Jedro

Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi. Ker je v tej zadevi predmet spora sama pravica do denacionalizacije, z izpodbijano odločbo tožene stranke, izdano v obnovljenem postopku, pa je bila v veljavi vzdržana odločitev o odpravi odločbe prvostopenjskega upravnega organa, ki se nanaša na vrnitev premoženja v naravi, ne gre za zadevo, v kateri je pravica stranke izražena v denarni vrednosti.

Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če je pravno vprašanje, ki ga zastavlja revident, postavljeno na načelni (splošni) ravni, ki terja splošne odgovore, ne utemeljuje pa njegovega pomena za odločitev v obravnavani zadevi ter za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), revident samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice in na veliko vrednost premoženja ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo, katere dovoljenost uveljavlja iz vseh razlogov po drugem odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Stranka z interesom G.G. v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8. 1 2009, izdano v obnovljenem postopku. Z navedeno odločbo je tožena stranka pustila v veljavi svojo odločbo z dne 15. 11. 2005, s katero je ob reševanju pritožbe zoper delno odločbo Upravne enote Logatec z dne 1. 2. 1999, zavrnila zahtevo A.A., B.B., C.C. in revidenta za denacionalizacijo tam navedenih nepremičnin, saj je štela, da je bilo to premoženje podržavljeno pravni osebi.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

7. V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi. V tej zadevi je predmet spora sama pravica do denacionalizacije. Z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo tožene stranke, izdano v obnovljenem postopku, pa je bila v veljavi vzdržana odločba tožene stranke z dne 15. 11. 2005, s katero je bila odpravljena odločba prvostopenjskega upravnega organa, ki se je nanašala na vrnitev obravnavanih nepremičnin v naravi, ter zavrnjena zahteva za denacionalizacijo teh nepremičnin. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009, X Ips 469/2010 z dne 26. 1. 2011) pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

9. Revident uveljavlja, da gre v tej zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju „ugotavljanja materialnopravnih predpostavk, ki se nanašajo na uporabo povojnih predpisov, kakor tudi notornih dejstev vodenja registra in aktivne vloge države pri t. i. tihem likvidiranju družb oz. prenosa pristojnosti vodenja registrov“.

10. Vprašanje ugotavljanja veljavnih predpisov in vodenja registrov gospodarskih družb v povojnem obdobju, kot ga zastavlja revident, ne izpolnjuje standardov, pojasnjenih v 8. točki te obrazložitve, saj je zastavljeno na načelni (splošni) ravni, ki terja splošne odgovore, ne utemeljuje pa njegovega pomena za odločitev v obravnavani zadevi ter za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v sodbi I Up 1603/2006 z dne 2. 10. 2008, izdani prav v zvezi z obravnavanim denacionalizacijskim zahtevkom, glede ugotavljanja denacionalizacijskega upravičenca, sprejelo stališče, da je kot dokaz o tem, komu je bilo premoženje podržavljeno, treba šteti odločbo o podržavljenju in zemljiškoknjižno stanje v času podržavljenja.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident zelo hude posledice utemeljuje z navedbo, da je zaradi izpodbijane odločitve onemogočena njegova zahteva za denacionalizacijo obsežnega premoženja velike vrednosti. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), revident samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice in na veliko vrednost premoženja ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več odločitvah, na primer X Ips 71/2010 z dne 7. 7. 2010, X Ips 102/2010 z dne 1. 7. 2010, X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010 in X Ips 38/2008 z dne 29. 9. 2010. 12. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

14. Stranka z interesom z odgovorom na revizijo ni prispevala k odločitvi oziroma pojasnitvi zadeve, zato glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora.