Jedro

Napotek tožene stranke prvostopnemu organu, da mora v postopku denacionalizacije po 11. čl. ZDen sam izvesti postopek dedovanja, ni pravilen, saj mora le-ta ugotoviti le upravičence po tem členu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota R. je z dopolnilno odločbo z dne 29.11.1995 dopolnila delno odločbo Sekretariata za gospodarstvo in družbenoekonomski razvoj Občine R. z dne 22.3.1993, s katero je bilo vrnjeno upravičenkam v postopku denacionalizacije: J.L., E.L., P.L. in tožnici podržavljeno premoženje, ki je bilo v uporabi Kmetijsko gozdarske zadruge P. oziroma v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, in sicer glede 6. točke tako, da je odločila o vračilu dela navedenim upravičenkam podržavljenega premoženja, in sicer v obliki odškodnine. Zavezanec: Slovenski odškodninski sklad d.d., Ljubljana (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) je dolžan v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe izročiti navedenim upravičenkam oziroma njihovim pravnim naslednikom obveznice prizadete stranke v skupni višini 189.042,00 DEM, vsaki do 1/4 celote, izplačljive v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izplačila. To predstavlja odškodnino za podržavljena stavbna in kmetijska zemljišča ter stavbe, ki jih izrek navedene prvostopne odločbe v nadaljevanju izrecno našteva (točka 1. pod a, b in c izreka prvostopne odločbe). Dne 18.12.1995 je navedeni prvostopni organ izdal sklep na podlagi 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), s katerim je popravil citirano prvostopno odločbo tako, da je dodal novo 3. točko, ki se glasi: "Za začasno skrbnico premoženja, ki se po 1. točki te odločbe vrne J.(J.) L. in P.L., se postavi vlagateljica zahtevka in njuna pravna naslednica, ga. F.L. (tožnica), Ljubljana, G. 21." Tožena stranka je ugodila pritožbi prizadete stranke in odpravila citirano prvostopno odločbo z dne 29.11.1995 (1. točka izreka); po uradni dolžnosti odpravila citirani popravni sklep z dne 18.12.1995 (2. točka izreka); ter vrnila zadevo prvostopnemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje (3. točka izreka), skladno z določbo 2. odstavka 242. člena ZUP. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja: Pritožbene navedbe, da ni pogojev za denacionalizacijo celotnega premoženja pokojnega L.F. so utemeljene. Glede na to, da je bil L.F. v času odvzema premoženja že pokojni, pridejo v poštev kot upravičenci v tem primeru, skladno z določbo 11. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), njegovi pravni nasledniki ob pogoju, da jim je bilo jugoslovansko državljanstvo po 9.5.1945 priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. S smrtjo osebe namreč njeno premoženje preide na dediče. Upravni organ mora zato v postopku denacionalizacije v primeru, ko so osebe upravičenci kot dediči po 11. členu ZDen, sam izvesti postopek dedovanja in ugotoviti vse dediče po pokojnem F.L. Ti so, kot izhaja iz spisa, vdova L.J. (do 1/2) in hčere L.F., L.P., L.E., P.M. in R.A.- vsaka do 1/5. Posamezni dedič pa pride v poštev kot denacionalizacijski upravičenec za delež, ki bi mu sicer šel kot dediču samo ob pogoju, da je imel po 9.5.1945 priznano jugoslovansko državljanstvo. P.M. in R.A. jugoslovanskega državljanstva nista imeli, zato tudi nista upravičenki v konkretnem denacionalizacijskem postopku. V ponovljenem ugotovitvenem postopku naj zato upravni organ ugotovi vse dediče po pokojnem L.F., na način, kot to ugotovi zapuščinsko sodišče, z izvedbo listinskih dokazov ali zaslišanjem stranke s tem, da se jo opozori na posledice krive izpovedbe in nato ponovno odloči o stvari. Glede na dosedanjo spisno dokumentacijo pa je mogoče ugotoviti, da kot upravičenke v konkretnem primeru pridejo v poštev L.J. do 1/2, L.F., L.P. in L.E. - vsaka do 1/5. Pritožbena navedba, da je napadena odločba neizvršljiva, saj je pritožnik zavezan k temu, da vroči obveznice mrtvim osebam oziroma dedičem, ki mu niso znani, je utemeljena. Taka odločitev je pravzaprav nična, saj je ni mogoče izvršiti. ZDen v 3. odstavku 67. člena določa, da se v primeru, ko je upravičenec do vračila premoženja umrl, da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere, in to z odločbo o denacionalizaciji. Dejstvo, da je upravni organ s popravnim sklepom, izdanim na podlagi 219. člena ZUP, postavil skrbnika denacionaliziranemu premoženju pokojnih upravičenk, napačnega izreka ne odpravlja. Pritožbeni organ je po uradni dolžnosti odpravil tudi popravni sklep, saj meni, da ta na zakonu ni utemeljen. 219. člen ZUP v 1. odstavku določa, da sme organ, ki je izdal odločbo vsak čas na predlog stranke ali po uradni dolžnosti, popraviti pomote v imenih in številkah, pisne ali računske pomote ter druge pomote tehničnega značaja, ne pa tudi pomote v izjavi volje. Pri tehnični pomoti gre za pomotni zapis stvarno izjavljene volje organa. Na podlagi 219. člena ZUP sme upravni organ popraviti samo to, kar ne posega v pravno situacijo, ki jo je ustvarila odločba, sicer gre za spremembo odločbe. Dispozitiv odločbe je avtoritativni izraz volje upravnega organa in se zmota v volji zato ne more popraviti po 219. členu ZUP, temveč samo v okviru pravnih sredstev. S tem, da je postavil skrbnika denacionaliziranemu premoženju, pa je prvostopni upravni organ posegel v pravno situacijo, ki jo je ustvaril s popravljeno odločbo, kjer je pritožniku naloženo, da obveznice vroči mrtvim upravičenkam oziroma nedoločenim dedičem. Pripomb pritožnika, ki zadevajo cenitev podržavljenega premoženja in se nanašajo na neupoštevanje 12. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, premičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92) v zvezi z funkcionalnim zemljiščem, pritožbeni organ ni presojal. Kot izhaja iz listinske dokumentacije sta si cenitvi cenilcev M.B. in J.B. v delu nasprotujoči, zato bo po mnenju pritožbenega organa za pravilno odločitev o stvari potrebno soočiti cenilca na ustni obravnavi. Čeprav pritožbene navedbe ne gredo v tej smeri, pa ima pritožbeni organ še naslednje pripombe v zvezi z dosedanjim postopkom na prvi stopnji: V spisni dokumentaciji ni izkazano pooblastilo L.P. L.F. za vložitev zahteve za denacionalizacijo. V tem bo pred dopolnitvijo postopka na prvi stopnji potrebno ugotovitveni postopek dopolniti. Glede na spisno dokumentacijo naj bi L.F. umrl dne 25.6.1944 v Celovcu, kar vlagateljica dokazuje s fotokopijo smrtovnice v nemškem jeziku. Pri tem pritožbeni organ opozarja na to, da ujemanje kopije z izvirnikom ni ugotovljeno in v tem bo potrebno ugotovitveni postopek dopolniti. Prvi odstavek 166. člena ZUP določa, da stranka predloži listino, ki se v postopku uporabi kot dokaz, v izvirniku ali overjenem prepisu, lahko pa tudi v navadnem prepisu (fotokopija), pri čemer ugotovi uradna oseba, ali se navadni prepis ujema z izvirnikom. Glede na določbo 2. odstavka 170. člena ZUP bo treba listine, ki so v tujem jeziku, v postopku predložiti v overjenem prevodu, če je to potrebno. Glede na to naj upravni organ v smislu določbe 68. člena ZUP pozove vlagateljico, da ta v naknadno naloženem roku predloži overjen prevod smrtovnice L.F., saj je dejstvo smrti L.F. pomembno za določitev upravičencev. Glede na povedano izhaja, da je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, posledično pa tudi napačno uporabljeno materialno pravo ter so bila kršena pravila postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev o stvari. Zato je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti. Ker bo potrebno ugotovitveni postopek dopolniti, kar bo ekonomičneje lahko opravil organ prve stopnje, pritožbeni organ zadevo vrača prvostopnemu, skladno z določbo 2. odstavka 242. člena ZUP.

Tožnica v tožbi meni, da stališče tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, z določitvijo dednih deležev sestrama M.P. in A.R., ki v času zaplembe premoženja formalno nista bili državljanki takratne Jugoslavije, s tem, naj se ostalim dedičem ne vrne njunega deleža - 2/5, ni pravilno. To stališče pomeni, da je temeljni namen ZDen izigran. Kot razume ta zakon, gre za popravo krivic. Če je krivica to, kar je bilo storjeno njeni družini, zakaj upravni organ ravna tako tudi sedaj. Dejanje zaplembe njihovega družinskega premoženja zakon jasno opredeljuje kot nedopustno in zato ga je potrebno vrniti. Vrniti pa ga je potrebno njim kot upravičenkam, saj živijo v Sloveniji. Vztrajanje tožene stranke na navedenem stališču, je ponovno jemanje premoženja in nova krivica. Potrebno se je postaviti v položaj, da bi njihov oče še lahko živel nekaj let, ali pa, da bi v letu, ko je umrl (1944), bila zapuščinska obravnava. Kdo bi bil dedič? Veliko je variant in nobena ne more postati po volji tožene stranke edino možna. V vsakem primeru pa bi premoženje ostalo v rokah upravičenk kot dedičev, saj živijo v Sloveniji (oporoka, dedni dogovor) tako, kot je odločil tudi prvostopni organ. Soglašala je z izdajo popravnega sklepa z dne 18.12.1995 in ni razlogov, da se upravni postopek zapleta in zavlačuje tudi zaradi tega vprašanja. V zvezi s cenitvijo je v denacionalizacijskem postopku že izrazila svoje mnenje. Z cenitvijo je bila določena odškodnina, ki je prej simbolična, kot pa dejanska. Čeprav bi moralo biti v upravnem spisu tudi pooblastilo njene sestre P.L., ga bo posredovala prvostopnemu organu, ker se en izvod tega pooblastila še nahaja pri njenem pooblaščencu v denacionalizacijskem postopku. Posredovala bo temu organu tudi prevod mrliškega lista za pok. očeta F.L. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo utemeljeno odpravila citirano prvostopno odločbo z dne 29.11.1995 in po uradni dolžnosti odpravila citirani popravni sklep z dne 18.12.1995 ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje.

Po presoji sodišča je tožena stranka dala v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilne razloge za svojo odločitev, ki izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih. Ti razlogi se nanašajo na: izvršljivost prvostopne odločbe glede obveznosti prizadete stranke (Slovenskega odškodninskega sklada), da vroči obveznice mrtvima upravičenkama (J. - J.L., umrli 16.12.1958 in P.L., umrli dne 20.2.1993) oziroma dedičem, ki ji niso znani, 3. odstavek 67. člena ZDen, da se zmota v volji ne more popraviti po 219. členu ZUP, soočenje obeh cenilcev (M.B. in J.B.) na ustni obravnavi, ker sta njuni cenitvi v delu nasprotujoči in pripombe v zvezi z dosedanjim postopkom na prvi stopnji (glede pooblastila P.L. tožnici in predložitve overjenega prevoda smrtovnice F.L., umrlega 25.6.1944 v Avstriji - 68., 166. in 2. odstavek 170. člena ZUP). Te razloge sodišče na tem mestu ne ponavlja.

Tožena stranka je utemeljeno opozorila prvostopni organ na pravilno uporabo določbe 11. člena ZDen s tem, da M.P., roj. L. in A.R., roj. L., jugoslovanskega državljanstva nista imeli, zato tudi nista upravičenki v konkretnem denacionalizacijskem postopku. Upravičenke po 11. členu ZDen so torej: J. (J.) L., tožnica, P.L. in E.L., roj. L. Ker pa sta upravičenki J. (J.) L. (dne 16.12.1958) in P.L. (dne 20.2.1993) umrli, bo potrebno zanju, v zvezi z dedovanjem premoženja, ki jima bi pripadalo po dopolnilni odločbi o denacionalizaciji, upoštevati določbe 74. člena ZDen (glej tudi 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen - Uradni list RS, št. 65/98 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-247/96 - Uradni list RS, št. 76/98) in 78. člena ZDen (glej tudi 20. člen cit. Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen). Pri tem napotek tožene stranke prvostopnemu organu, da mora v postopku denacionalizacije po 11. členu ZDen sam izvesti postopek dedovanja sicer ni pravilen, saj mora le-ta ugotoviti le upravičence po tem členu, kar pa ne vpliva na pravilno odločitev tožene stranke.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).