Jedro

Ni sporno, da družba 2TDK ni ne v lasti SDH ne v upravljanju SDH. Navedeno pomeni, da družba 2TDK v smislu 4. točke 2. člena ZSDH-1 ni družba s kapitalsko naložbo države. To po presoji sodišča potrjuje pravilnost razlage, da ima tudi v drugem odstavku 39. člena istega zakona izraz „gospodarska družba s kapitalsko naložbo države“ enak pomen, kot je opredeljen v 4. točki 2. člena ZSDH-1, v katerem je govora samo o „družbi s kapitalsko naložbo države“.

Odločilno je tudi, da drugi odstavek 39. člena ZSDH-1 poleg tega, da na začetku uporablja izraz „gospodarska družba s kapitalsko naložbo države“, ko določa, da član nadzornega sveta SDH z njo ne sme biti v poslovnem razmerju, v nadaljevanju istega odstavka pri pojasnjevanju, kaj se šteje, da je poslovno razmerje, opredeljuje, da se za poslovno razmerje šteje vsak pravni posel razen poslov, v katerih so člani nadzornega sveta SDH /.../ odjemalci običajnih produktov in storitev „družbe, v kateri SDH ima ali upravlja kapitalsko naložbo“, po splošnih pogojih, ki veljajo za druge subjekte na trgu. Iz same določbe torej izhaja, da se nanaša le na družbe, v katerih SDH ima ali pa upravlja kapitalsko naložbo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se ugotovi, da je sklep Državnega zbora Republike Slovenije številka 450-01/22-5/21 z dne 22. 6. 2022 nezakonit.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 516,67 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijanega akta

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi prve alineje 44. člena Zakona o Slovenskem državnem holdingu (v nadaljevanju ZSDH-1) ter 112. in 201. člena Poslovnika državnega zbora (v nadaljevanju Poslovnik DZ) na seji dne 22. 6. 2022 odpoklicala tožnika z mesta člana nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, d. d. (v nadaljevanju SDH).

2.V obrazložitvi se je tožena stranka sklicevala na 39. člen in 44. člen ZSDH-1. Slednji določa, da lahko člana nadzornega sveta SDH na predlog Vlade odpokliče Državni zbor iz razlogov, navedenih v tej določbi, med drugim v skladu s prvo alinejo 44. člena ZSDH-1, če se naknadno ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev za imenovanje. Na tej podlagi je Vlada 16. 6. 2022 Državnemu zboru v obravnavo posredovala predlog za odpoklic članov nadzornega sveta SDH, s katerim je predlagala odpoklic tožnika z mesta člana nadzornega sveta SDH.

3.Vlada je v predlogu navedla, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 39. člena ZSDH-1, po katerem član nadzornega sveta SDH ne sme biti v poslovnem razmerju z gospodarsko družbo s kapitalsko naložbo države ali z njo povezano družbo. Navedena okoliščina je pri njem nastala 22. 4. 2021, ko je nastopil položaj direktorja 2TDK, Družbe za razvoj projekta, d. o. o. (v nadaljevanju 2TDK).

4.Iz predloga Vlade in uvodne obrazložitve, ki jo je na 4. nujni seji Mandatno-volilne komisije 22. 6. 2022 podal minister za finance, izhaja, da je tožnik ob imenovanju izpolnjeval vse predpisane pogoje, trenutek neizpolnjevanja pogoja iz drugega odstavka 39. člena ZSDH-1 pa je nastopil z njegovim imenovanjem za direktorja 2TDK dne 22. 4. 2021. Vlada se je pri uporabi in razlagi drugega odstavka 39. člena ZSDH-1 sklicevala na poročilo Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK) št. 06210-89/2017-15 z dne 14. 4. 2017, iz katerega izhaja stališče in ravnanje strokovne komisije v zvezi s to določbo v postopku priprave predloga članov nadzornega sveta SDH. Ta je iz postopka izbora izločila kandidata na podlagi drugega odstavka 39. člena ZSDH-1, ker je direktor družbe Eles d. o. o., ki je skladno z ZSDH-1 kapitalska naložba države, s katero SDH sicer ne upravlja, vendar pa ZSDH-1 v drugem odstavku 39. člena določa, da člani nadzornega sveta SDH ne smejo biti v poslovnem razmerju z gospodarsko družbo s kapitalsko naložbo države ali z njo povezano družbo. ZSDH-1 podrobneje ne ureja vprašanja, kaj je pravni posel, zato se uporabijo določbe in razlaga Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz razlage 14. člena OZ izhaja, da so pogodbe dvostranski zavezovalni pravni posli. Ker so vse pogodbe pravni posli, omejitev iz ZSDH-1 velja ne glede na to, ali bi imel član nadzornega sveta SDH z relevantno družbo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pogodbo o poslovodenju, pogodbo o svetovanju ali katero koli drugo pogodbo, ki se ne nanaša na uporabo običajnih produktov in storitev družbe. Vlada je zaključila, da je 2TDK družba s kapitalsko naložbo države, zato tožnik kot direktor 2TDK ne izpolnjuje pogoja za člana nadzornega sveta SDH iz drugega odstavka 39. člena ZSDH-1.

5.Tožnik je na seji nasprotoval ugotovitvi, da ne izpolnjuje pogojev. Pojasnil je, da poročilo KPK le povzema dejansko stanje in stališče strokovne komisije v enem od konkretnih primerov in ne podaja razlage drugega odstavka 39. člena ZSDH-1. Zavrnil je navedbe, da pravni posel sklenitve pogodbe o zaposlitvi vzpostavlja poslovno razmerje med delodajalcem in zaposlenim, ter se skliceval na Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ki v 11. členu izrecno določa, da se s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi vzpostavlja med pogodbenima strankama delovno in ne poslovno razmerje. Opozoril je tudi na 4. točko 2. člena ZSDH-1, ki definira pomen družbe s kapitalsko naložbo države, in sicer kot družbo, ki je v lasti SDH, in družbo, ki je v upravljanju SDH in v lasti Republike Slovenije. Družba 2TDK ni ne prvo ne drugo, ni v lasti SDH in ni v upravljanju SDH. Razlaga, kot jo navaja predlagatelj, da se omejitev iz drugega odstavka 39. člena ZSDH-1 lahko nanaša tudi na druge kapitalske naložbe, ki niso v upravljanju SDH, po tožnikovem mnenju nima pravne podlage v določbah ZSDH-1.

6.Minister za finance je v odzivu navedel, da predlog Vlade ne temelji na mnenju KPK, temveč na zakonskih določbah, pri čemer je izpostavil, da je treba upoštevati še 3. točko 2. člena ZSDH-1.

7.Večina članic in članov Mandatno-volilne komisije je pritrdila in sledila ugotovitvi Vlade, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za imenovanje iz drugega odstavka 39. člena ZSDH-1, kar je razlog za odpoklic. Mandatno-volilna komisija je zato določila besedilo predloga sklepa za odpoklic tožnika in ga posredovala v odločitev Državnemu zboru. Državni zbor je na 6. izredni seji 22. 6. 2022 po obravnavi predloga sprejel izpodbijani sklep.

Povzetek tožbenih navedb

8.V tožbi tožnik glede dopustnosti upravnega spora pravi, da je izpodbijani sklep upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in da je Državni zbor z njegovim sprejetjem izvrševal svoje zakonsko oblastveno pooblastilo, ki mu ga daje ZSDH-1. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 11/2018 z dne 14. 3. 2019 presodilo, da upravljanje državnega premoženja pomeni izvrševanje upravne funkcije. Tožnik trdi, da je z imenovanjem za člana nadzornega sveta prevzel določene pravice in obveznosti, med drugim tudi pravico sodelovati pri upravljanju javnih zadev (skladno z določilom 44. člena Ustave RS). Ima pravico do dokončanja mandata (na podlagi 2. člena Ustave ima pravico pričakovati, da bo dokončal podeljeni mandat ter da se pogoji med mandatom mimo zakona ne bodo spreminjali) in pravico do osebnega dostojanstva. Predčasna razrešitev oz. odpoklic pomeni poseg v njegov statusno pravno varovan položaj.

9.Glede razlogov za predčasni odpoklic se tožnik ne strinja, da 14. člen OZ med druge pravne posle uvršča tudi pogodbo o zaposlitvi. Ravno nasprotno, med druge pravne posle uvršča le zavezovalne, razpolagalne in korporacijske pravne posle, med njimi pa ni pogodbe o zaposlitvi, ki je urejena v posebnem predpisu. Iz 1. člena ZDR-1 je jasno razvidno, da ta zakon ureja delovna razmerja (in ne pravne posle), ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Tako sklenitev pogodbe o zaposlitvi ne vzpostavlja poslovnega razmerja med delodajalcem in zaposlenim, za katerega velja omejitev iz drugega odstavka 39. člena ZSDH-1, ampak gre za klasično delovno razmerje, ki je urejeno z določili ZDR-1 in ne za drug pravni posel po 14. členu OZ.

10.Po mnenju tožnika družba 2TDK ne sodi pod omejitve iz drugega odstavka 39. člena ZSDH-1. ZSDH-1 v 4. točki 2. člena določa definicijo družb s kapitalsko naložbo države. Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača-Koper (v nadaljevanju ZIUGDT) v 6. členu določa, da ne glede na zakon, ki ureja SDH, upravlja z deležem Republike Slovenije in uresničuje pravice Republike Slovenije kot družbenika v družbi vlada, iz česar jasno izhaja, da se družba 2TDK ne šteje za družbo s kapitalsko naložbo države po 4. točki 2. člena ZSDH-1 v povezavi z drugim odstavkom 39. člena ZSDH-1. Družba 2TDK je namreč v lasti Republike Slovenije in ni družba, ki je izdajateljica kapitalskih naložb v lasti SDH, prav tako ni družba, ki je izdajateljica kapitalskih naložb v upravljanju SDH in v lasti Republike Slovenije.

Tožnik predlaga, da sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa, in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Povzetek odgovora na tožbo

11.Tožena stranka v zvezi s tožnikovim pravnim interesom opozarja, da iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 11/2018 sicer res izhaja, da upravljanje državnega premoženja pomeni izvrševanje upravne funkcije, vendar tega ni mogoče enačiti s pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev v smislu 44. člena Ustave. SDH ne izvaja oblastnih upravičenj in ni izvajalec javne službe. Drži, da je bila z ZSDH-1 na SDH prenesena pristojnost, ki je pred uveljavitvijo ZSDH-1 in še dveh predhodnih zakonov pripadala Vladi - tj. oblasti, vendar je vsebina upravljanja kapitalskih naložb države kot oblike javnega premoženja še vedno le uresničevanje pravic delničarja oz. družbenika in da ta upravičenja z vidika ZSDH-1 in ZGD-1 niso oblastne narave. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ima tožnik pravico do dokončanja mandata ter da se pogoji med mandatom mimo zakona ne smejo spreminjati, je tožena stranka navedla, da se v času mandata tožnika niso spremenili pogoji za člana nadzornega sveta SDH, ampak le okoliščine na strani tožnika. Biti član nadzornega sveta tudi sicer ni pravica posameznika, zato tudi članstvo v nadzornem svetu celo mandatno obdobje ni pravno varovano upravičenje. Enako velja za tožnikove navedbe glede domnevno upravičenega pričakovanja do prihodka do konca zakonsko določenega mandata. Ni povezave med postopanjem Državnega zbora po prvi alineji 44. člena ZSDH-1 in zatrjevano kršitvijo pravice do osebnega dostojanstva, Vlada in Državni zbor pa ne moreta biti odgovorna za vsebino medijskih objav.

12.Glede razlogov za odpoklic je tožena stranka navedla, da pravni posel med drugim povzroči nastanek oziroma prenehanje obligacijskih pravic in obveznosti in da gre za zavezovalni pravni posel. Ker na podlagi takega pravnega posla nastanejo pravice in obveznosti, je zavezovalni pravni posel temelj za nastanek poslovnega obligacijskega razmerja. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je pogodba o zaposlitvi dvostranski pravni posel (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1001/2007 in Pdp 54/2018) in da je za presojo njene veljavnosti odločilnega pomena, ali vsebuje vse bistvene sestavine obligacijske pogodbe. Trditev tožnika, da pogodba o zaposlitvi ni pravni posel, je torej zmotna, saj se z njeno sklenitvijo med podpisnikoma nedvomno vzpostavi obligacijsko razmerje, tj. delovno razmerje.

Glede omejitve iz drugega odstavka 39. člena ZSDH-1 in družbe 2TDK tožena stranka izpostavlja, da je ta družba sicer v lasti Republike Slovenije, ni pa izdajateljica kapitalskih naložb v lasti SDH in ne izdajateljica kapitalskih naložb v upravljanju SDH. Treba je upoštevati tudi zgodovino in vsebino posegov v sistem upravljanja kapitalskih naložb države, ki je bil vzpostavljen z uveljavitvijo ZSDH-1, ter namensko razlago. ZSDH-1 loči med pojmom "kapitalske naložbe države" in "družba s kapitalsko naložbo države". Pojem "kapitalske naložbe države" kot splošen pojem po 3. točki 2. člena ZSDH-1 pomeni kapitalsko naložbo v lasti Republike Slovenije, KAD ali SDH. Pod definicijo tega pojma sodi tudi kapitalska naložba v družbo 2TDK, saj gre za kapitalsko naložbo v lasti Republike Slovenije. Pojem "družba s kapitalsko naložbo države" pa skladno s 4. točko 2. člena ZSDH-1 pomeni pravno osebo, ki je izdajateljica kapitalskih naložb v lasti SDH, in družba, ki je izdajateljica kapitalskih naložb v upravljanju SDH in v lasti Republike Slovenije. Ta drugi pojem je uporabljen le v tistih materialnih določbah ZSDH-1, ki se nanašajo na vodenje poslov SDH, torej na uresničevanje upravljavskih upravičenj uprave SDH v zvezi s kapitalskimi naložbami, ki jih upravlja (17., 18., 21., 23., 24., 32., 56. in 66. člen). Tudi pod definicijo tega drugega pojma je sodila družba 2TDK v obdobju od njene ustanovitve do uveljavitve ZIUGDT v letu 2018, ko je s kapitalsko naložbo v tej družbi upravljal SDH. Te druge definicije ZSDH-1 ne uporablja v 39. členu, ki ureja sestavo nadzornega sveta SDH. Ta določba namreč uporablja besedno zvezo "gospodarske družbe s kapitalsko naložbo države", ki jo je zaradi namena in ciljev zakona v zvezi z ločitvijo funkcije države kot lastnice kapitalskih naložb od drugih funkcij države in preprečevanjem nasprotja interesov, treba razlagati v okviru splošne definicije pojma "kapitalske naložbe države". Kot izhaja iz druge alineje drugega odstavka 1. člena ZSDH-1, je zakonodajalec ob njegovi uveljavitvi v letu 2014 predvidel koncentrirano upravljanje naložb, zaradi vzpostavitve stabilnega lastništva, ki zmanjša stroške upravljanja ter dolgoročno poveča donosnost in vrednost teh naložb za uresničitev gospodarskih in razvojnih ciljev ter ciljev javnega interesa. ZSDH-1 razen izjem od upravljanja SDH, ki jih taksativno našteva v drugem odstavku 19. člena, ni predvidel drugih izjem ali njihove določitve z drugim zakonom. Tem določbam ZSDH-1 so logično sledile tudi njegove druge določbe, vključno s tistimi, ki se nanašajo na pogoje za imenovanje članov organov SDH, pri čemer bi se lahko prepoved vzpostavljenega poslovnega razmerja ob zasledovanju istega namena dejansko omejila na razmerje med članom nadzornega sveta SDH in družbe s kapitalsko naložbo države v upravljanju SDH, saj bi takšna prepoved upoštevala omenjene taksativno naštete izjeme.

Družba 2TDK je bila ustanovljena leta 2016, ZIUGDT pa je z uveljavitvijo leta 2018 v prvem odstavku 6. člena določil, da ne glede na ZSDH-1, z deležem Republike Slovenije v 2TDK upravlja in uresničuje pravice Republike Slovenije kot družbenika v družbi Vlada. Navedena določba ZIUGDT je z vidika 2TDK razveljavila prvi odstavek 19. člena ZSDH-1, po katerem je bil SDH pristojen za upravljanje vseh naložb Republike Slovenije v imenu in za njen račun (razen taksativno določenih izjem v samem ZSDH-1). Vendar navedena določba ZIUGDT ureja le vprašanje, kdo je po novem upravljavec naložbe v 2TDK, ne more pa vplivati na dotedanjo in nadaljnjo razlago vsebine drugih določb ZSDH-1, ki se sploh ne nanašajo na upravljanje naložbe v 2TDK, ampak na ureditev delovanja SDH. Treba je namreč upoštevati, da omejitev članstva v nadzornem svetu SDH upošteva domet koncentriranega upravljanja SDH, ki je predviden ob uveljavitvi ZSDH-1, torej upravljanje vseh naložb Republike Slovenije, razen taksativno naštetih. V obzir je treba vzeti tudi, da zakonodajalec ni predvidel oženja tega dometa z možnostjo dodatnih izjem, temveč njegovo širjenje, kar je dosegel s tretjim odstavkom 19. člena ZSDH-1, po katerem mora ministrstvo, pristojno za finance, nemudoma obvestiti SDH o pridobivanju novih kapitalskih naložb s strani Republike Slovenije. Pred uveljavitvijo ZIUGDT in posegom v sistem upravljanja kapitalskih naložb države, ki je bil vzpostavljen z uveljavitvijo ZSDH-1, sta jezikovna in namenska razlaga določbe drugega odstavka 39. člena ZSDH-1 privedli do enakega rezultata. S posegom ZIUGDT v določbe ZSDH-1 pa prihaja zaradi besedila drugega odstavka 39. člena ZSDH-1 očitno do razhajanja glede jezikovne razlage te določbe, pri čemer namen navedene zakonske omejitve, tj. preprečevanje možnosti nasprotja interesov in koncentriranja vpliva posameznikov pri upravljanju kapitalskih naložb države, ostaja nespremenjen. Namenska oziroma zgodovinska razlaga navedene določbe ZSDH-1 torej ostajata nespremenjeni od uveljavitve ZSDH-1 dalje in se z njuno uporabo ne ustvarja novo pravno pravilo.

V pripravljalni vlogi je tožena stranka še navedla, da zaradi ne povsem posrečene podobnosti izrazov iz 3. in 4. točke 2. člena ZSDH-1, ki po svoji vsebini opisujeta nekoliko različna pravna razmerja, lahko prihaja do vprašanja pravilnega razumevanja vsebine drugega odstavka 39. člena ZSDH-1, vendar je z jezikovno analizo in ob pomoči drugih metod razlage mogoče priti do pravilne razlage. Drugi odstavek 39. člena ZSDH-1 uporablja besedno zvezo "gospodarske družbe s kapitalsko naložbo države" in ne le "družbe s kapitalsko naložbo države", kar kaže na to, da je poudarek na izrazu "kapitalska naložba države". Če bi zakonodajalec želel drugi odstavek 39. člena ZSDH-1 opreti na izraz "družba s kapitalsko naložbo države", bi bil omenjeni pridevnik nedvomno odveč in ga ne bi uporabil. Tako pa je v sporni določbi uporabil pridevnik "gospodarsko", kar jasno kaže na to, da je želel povezati dva različna izraza, in sicer "poslovno razmerje z gospodarsko družbo" (ki sicer ni predmet razlagalne določbe 2. člena zakona) na eni strani in "kapitalska naložba države" (vsebina tega je pojasnjena v 3. točki 2. člena ZSDH-1) na drugi strani, kar je treba upoštevati pri jezikovni razlagi te določbe.

K I. točki izreka:

Glede pravnega interesa za tožbo

Tožnik je v tožbi utemeljeval svoj pravni interes za tožbo. Do nekaterih navedb se je tožena stranka v odgovoru na tožbo izrecno opredelila, pri čemer je predvsem zanikala, da bi lahko šlo za kršitev katere izmed tožnikovih ustavnih pravic, ni pa trdila, da tožnik zoper izpodbijani akt ne bi imel sodnega varstva v upravnem sporu in ni predlagala, naj sodišče tožnikovo tožbo iz tega razloga zavrže. Tudi sicer iz upravno-sodne prakse

jasno izhaja, da je sklep Državnega zbora o razrešitvi z mesta člana nadzornega sveta SDH upravni akt, zato se sodišču z vidika procesnih predpostavk iz 36. člena ZUS-1 ni pojavil dvom, ali tožnik ima sodno varstvo v upravnem sporu.

Presoja tožbe

Tožba je utemeljena.

Odpoklic člana nadzornega sveta SDH ureja ZSDH-1 v 44. členu.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na prvo alinejo 44. člena, ki omogoča odpoklic člana nadzornega sveta, če se naknadno ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev za izvolitev.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožnik pravilno in zakonito odpoklican, ker naj bi bil z dnem, ko je postal direktor družbe 2TDK, izpolnjen položaj iz drugega odstavka 39. člena ZSDH-1, ki določa, da člani nadzornega sveta SDH ne smejo biti v poslovnem razmerju z gospodarsko družbo s kapitalsko naložbo države, pri čemer se za poslovno razmerje šteje vsak pravni posel razen poslov, v katerih so člani nadzornega sveta SDH ter njihovi ožji družinski člani in z njimi povezane pravne osebe odjemalci običajnih produktov in storitev družbe, v kateri SDH ima ali upravlja kapitalsko naložbo, po splošnih pogojih, ki veljajo za druge subjekte na trgu.

Med strankama sta sporni pravni vprašanji, (1) ali je družba 2TDK "gospodarska družba s kapitalsko naložbo države" v smislu drugega odstavka 39. člena ZSDH-1 in (2) ali je delovno razmerje "poslovno razmerje" v smislu drugega odstavka 39. člena ZSDH-1.

Glede prvega pravnega vprašanja so za pravilno razlago sporne določbe drugega odstavka 39. člena ZSDH-1 bistvene naslednje definicije iz 2. člena ZSDH-1:

"1. Naložbe so kapitalske naložbe, terjatve in stvarno premoženje.

2. Kapitalske naložbe so lastniški vrednostni papirji po zakonu, ki ureja trg finančnih instrumentov, ali poslovni deleži ali drugi lastniški deleži v posameznih gospodarskih družbah skladno z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

3. Kapitalska naložba države je kapitalska naložba v lasti Republike Slovenije, KAD ali SDH.

4. Družba s kapitalsko naložbo države je pravna oseba, ki je izdajateljica kapitalskih naložb v lasti SDH, in družba, ki je izdajateljica kapitalskih naložb v upravljanju SDH in v lasti Republike Slovenije."

Iz navedenih definicij izhaja, da zakon v 3. točki, na katero se sklicuje tožena stranka, res širše definira kapitalsko naložbo države, saj določa, da je to kapitalska naložba v lasti Republike Slovenije, KAD ali SDH. Da je družba 2TDK v izključni lastni Republike Slovenije med strankama ni sporno. V smislu 3. točke 2. člena ZSDH-1 je ta družba torej kapitalska naložba države, kar med strankama prav tako ni sporno. Sporen je rezultat besedne razlage tožene stranke, da je zato tudi z izrazom "gospodarska družba s kapitalsko naložbo države" iz drugega odstavka 39. člena ZSDH-1 mišljena (katerakoli) družba, ki je v lasti Republike Slovenije, ker je "poudarek" na izrazu "kapitalska naložba države".

Vendar pa je treba po presoji sodišča upoštevati nadaljnjo definicijo iz 4. točke 2. člena ZSDH-1, ki je ožja kot tista iz 3. točke in določa, da je družba s kapitalsko naložbo države pravna oseba, ki je izdajateljica kapitalskih naložb "v lasti SDH", in družba, ki je izdajateljica kapitalskih naložb "v upravljanju SDH in v lasti Republike Slovenije". Tožnik trdi, da družba 2TDK ni ne v lasti SDH ne v upravljanju SDH, kar med strankama prav tako sporno. Navedeno torej pomeni, da družba 2TDK v smislu 4. točke 2. člena ZSDH-1 ni družba s kapitalsko naložbo države.

To po presoji sodišča potrjuje pravilnost razlage, da ima tudi v drugem odstavku 39. člena istega zakona izraz "gospodarska družba s kapitalsko naložbo države" enak pomen, kot je opredeljen v 4. točki 2. člena ZSDH-1, v katerem je govora samo o "družbi s kapitalsko naložbo države". Če definicija iz 4. točke ne bi bila potrebna za razlago zakona, potem je zakon ne bi vseboval in bi ostal le pri (širši) definiciji iz 3. točke 2. člena. Tako ni prepričljivo stališče tožene stranke, da ker je v drugem odstavku 39. člena besedni zvezi "družba s kapitalsko naložbo države" dodana beseda "gospodarska", ne gre za "družbo s kapitalsko naložbo države" v smislu 4. točke 2. člena ZSDH-1, ampak (le) za "kapitalsko naložbo države" v smislu 3. točke 2. člena ZSDH-1. Logično je, da zakon z uporabo izraza "družba s kapitalsko naložbo države", upošteva definicijo iz 4. točke 2. člena ZSDH-1, kjer je točno ta izraz definiran, in ne, da navedena definicija ne velja, ker je besedni zvezi dodana nebistvena beseda "gospodarska".

Odločilno je tudi, da drugi odstavek 39. člena ZSDH-1 poleg tega, da na začetku uporablja izraz "gospodarska družba s kapitalsko naložbo države", ko določa, da član nadzornega sveta SDH z njo ne sme biti v poslovnem razmerju, v nadaljevanju istega odstavka pri pojasnjevanju, kaj se šteje, da je poslovno razmerje, opredeljuje, da se za poslovno razmerje šteje vsak pravni posel razen poslov, v katerih so člani nadzornega sveta SDH /.../ odjemalci običajnih produktov in storitev "družbe, v kateri SDH ima ali upravlja kapitalsko naložbo", po splošnih pogojih, ki veljajo za druge subjekte na trgu. Iz same določbe torej izhaja, da se nanaša le na družbe, v katerih SDH ima ali pa upravlja kapitalsko naložbo. Širše pojmovanje v prvem delu določbe nato pa ožje pojmovanje v drugem delu, kjer je le pojasnjen pojem poslovnega razmerja iz prvega dela določbe, namreč ne bi bilo logično.

Tožena stranka zatrjuje, da njeno stališče podpirata namenska in zgodovinska razlaga. Trdi, da je pojem iz 4. točke 2. člena uporabljen le v tistih določbah ZSDH-1, ki se nanašajo na vodenje poslov SDH, torej na uresničevanje upravljavskih upravičenj uprave SDH v zvezi s kapitalskimi naložbami, ki jih upravlja (17., 18., 20., 21., 23., 24., 32., 56. in 66. člen ZSDH-1), kar po presoji sodišča ni prepričljivo že zato, ker zakon uporablja ta pojem tudi v splošnih določbah (8. in 9. člen ZSDH-1) in npr. 46., 48. in 67. členu, ki se nanašajo na upravo SDH in poročanje SDH Državnemu zboru. Tako ni mogoče ugotoviti, da bi zakon z ožjim pojmom "družba s kapitalsko naložbo države" iz 4. točke 2. člena ZSDH-1 meril le na uresničevanje upravljavskih upravičenj uprave SDH v zvezi s kapitalskimi naložbami, ki jih upravlja, v vseh ostalih primerih, ko uporablja ta isti pojem (z ali pa brez dodatka "gospodarska"), pa bi ciljal na širšo definicijo iz 3. točke 2. člena ZSDH-1.

Glede namenske razlage tožena stranka še trdi, da je treba drugi odstavek 39. člena ZSDH-1 razlagati v zvezi z ločitvijo funkcije države kot lastnice kapitalskih naložb od drugih funkcij države in preprečevanjem nasprotja interesov, vendar določno ne pojasni, kako je tožnikova funkcija v družbi 2TDK v nasprotju z omenjenimi nameni, ampak se le sklicuje na zgodovinsko razlago, da je ZSDH-1 ob uveljavitvi leta 2014 predvidel koncentrirano upravljanje naložb in razen taksativno predvidenih izjem v samem zakonu (drugi odstavek tedanjega 19. člena ZSDH-1) ni predvidel, da bi se izjeme lahko določile še z drugim zakonom.

Tem določbam ZSDH-1 naj bi logično sledile tudi njegove druge določbe, vključno s tistimi, ki se nanašajo na pogoje za imenovanje članov organov SDH, pri čemer bi se lahko prepoved vzpostavljenega poslovnega razmerja ob zasledovanju istega namena dejansko omejila na razmerje med članom nadzornega sveta SDH in družbe s kapitalsko naložbo države v upravljanju SDH, saj bi takšna prepoved upoštevala taksativno naštete izjeme iz drugega odstavka 19. člena ZSDH-1. Tožena stranka s tem v bistvu trdi, da je treba 39. člen ZSDH-1 razumeti tako, da ZSDH-1 enako kot ob sprejetju leta 2014 še vedno predvideva koncentrirano upravljanje naložb (razen taksativno predvidenih izjem iz drugega odstavka tedanjega 19. člena ZSDH-1). Vendar pa sodišče poudarja, da je novela ZSDH-1A iz leta 2022⁴ sama izrecno predvidela možnost, da lahko tudi drug zakon določi izjemo od pristojnosti SDH za upravljanje naložb države, hkrati pa novela ni spremenila ne definicij iz 3. in 4. točke (ki sta bili enaki že ob sprejemu zakona) ne drugega odstavka 39. člena ZSD-1, zato stališče tožene stranke ni pravilno.

Ker sodišče določb ZSDH-1 ni razlagalo v luči določb ZIUGDT so nerelevantni ugovori tožene stranke, da 6. člen ZIUGDT ne more vplivati na razlago določb ZSDH-1, ki urejajo članstvo v nadzornem svetu SDH, ker se nanaša le na vprašanje upravljanja družbe 2TDK,

Glede na navedeno je razlaga drugega odstavka 39. člena ZSDH-1, na katero se je oprla tožena stranka, napačna, in sicer neodvisno od vprašanja razlage pojma "poslovno razmerje". Že iz tega razloga je torej sklep tožene stranke nezakonit. Zato je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 64.a člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka. Tožnik je namreč vložil ugotovitveno tožbo iz druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko ni sporno. Med strankama so bila namreč sporna le pravna vprašanja.

K II. točki izreka:

Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na obravnavi in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 385,00 EUR. Tožnik je vložil še eno pripravljalno vlogo, ki je bila po mnenju sodišča potrebna, saj je v njej argumentirano prerekal navedbe iz odgovora na tožbo, zato sodišče za to vlogo dodatno priznava še 38,50 EUR (4. člen Pravilnika). Skupni znesek 423,50 je treba povečati še za 22% DDV, kar skupaj znese 516,67 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka 15 dnevnega roka za njihovo prostovoljno plačilo (313. člen Zakona o pravdnem postopku in prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom OZ).

-------------------------------

1Gl. sodbo Upravnega sodišča I U 1386/2023 z dne 3. 7. 2024 in v točkah 11-14 navedeno sodno prakso.

2Ta določa: Člana nadzornega sveta SDH lahko na predlog vlade odpokliče državni zbor: - če se naknadno ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev za izvolitev; - če trajno izgubi delovno zmožnost za opravljanje svoje funkcije; - če ne opravlja nalog, določenih v tem zakonu in aktih upravljanja naložb iz tega zakona; - če ne opravlja nalog, določenih v zakonu, ki ureja gospodarske družbe; - če opravlja naloge iz prejšnjih dveh alinej nevestno ali nestrokovno; - če se naknadno ugotovi, da pred imenovanjem skladno z drugim odstavkom 59. člena tega zakona ni razkril okoliščin, ki bi lahko povzročile konflikt interesov, ali je navedel lažne podatke; - če krši določbe 6. poglavja tega zakona; - če opravlja funkcije, ki so nezdružljive s funkcijo člana nadzornega sveta SDH; - pri svojem ravnanju na kakršen koli način krši integriteto, kar Komisija za preprečevanje korupcije ugotovi s pravnomočnim aktom.

3Kasneje, kot pojasnjuje tožena stranka, so se posamezne naložbe kljub temu izločale iz centraliziranega upravljanja s posebnimi zakoni. Poleg 2TDK še Slovenski državni gozdovi, d. o. o., Holding Kobilama Lipica, d. o. o. in DRI upravljanje investicij, d. o. o. Sprva je 2TDK spadal pod upravljanje SDH, ZIUGDT pa je leta 2018 določil, da upravlja z deležem Republike Slovenije in uresničuje pravice Republike Slovenije kot družbenika v družbi vlada, ne glede na zakon, ki ureja SDH (6. člen ZIUGDT).

4Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Slovenskem državnem holdingu (ZSDH-1A) (Ur. l. 140/2022 z dne 4. 11. 2022). S to novelo je bila v drugem odstavku 19. člena ZSDH-1 tudi izrecno dopuščena možnost, da drug zakon določi izjemo od pristojnosti SDH za upravljanje vseh naložb Republike Slovenije (5. člen ZSDH-1A).