Jedro

Tožeča stranka se je ob uvozu blaga, ki je bilo prijavljeno za uvoz in tranzit, zavezala kot porok. Tožeča stranka ni predložila listin o prijavi blaga, namenjenega carinarnici, zato je dolžna plačati carinske davščine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice z dne 4.1.1993, s katero je ta naložila tožnici plačilo 18.563,00 SIT carinskih dajatev. Tožeča stranka se je na podlagi 1. odstavka 200. člena carinskega zakona s poroštveno izjavo zavezala, da bo plačala vse carinske in druge uvozne dajatve, če uvoženo blago, ki je bilo navedeno v prijavi za uvoz in tranzit blaga, dne 6.11.1991 ne bo predano namembni carinarnici. Namembna carinarnica nima podatkov o izstopu blaga iz države. Tožnica tudi v pritožbi o tem ni predložila dokazov, zato je sklepati, da je bilo blago dano v prosto prodajo.

Tožeča stranka je takšno odločbo izpodbijala zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da jo sodišče odpravi. Navajala je, da tožena stranka ni verjela izpovedbi voznika, da ima blago na njegovem domu. Voznik je na mejnem prehodu prijavil blago, ki ga je imel za svoje osebne potrebe, vendar mu je carinik dejal, da prijava ni potrebna.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je carinarnica ravnala v skladu s 15. členom pravilnika o carinskem postopku , pa tudi v skladu z odredbo o začasnem uvozu in izvozu blaga. Komplet posode, ki je bil uvožen, ne sodi v seznam blaga, ki ga potnik začasno prinaša v državo. Zato je domača pravna oseba dala izjavo za polog varščine oziroma za plačilo vseh uvoznih dajatev, če blago ne bi bilo pravilno prijavljeno namembni (izstopni) carinski izpostavi. Tožeča stranka ni predložila listin, da je bilo blago prijavljeno ali carinjeno.

Tožba ni utemeljena.

Carinski zakon (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90, št. 34/90, prečiščeno besedilo, CZ) se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis. CZ določa postopek carinjenja blaga pri tako imenovanem tranzitu. Uvoz in tranzit blaga morata biti navedena v prijavi vhodni carinarnici (1. odstavek 191. člena CZ). Ta na podlagi 2. odstavka navedenega člena določi rok, v katerem je treba blago prijaviti pri prevzemni carinarnici zaradi izvoza. Zakon v 1. odstavku 200. člena določa, da mora prevoznik predložiti vhodni carinarnici carinsko deklaracijo in plačati varščino. Ker je bilo blago uvoženo kot tranzitno blago, je tožeča stranka na dan uvoza dne 6.11.1991 dala pisno poroštveno izjavo, da bo plačala vse pripadajoče carinske in druge uvozne dajatve, če blago ne bo predano namembni carinarnici. Na prijavi za uvoz in tranzit blaga je uvozna carinarnica določila, da mora biti blago navedeni carinarnici prijavljeno 6.11.1991. Tožeča stranka ni dokazala, da je bilo blago prijavljeno izvozni carinarnici in tudi na opomin carinarnice z dne 11.12.1992, da naj v osmih dneh predloži dokaze o prijavi blaga namenbni carinarnici oziroma izpostavi, ni odgovorila in takšnih listin ni predložila. Listin o prijavi blaga ni predložila tudi v pritožbenem postopku, pa tudi ne v tem upravnem sporu. Tožeča stranka se je zavezala kot porok, blago pa ni bilo prijavljeno izstopni carinski izpostavi, zato je tožena stranka pravilno in v skladu z navedenimi določbami CZ pritožbo zavrnila.

Ob dejstvu, da se je tožeča stranka kot porok zavezala plačati vse dajatve, če blago ne bo pravilno prijavljeno, so za odločitev nepomembne trditve v zvezi s prijavo in posestjo blaga.

Sodišče je po obrazloženem tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona.