Jedro

Neocenjen zagovor obdolženega kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega B.N. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 39203/2013 z dne 13. 9. 2016 obdolženega N.B. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženemu naložilo povračilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanke M.J. v znesku 3.000,00 EUR, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2. Zoper sodbo so vložili pritožbo obdolženčevi zagovorniki, ki navajajo, da uveljavljajo kršitev določb ZKP ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovora obdolženega, ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ker zagovor obdolženega takšnega dejstva ne predstavlja. Je pa s tem, ko ni ugotavljalo ali je zagovor, kot ga je podal obdolženi, možen, oziroma ni preverjalo njegove resničnosti in ni pojasnilo, zakaj zagovoru obdolženega ne verjame, kršilo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP mora sodba vsebovati navedbe o tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. V konkretnem primeru bi moralo sodišče prve stopnje, da bi ravnalo po kriterijih iz citirane določbe, navesti konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih utemeljuje, da zagovor obdolženega ni verjeten, oziroma, zakaj ga ne sprejema, kar pa bi moralo utemeljiti v povezavi z izvedenimi dokazi in na podlagi teh dokazov napravljenimi dokaznimi zaključki.

5. Pregled razlogov izpodbijane sodbe pokaže, da sodišče prve stopnje ni zadostilo kriterijem iz 7. točke 367. člena ZKP. Tako je v točki 2 povzelo zagovor obdolženega, v točki 3 navedlo dokaze, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi, v točkah 5, 6 in 7 ter 8 povzelo vsebino izvedenih dokazov ter v točki 9 sprejelo dokazni zaključek, da biološke sledi obdolženega na cigaretnem ogorku, zavarovanem pri ogledu kraja kaznivega dejanja, ne dopuščajo dvoma, da je bil storilec tega kaznivega dejanja ravno obdolženi.

6. Dejstvo je, da najdba bioloških snovi obdolženega na kraju dokazuje najmanj njegovo prisotnost na kraju, vendar je potrebno pomen tega objektivnega dokaza, ki še ne dokazuje obdolženčeve vloge (storilec, sostorilec, pomočnik), ocenjevati v povezavi z zagovorom obdolženega, ki dejstva najdbe njegovih bioloških sledi na kraju ne zanika, zagovarja se, da je bil cigaretni ogorek podtaknjen, in preostalimi dokazi, ki obdolženega neposredno ne obremenjujejo, medtem ko pritožba utemeljeno opozarja na določena nujna preiskovalna dejanja, ki bi v obravnavanem primeru lahko bila opravljena.

7. Čeprav je v besedi strank državni tožilec zagovor obdolženega ocenil za izkustveno neverjetnega in neživljenjskega, pa je potrebno pritrditi pritožbi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj vsaj zaenkrat ni mogoče prezreti vpliva manjkajoče ocene zagovora obdolženega na drugačno dokazno oceno in s tem na pravilnost izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo potrebno zagovor oceniti samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, po potrebi izvesti še druge dokaze v smeri pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in na podlagi ponovne presoje glede na stanje zadeve presoditi ali obstajajo zadostni in dovolj trdni dokazi, ki obdolženemu dokazujejo storitev kaznivega dejanja tako v objektivnem kot subjektivnem pomenu.