve zdravljenja. Predlaga razveljavitev sklepov sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP je bil izvod revizije poslan Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V odgovor revizijskim očitkom, povzetim iz doslej že obravnavanih revizij v tem postopku, zadošča napotitev revidenta na razloge sklepov revizijskega sodišča II Ips 663/2006 z dne 28. 9. 2009 in II Ips 722/2007 z dne 27. 9. 2007. Že tedaj je bilo namreč pojasnjeno, da pomenijo revizijske trditve o zgolj predvidevanju zdravnikov psihiatrov glede možnosti pridržančevega ogrožanja drugih v primeru prenehanja pridržanja, ki naj ne bi imelo opore v izvedenih dokazih, izpodbijanje v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). To velja tudi za ugotovitev sodišč o pridržančevi nekritičnosti do svoje bolezni, o njegovem odklanjanju nujne terapije in o neobstoju pogojev za njegovo samostojno bivanje zunaj zavoda. Sploh pa v obrazložitvi sklepov sodišč prve in druge stopnje nakazana možnost pridržančevega ogrožanja drugih v primeru prenehanja pridržanja ni odločilen razlog za izpodbijano pravnomočno odločitev. Kot takega sta sodišči prve in druge stopnje tudi tokrat materialnopravno pravilno šteli pridržančevo dosledno odklanjanje terapije, ki mu je zunaj zavoda ni mogoče zagotoviti, zaradi česar bi bilo s prenehanjem pridržanja ogroženo predvsem pridržančevo zdravstveno stanje in s tem povzročena huda škoda njemu samemu. S tem v zvezi se ni stanje v ničemer spremenilo, saj pridržanec jemanje predpisanih zdravil še vedno vztrajno odklanja, izvajanja nujno potrebnih terapevtskih ukrepov zunaj zavoda pa mu po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni mogoče zagotoviti. Res je pravici do zdravljenja enakovredna pravica do odklonitve zdravljenja; vendar pod pogojem proste izbire – da je torej oboleli sposoben sam sprejeti zavestno odločitev o tem, kar za obravnavan primer ne velja.

7. Uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb (nepravdnega) postopka revident ni konkretiziral ali kakorkoli obrazložil, po uradni dolžnosti pa preizkusa formalnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve revizijsko sodišče ne opravi (371. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker uveljavljan in tudi po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, in ker ostalih revizijskih navedb ni mogoče uvrstiti med upoštevne revizijske razloge, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP kot neutemeljeno zavrniti.