Jedro

Izpolnitveni zahtevek in temu zahtevku nasprotna izpolnitvena obveznost, sta temeljno upravičenje in temeljna obveznost, ki nastaneta kot neposredna pravna posledica veljavno sklenjene pogodbe. Temeljno načelo obligacijskih razmerij je izpolnitev prevzetih obveznosti, in sicer pošteno v vsem kot se glasijo. Vse dokler pogodba velja, sta jo dolžni stranki izpolnjevati tako, kot je bilo med njima sporazumno dogovorjeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.461,07 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 46708/2013 z dne 3.4. 2013 vzdržalo v veljavi v 1. odstavku izreka, kot je to razvidno iz I. točke izreka izpodbijane sodbe ter v 3. odstavku za izvršilne stroške v višini 330,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2013 dalje, (II.) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. odstavku izreka za zakonske zamudne obresti od zneskov, specificirano navedenih v II. točki izreka izpodbijane sodbe ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, (III.) sklep o izvršbi razveljavilo v 1. odstavku izreka za plačilo zneska 395,16 EUR in v tem delu postopek ustavilo ter (IV.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I. in IV. točko izreka navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba sodišču prve stopnje očita zmotno presojo, da razmerje med toženo stranko in Mestno občino ... (v nadaljevanju: MO) na podlagi Pogodbe o izvajanju javno-zasebnega partnerstva za izvedbo projekta Nadgradnja in avtomatizacija cestnega prometa v MO ... z dne 12. 1. 2012, ni imela odločilnega vpliva na izpolnitev obveznosti tožene stranke, tudi v pritožbi pa ponavlja svoje stališče, da je bila tožba vložena preuranjeno. Pri tem se (ponovno) sklicuje na dogovor tožene stranke s podizvajalci (med drugim tudi tožečo stranko), po katerem naj bi le-ti počakali na plačilo svojih terjatev, dokler tožena stranka zoper MO ne bo uveljavila svojega plačila.

6. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Tožena stranka ne izpodbija (tudi sicer pravilne) ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil rok zapadlosti vtoževanih računov 180 dni, prav tako ne, da so bile vse terjatve tožeče stranke že zapadle, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo (to pa je bilo 25. 5. 2015; prim. prvi odstavek 291. člena ZPP). Neprerekana (in neizpodbita) je ostala ugotovitev, da je tožeča stranka vsa dela, ki jih je tožena stranka naročila in tožeča stranka z vtoževanimi računu zaračunala, tudi izvedla. Čim pa je temu tako, se tožena stranka ne more sklicevati na to, da opravljenega dela ni dolžna plačati vse do takrat, ko bo sama prejela plačilo od MO.

7. Izpolnitveni zahtevek in temu zahtevku nasprotna izpolnitvena obveznost, sta temeljno upravičenje in temeljna obveznost, ki nastaneta kot neposredna pravna posledica veljavno sklenjene pogodbe. Temeljno načelo obligacijskih razmerij je izpolnitev prevzetih obveznosti (9. člen OZ), in sicer pošteno v vsem kot se glasijo (prvi odstavek 239. člena OZ). Vse dokler pogodba velja, sta jo dolžni stranki izpolnjevati tako, kot je bilo med njima sporazumno dogovorjeno. Zato je materialnopravno pravilen pristop sodišča prve stopnje sodišča, ko je presojalo, ali sta pravdni stranki izpolnili svoje pogodbe obveznosti oziroma ali je dokazan morebiten drugačen dogovor (po katerem naj bi podizvajalci, med njimi tudi tožeča stranka, soglašali, da bodo dobili svoje terjatve plačane, ko bo tožena stranka prejela plačilo od MO). Ker je ugotovilo, da tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da je svojo obveznost izpolnila, prav tako pa tudi ni dokazala kakršnega koli drugačnega (v pritožbi: ustnega) dogovora, je tožbenemu zahtevku pravilno (delno) ugodilo.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da bi o zatrjevanih dogovorih vedel povedati A. A., ki ga je tožena stranka predlagala kot pričo, sodišče prve stopnje pa tega dokaza ni izvedlo, s čemer tožena stranka meri na absolutno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba namreč ne izpodbija pravilne ugotovitve, da tožena stranka ni navedla ne kdaj, ne s kom naj bi bil tak dogovor sklenjen, tega pa ni storila niti v pritožbi. Odveč je zato pritožbeno sklicevanje, da bi zaslišanje navedene priče popolnoma spremenilo ugotovljeno dejansko stanje, prav tako pa sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve, ko navedene priče (ob povsem pavšalnih navedbah) ni zaslišalo. Tudi sicer pa višje sodišče opozarja, da je bila navedena priča na naroku 25. 5. 2015 predlagana v dokaz navedb, da so bili roki zapadlosti v skladu s pogodbenimi določili podaljšani (kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in v posledici te ugotovitve tožbenemu zahtevku le delno ugodilo), ne pa v dokaz trditev, da je bil s tožečo stranko sklenjen (ustni) dogovor o tem, da se s plačilom počaka do ureditve razmer z MO.

9. Dogovor, da bo naročnik izvajalcu (v konkretnem primeru podizvajalcu) plačal dolgovani znesek, ko bo prejel plačilo s strani investitorja oziroma svojega naročnika, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev (odložnega) pogoja. Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati (takojšnjo) izpolnitev. Takšno stališče se je uveljavilo tudi v sodni praksi, zaradi česar pritožbenim navedbam tudi iz tega razloga ni mogoče slediti.

10. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, na podlagi istega zakonskega določila pa je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.