Jedro

Glede na to, da tožnica v spornem času svojega dela ni bila zmožna opravljati, njen izostanek z dela ni bil neupravičen, tako da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu (1., 2., 3., 4. in 5. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonita razveljavilo sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 24. 6. 2009 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 5. 8. 2009 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi citiranih sklepov ni prenehalo in je trajalo vse do 20. 5. 2010 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od dejanskega prenehanja delovnega razmerja do 20. 5. 2010 izplača vsa nadomestila plač, kot bi jih tožnica prejela, če bi bila začasno odsotna z dela zaradi bolezni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega neto zneska nadomestila plače dalje do plačila, da od obračunanih mesečnih bruto zneskov nadomestil plač odvede vse predpisane davke in prispevke in tožnico prijavi v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, tako da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja delovnega razmerja (3. točka izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino v višini 6.000,00 EUR (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.727,92 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do prenehanja obveznosti (5. točka izreka). V presežku (razlika med zahtevanimi zneski plače v obdobju od prenehanja delovnega razmerja do 20. 5. 2010 in prisojenimi zneski nadomestil plač v tem obdobju ter za znesek zahtevane odškodnine v višini 7.644,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (6. točka izreka).

Zoper obsodilni del (1., 2., 3., 4. in posledično 5. točko izreka) sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče spregledalo oziroma kršilo določbo 165. člena ZDR. Iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da tožnica ni obvestila tožene stranke o napovedanem dopustu, ampak o dejstvu, da je že tri dni na dopustu in da bo na dopustu še sedem dni. Obveščanje delodajalca o koriščenju letnega dopusta z obvestilom, poslanim po pošti, ko je tožnica že samovoljno začela s koriščenjem letnega dopusta, ne predstavlja običajne prakse pri toženi stranki. Priča D.M. je izpovedala, da nikoli ni bilo dvoma o tem, ali je bila delavcu odobrena izraba letnega dopusta. To pomeni, da ni bilo prakse pri toženi stranki, da delavec ni potreboval odobritve letnega dopusta oziroma da je zadoščalo že samo obvestilo o izrabi letnega dopusta. Sodišče je poseglo v pravico tožene stranke pri odločanju o koriščenju letnega dopusta, kajti vsaka izraba se presoja individualno, ne pa na podlagi splošne presoje, da je bil do spornega primera tožnici letni dopust vedno odobren in da naj bi bilo tako tudi v bodoče. Ker bi bila tožnica v spornem obdobju, ko ni uveljavljala bolniškega staleža, lahko kjerkoli in ne nujno doma, sodišče ne more očitati toženi stranki, da tožnice ni obvestila o neodobritvi letnega dopusta. Do tega, da tožnica ni poklicala direktorice OU ..., se sodišče ni opredelilo. Spregledalo je tudi izpoved direktorice, ki je navajala, da je tožnico dne 28. 5. 2009 osebno večkrat klicala tako na stacionarni kot na mobilni telefon, vendar se ji le-ta ni javila. Prav tako se ni opredelilo do izjav tožnice, da se ne spomni, da bi jo po telefonu klicala direktorica in da bi po telefonu govorila z A.N.K.. Iz teh razlogov ni jasno, na kakšen način bi lahko po mnenju sodišča tožena stranka obvestila tožnico, da ji izraba dopusta ni bila odobrena, glede na to, da tožnica ni reagirala na telefonske klice tožene stranke, kar kaže na to, da ni želela komunicirati z direktorico, ki je bila pristojna za odobritev letnega dopusta. Tožena stranka je na izvedensko mnenje podala pripombe, do katerih se sodišče ni opredelilo. Ugotavljanje delazmožnosti tožnice v spornem obdobju je nedopustno, ker predmet spora ni vprašanje, ali tožnici pripada bolniški stalež, ampak ali ji je bil odobren dopust. Tožena stranka ni pristojna, da presoja, ali je nekdo zdravstveno zmožen opravljati delo po zaključku bolniškega staleža, sploh če ga oseba o svojem zdravstvenem stanju ne seznani. V obvestilu o koriščenju spornega dopusta tožnica ni seznanila tožene stranke o tem, da potrebuje dopust zaradi zdravstvenih težav. V zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka je navedla in dokazala, da tožnica ni hotela začeti opravljati dela na ...v skladu s sklenjeno pogodbo od 1. 12. 2008 dalje. Na pričetek opravljanja dela na ... je bila še enkrat opozorjena s strani direktorice D.M. dne 1. 4. 2009. Ravno tako se sodišče ni opredelilo, kdaj je tožnici delovno razmerje dejansko prenehalo. Tožnica je namreč z dnem 31. 7. 2009 zaključila bolniški stalež, o nadaljnji odsotnosti pa tožnica tožene stranke ni več obveščala.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe tožene stranke in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je sodišče presojalo zakonitost tistega načina odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka. Slednja je svojo odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprla na 3. alinejo 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnici je bilo očitano, da je samovoljno (brez predhodne odobritve nadrejenega) koristila letni dopust v času od 25. 5. 2009 do vključno 1. 6. 2009. Nadrejeno delavko naj bi tožnica obvestila samo po pošti 27. 5. 2009, da je s 22. 5. 2009 zaključila bolniški stalež in da s 25. 5. 2009 nadaljuje z dopustom do 5. 6. 2009, na kasnejši klic direktorice pa se ni odzvala. Po 2. odstavku 82. člena ZDR je dolžna utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni dokazan. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je osebna zdravnica tožnici, ko je bila naročena na pregled 25. 5. 2009 v popoldanskem času, z istim dnem zaključila bolniški stalež. Do izdaje potrdila pristojne zdravnice o tem, da ji je bolniški stalež zaključen z 22. 5. 2009, ni mogoče trditi, da je z dela neupravičeno izostala od vključno 25. 5. 2009, saj se je tožnica tega dne (v popoldanskem času) lahko šele seznanila z datumom njegovega zaključka. Že naslednji dan sta mož in hči o tem toženi stranki priporočeno po pošti poslala obvestilo, da bo tožnica do 5. 6. 2009 koristila letni dopust. O odsotnosti tožnice je bila torej tožena stranka seznanjena pred koncem sporne večdnevne odsotnosti z dela, ker pa je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožnici očitala samovoljno koriščenje letnega dopusta, se v tej povezavi postavlja vprašanje upravičene odsotnosti z dela.

Letni dopust je neodtujljiva pravica delavca, saj se ji delavec ne more odreči, niti se mu ne more ta pravica kratiti. Iz tega razloga delodajalec izrabe letnega dopusta ne more zavrniti brez utemeljenega razloga ali sploh brez kakršnegakoli razloga. Kot je izpovedala nadrejena mag. D.M., posebnega razloga za zavrnitev odobritve spornega letnega dopusta tožnici ni imela. Osnovno pravilo pri izrabi letnega dopusta pa je, in v tem delu se pritožbeno sodišče strinja s toženo stranko, da mora ta biti delavcu vnaprej odobren, kar pomeni predvsem to, da mora delavec za njegovo izrabo vnaprej zaprositi in pridobiti soglasje delodajalca, iz izpovedi nadrejene pa izhaja, da soglasja ni dala predvsem zato, ker je že predhodno tožnici na njeno željo odobravala letni dopust za nazaj. Čeprav tožnica za odobritev letnega dopusta v času pred njegovim nastopom od tožene stranke ni predhodno zaprosila, bi bilo iz izpovedi nadrejene, da ji izrabe letnega dopusta ni odobrila zato, ker je že predhodno na željo tožnice odobravala dopust za nazaj, sklepati, da so se dopusti pri toženi stranki odobravali s časovnim zamikom in bi torej lahko tudi do izrecnega nasprotovanja dopustu prišlo naknadno.

Bolj kot razlogi, zaradi katerih tožena stranka ni mogla obvestiti tožnice o nasprotovanju izrabi dopusta v želenem času, pa je za odločitev v zadevi pomembna ugotovitev, da tožnica v spornem času svojega dela ni bila zmožna opravljati. V dokaznem postopku je bilo na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke nevropsihiatrinje A.V., dr. med., ugotovljeno, da tožnica svojega dela zdravstveno ni bila zmožna opravljati pred spornim obdobjem ne po njegovem zaključku 1. 6. 2009. Pravico do upravičene odsotnosti z dela je namreč potrebno presojati tudi z vidika dejanske zdravstvene nezmožnosti tožnice za delo, glede te pa je izvedenka po proučitvi medicinske dokumentacije ugotovila, da je imela tožnica psihične težave, zaradi katerih že dalj časa ni bila zmožna opravljati svojega dela. Psihično stanje tožnice je bilo takšno, da ni minilo nenadoma in ni ozdravljivo v dneh in tednih, ampak mesecih. Dne 23. 6. 2009 se ni bila sposobna zagovarjati pred komisijo. Tožnica je bila zaradi psihičnih sprememb neprevidna in je z vmesnimi dopusti skušala skrajšati trajanje bolniškega staleža, čeprav bi ji ta po klinični sliki pripadal. Na to mnenje je tožena stranka podala sicer pripombe, do katerih pa se sodišču ni bilo potrebno posebej opredeljevati, saj so se nanašale predvsem na to, da se izvedenka ni opredelila do odločb Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Upravičene odsotnosti z dela ni mogoče opravičiti le na podlagi potrdila o začasni zadržanosti z dela ali odločbe ZZZS, temveč lahko sodišče za potrebe odločitve v delovnem sporu tudi sámo ugotavlja okoliščine o upravičenosti odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene nezmožnosti za delo, zato je sodišče v obravnavanem sporu utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenke.

Tožnica v spornem času ni neupravičeno izostala z dela, kar pomeni, da ni obstajala zakonska podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Glede na to, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga, presoja, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, za odločitev v zadevi niti ni pomembna. Do teh (navedb o tem, da tožnica ni hotela pričeti z opravljanjem dela na OU ..., neupravičene odsotnosti tožnice v času od 1. 8. 2009 do 20. 8. 2009) in ostalih pritožbenih navedb, ki niso bile bistvenega pomena za odločitev, se pritožbeno sodišče zato ni opredelilo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Sodišče je glede na obrazloženo utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala, da se odločitev o odpovedi kot nezakonita razveljavi. Skladno s 1. odstavkom 118. člena ZDR je na predlog tožnice pogodbo razvezalo z dnem odločitve (20. 5. 2010), ji od dneva dokončnosti sklepa o izredni odpovedi (20. 8. 2009) do navedenega dne priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ji prisodilo ustrezno odškodnino.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnica z odgovorom ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.