Jedro

Če dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje ne temelji na opravljeni glavni obravnavi, med predloženimi spisi pa ni zanesljive podlage za zaključek, da tožnica ni predložila dokazov, pritožbeno sodišče navedene sporne ugotovitve ne more preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 500/97-11, z dne 12.11.1998 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 08.02.1997. Z njo je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostava L. M. - P. z dne 02.09.1994. Z njo tožnici pri odmeri dohodnine za leto 1993 ni bilo priznano zmanjšanje osnove za dohodnino za znesek sredstev vloženih v gradnjo malih hidroelektrarn, v varstvo okolja in varčevanja z energijo (nakup pralnega stroja znamke Gorenje) po določbi 5. točke 1. odstavka 7. člena Zakona o dohodnini (Ur. list RS, št. 48/90 in 34/91, v nadaljevanju ZDOH).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavanem primeru za uveljavljanje zmanjšanja osnove za dohodnino po 5. točki 1. odstavka 7. člena ZDOH (nakup pralnega stroja). Po tej določbi se dohodnina zmanjša za znesek sredstev, vloženih v gradnjo malih hidroelektrarn, v varstvo okolja in varčevanje z energijo. Po določbi 3. odstavka 7. člena ZDOH mora zavezanec vsa sredstva, za katera uveljavlja zmanjšanje osnove, posebej izkazati in dokazati z dokumenti. Odločitev tožene stranke je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi. Sodišče sicer pritrjuje navedbi tožeče stranke v tožbi, da se po določbi 5. točke 1. odstavka 7. člena ZDOH osnova za dohodnino zmanjša za znesek sredstev, ki so vložena v proizvode, ki so prijazni okolju in ki varčujejo z energijo in da zakon zmanjšanja osnove ni pogojeval z izpolnjevanjem posebnih kriterijev. Toda po mnenju sodišča bi morala tožnica vsaj pritožbi priložiti dokumente, s katerimi bi izkazala utemeljenost uveljavljanja olajšave po 5. točki 1. odstavka 7. člena ZDOH. Tega ni storila. Zgolj pritožbena navedba, da ima kupljen pralni stroj, ustrezen atest in vgrajen sistem, ki zmanjšuje porabo električne energije, oziroma je okolju prijazen, ni dovolj za izpolnitev predpisanega pogoja iz 3. odstavka 7. člena ZDOH. Ker ni ponudila dokazov, ji olajšava utemeljeno ni bila priznana. Ni pa imela tožena stranka prav, ko je svojo odločitev utemeljila z mnenjem Ministrstva za okolje in prostor, t.j. ker ni bilo izdanih ustreznih kriterijev in meril o izvajanju veljavnih atestov.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Sodišče je spregledalo v tožbi navedena dejstva in opustilo vpogled v upravni spis ter predložene dokaze. Sicer bi moralo ugotoviti, da je bil upravni akt izpodbijan zaradi dejstva, ker se tožena stranka v upravnem aktu ni opredelila glede zmanjšanja, ki je bilo uveljavljano v napovedi in to iz razloga, ker je že organ prve stopnje ustno odločil, da se pralni stroj ne upošteva. Nakup ustreznega pralnega stroja, ki predstavlja olajšavo v smislu 5. točke 1. odstavka 7. člena ZDOH, je na podlagi pisnega poziva organa prve stopnje bil dokazan z ustreznimi dokumenti. Če bi sodišče vpogledalo upravni spis, bi ugotovilo, da napoved za odmero dohodnine vsebuje podatek za zmanjšanje osnove za dohodnino, medtem ko se tožena stranka o zmanjšanju ni izrekla. Da je bil nakup ustreznega pralnega stroja dokazan, bi sodišče lahko ugotovilo tudi iz dokumenta v spisu, brez datuma. Iz njega je razvidno, da v kolikor v napovedi uveljavljanje zmanjšanja ne bo dokazano, se bo v smislu 68. člena ZUP štelo, da napoved ni bila vložena. Ker je odločba za odmero dohodnine za leto 1993 bila izdana na podlagi vložene napovedi, je šteti, da so bili ustrezni dokazi predloženi. To bi moralo biti razvidno tudi iz zapisnika, ki bi ga organ v zvezi s pozivom za predložitev dokumentov in na podlagi opravljenega razgovora bil dolžan sestaviti. Tožena stranka je štela odločbo za pravilno zgolj zato, ker se zaradi neobstoja kriterijev ni bila dolžna izrekati o olajšavi. Sodišče pa je zavzelo stališče, da je odločba pravilna, ker stranka ni predložila dokazov. To ne ustreza dejanskemu stanju. Sodišče bi moralo postopati v skladu z določbo 2. odstavka 14. člena ZUS oziroma bi moralo odločati na glavni obravnavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka za svojo odločitev (o zavrnitvi pritožbe), ki jo je utemeljila s tem, da ni bilo izdanih ustreznih kriterijev in meril o izdajanju veljavnih atestov, ki bi dokazovali podlago za zmanjšanje osnove, ni imela podlage v določbah ZDOH.

Toda po presoji pritožbenega sodišča tudi sodišče prve stopnje (glede na podatke predloženih spisov) ni imelo podlage za sprejeto odločitev. Za dejanski zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožnica za svoje navedbe ni predložila dokazov, v predloženih spisih ni zanesljive podlage. Tožnica namreč trdi drugače. Med upravnimi spisi, ki ne vsebujejo popisa spisa, je sicer poziv organa prve stopnje tožnici (vabilo), da se zglasi 14.02.1994, vendar ne iz upravnih odločb, ne iz upravnih spisov ni razvidno, ali se je tožnica vabilu odzvala ali ne, niti ne o tem, ali in kaj je predložila na poziv.O tem ni nobenega zapisnika ali zaznamka. Ker navedena ugotovitev sodišča prve stopnje (ne da bi bila opravljena glavna obravnava) temelji prav na navedeni dejanski podlagi, ta pa je sporna in je pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti, je na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.