Jedro

Glede na prevladujoč javni interes v postopkih dodelitve in odvzema državne pomoči, sodišče izvršitev odločbe odloži le izjemoma, to je, če tožeča stranka izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti.

Izrek

Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 16. 3. 2015 vložila tožbo zoper odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33121-30/2009/36 z dne 9. 1. 2014, s katero ji je bila naložena vrnitev sredstev v višini 200.000,00 EUR, ki jih je prejela na podlagi odločbe iste agencije št. 33121-3072009/9 z dne 2. 9. 2009 (točka 1. izreka), v roku 8 dni od vročitve izpodbijane odločbe (točka 2. izreka). Z isto odločbo je bilo odločeno, da se tožeča stranka izključi iz ukrepa 312 Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij do 31. 12. 2014 (točka 3. izreka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 4. izreka). Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe v kateri sodišču predlaga, da na podlagi določila drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločbe ter razveljavi vsa opravljena neposredna dejanja izvršbe.

V predlogu navaja, da bo v primeru takojšnje izvršbe izpodbijane odločbe postala insolventna, saj ne razpolaga z likvidnostnimi sredstvi v zadostni višini, niti teh sredstev ne bo mogla pridobiti dovolj hitro. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju v drugem odstavku 14. člena določa, da velja družba za trajneje nelikvidno in s tem insolventno, če več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njenih obveznosti izkazanih v javno objavljenem letnem poročilu. Iz letnega poročila izhaja, da znašajo obveznosti tožeče stranke skupno 494,684 EUR, zato znesek 200.000,00 EUR, ki ji je naložen v vračilo močno presega 20 % obveznosti. Tožeča stranka teh sredstev ne bo mogla zagotoviti v dveh mesecih, zato bo prisiljena predlagati začetek stečajnega postopka nad družbo. S tem pa bo tožeči stranki nedvomno nastala hujša gospodarska škoda, ki se je naknadno ne bo dalo sanirati, saj bo tožeča stranka kot pravni subjekt prenehala obstajati pred meritorno odločitvijo o izvršilnem naslovu. Predlagana začasna odredba je tako sorazmerna s posegom in posledicami, saj bi izdana odredba le ohranila določeno stanje brez nalaganja aktivnega ravnanja katere od strank postopka.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

Tožeča stranka nastanek težko popravljive škode utemeljuje z razlogi, s katerimi dokazuje, da bi v primeru izvršitve izpodbijane odločbe tožeča stranka postala insolventna v posledici tega pa bi morala sprožiti postopke v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), s čemer naj bi tožeči stranki nedvomno nastala hujša gospodarska škoda, ki se je naknadno ne bi dalo sanirati. Kot je bilo že navedeno je pogoj za odložitev izvršitve izkazan nastanek težko popravljive škode, ki grozi tožeči stranki zaradi izvršitve izpodbijanega akta, ki bi bila v primeru, če tožeča stranka s tožbo uspe težko popravljiva in hkrati takšna, da pretehta javno korist, ki jo izpodbijani akt zasleduje. Pri odločanju o začasni odredbi mora namreč sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost nasprotnih strank in prizadetost javne koristi.

V primeru izdaje odločb iz naslova kmetijske politike je tehtanje javnega interesa in interesov strank v postopkih izdaje odločb iz naslovov ukrepov kmetijske politike opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal, da pritožba zoper sklep prve stopnje ne zadrži izvršitve. Glede na prevladujoč javni interes v postopkih dodelitve in odvzema državne pomoči, sodišče izvršitev odločbe odloži le izjemoma, to je, če tožeča stranka izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti. Takšnih okoliščin pa z navedenim pavšalnim zatrjevanjem težko popravljive škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi potencialnega nastanka insolventnosti ne izkazuje. Tožeča stranka bi namreč morala že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe natančneje opredeliti v čem in kako ji bo nastala nepopravljiva škoda, ter za to navesti dejstva in dokaze na temelju katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da ji bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe taka škoda nastala, česar pa tožeča stranka s predloženimi dokazi ni izkazala.

Glede na to, da tožeča stranka ni verjetno izkazala težko popravljive škode, ki je eden izmed pogojev določenih v drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ni izpolnjen eden izmed pogojev določenih v drugem odstavku 32. člena ZUS-1, zato je moralo sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.