Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov primarni zahtevek, za ugotovitev, da je sklep tožene stranke z dne 1. 8. 2012 neveljaven; da se ugotovi, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2006, Aneksa št. 1 z dne 28. 5. 2008, Aneksa z dne 25. 8. 2008 in Aneksa št. 3 z dne 11. 12. 2008 in mu dne 17. 10. 2012 ni prenehalo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po prejemu te odločbe tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja iz naslova delovnega razmerja, mu obračunati bruto osebno mesečno plačo za obdobje od 17. 10. 2012 do dneva izdaje sodne odločbe, za vsak mesec posebej, skupaj s pripadajočimi prispevki in davščinami ter mu izplačati neto mesečno plačo za omenjeno obdobje, za vsak mesec posebej, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev, da je sklep tožene stranke z dne 1. 8. 2012 neveljaven; da je tožena stranka dolžna tožniku zaradi prikrajšanja pri prejemkih v času od 18. 10. 2012 do dneva izdaje odločbe plačati odškodnino v višini, ki je enaka vsakomesečni razliki med osnovno mesečno plačo, ki bi pripadala tožniku v primeru nadaljevanja delovnega razmerja in dejansko prejetim zneskom pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno pa, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku, oziroma še podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v tem delu zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na neustavnost tistega dela 246. člena ZUJF, ki dejansko delodajalcu daje neomejeno diskrecijsko pravico za odločitev, ali z zaposlenim javnim uslužbencem, ki je izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev podaljša delovno razmerje ali ne. Tožnik je predložil listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je bila odločitev delodajalca takšna, da bo z vsemi javnimi uslužbenci, s katerimi naj bi delovno razmerje prenehalo na podlagi 246. člena ZUJF, opravljen razgovor, pri čemer je bilo s strani delodajalca ugotovljeno, da je nadaljevanje delovnih razmerij po 246. členu ZUJF v operativnih enotah policije, kjer je bil zaposlen tudi tožnik, zaželjeno. Že takšno pisno stališče delodajalca podkrepi navedbe tožnika, da je bil pri prenehanju delovnega razmerja dejansko diskriminiran. Sodišče je pri svoji odločitvi popolnoma nekritično sledilo odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-146/12, ki po mnenju tožnika v njegovem primeru ne more priti v poštev, in spregledalo, da je tožnik kot rečeno diskriminacijo pri odločanju o njegovem delovnem razmerju zatrjeval tudi na podlagi starosti. Res je na dan 31. 5. 2012 izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ki pa je osebna pravica posameznika in kot taka neodtuljiva pravica, je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti. V domeni imetnika pravice je, da se odloči, ali bo strogo osebnostno pravico tudi dejansko uveljavil in če jo bo uveljavil, kdaj jo bo uveljavil. Tako je 246. člen ZUJF popolnoma diskriminatoren napram zaposlenim v gospodarstvu, ki jim delodajalec zaradi ekonomskih razlogov lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer pa so starejši delavci celo varovana kategorija in jim delovno razmerje lahko preneha le na podlagi njihovega soglasja. Starejši delavci v javnem sektorju so v primerjavi s starejšimi delavci v zasebnem sektorju diskriminirani. Slovenija je od 1. 5. 2004 dalje tudi članica Evropske Unije, zato je v skladu z določbami Lizbonske pogodbe dolžna spoštovati tudi pravni red Evropske Unije. Tudi, če je Ustavno sodišče RS odločilo, da določba 246. člena ZUJF ni diskriminatorna glede na starost, ampak glede na spol javnih uslužbencev, pa je potrebno upoštevati tudi prepoved diskriminacije, kot jo na ravni Evropske unije določa Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktiva Sveta 2000/78/ES. Izjema, ki temelji na starosti, je dopustna le tedaj, kadar se zasledujejo legitimni cilji zaposlovalne politike. Tožnik ne dvomi, da bodo nadaljnje presoje skladnosti z določbo 246. člena ZUJF tudi z zavezujočim Evropskim pravom pokazale, da je bil takšen poseg delodajalca v osebnostno pravico javnega uslužbenca do upokojitve, nelegitimen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sobe sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloga, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa tega pritožbenega očitka z ničemer ne konkretizira. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Prav tako ni z ničemer konkretiziran pritožbeni očitek zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno oz. katerih odločilnih dejstev ni ugotovilo, zato tega pritožbenega očitka sploh ni možno preizkusiti.

Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo izključno na to, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določbe 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), ker je ta v nasprotju z Direktivo Sveta 2000/78/ES in Direktivo 2006/54/ES. Direktive Sveta spadajo, tako kot uredbe, sklepi in priporočila ter mnenja med sekundarno pravo Evropske unije. Za razliko od uredb, ki so zavezujoče v celoti in se v državah članicah uporabljajo neposredno in imajo tudi neposredne učinke, so direktive zavezujoče za države članice le glede cilja, ki ga je treba doseči, izbiro oblike in metode za dosego tega cilja pa je prepuščeno državi članici. Direktive tako že zaradi določbe člena 288/3 Pogodbe o delovanju Evropske unije praviloma ne izpolnjujejo pogojev za neposredno uporabo oz. neposredno učinkovanje, saj morajo pred tem članice EU sprejeti ustrezne izvedbene akte. Pod določenimi pogoji bi bil sicer možen tudi neposredni učinek kakšne od direktiv, vendar člen 6 Direktive 2000/78/ES, na katerega se sklicuje pritožba tudi ob neposredni uporabi ne bi mogel pomeniti, da je določba 246. člena ZUJF v nasprotju s tem členom.

V 1. odstavku 6. člena Direktive 2000/78/ES je določeno, da lahko države članice, ne glede na člen 2 (2), predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Iz takšne določbe izhaja, da kot legitimnih ciljev za različno obravnavanje zaradi starosti ni možno obravnavati samo cilje zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, kot zmotno meni pritožba. V določbi člena 6 (1) Direktive 2000/78/ES je namreč najprej določeno, da mora biti različno obravnavanje zaradi starosti objektivno in razumno utemeljeno z legitimnimi cilji, nato pa je v nadaljevanju našteto, da to vključuje tudi legitimne cilje zaposlovalne politike delovnega trga in poklicnega usposabljanja. Navedeni trije cilji iz področja zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja so torej našteti le primeroma. Kot takšen legitimen cilj, ki opravičuje v 1. odstavku 286. člena ZUJF različno obravnavanje javnih uslužbencev pri upokojevanju v primerjavi z ostalimi delavci, je potrebno šteti tudi cilje, ki so določeni v 1. odstavku 1. člena ZUJF, to je zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračuna.

Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-146/2012 z dne 14. 11. 2011, ko je presojalo skladnost določbe 246. člena ZUJF z Ustavo RS, ob zakonsko opredeljenem cilju (zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračuna), upoštevalo tudi cilj, ki izhaja iz zakonodajnega gradiva in ki ga je v svojem mnenju navedla vlada, to je vzpostavitev ugodne starostne strukture javnih uslužbencev. Ta cilj pa brez dvoma sodi v okvir legitimnih ciljev zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, kakor so opredeljeni v 1. odstavku 6. člena Direktive 2000/78/ES. Ustavno sodišče RS je izrecno ugotovilo, da je ustavno dopusten cilj prenehanja pogodbe o zaposlitvi javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi preprečitev sporov o tem, ali je zaposleni sposoben opravljati delo po določeni starosti, kar je povsem primerljivo dopustnim ciljem, ki jih je ugotavljalo SEU odločbi C-159/10 in C-160/10. SEU je v sodbi v združenih zadevah C-159/10 in C-160/10 obravnavalo vprašanje ali določbe Zakona o javnih uslužbencih dežele Hessen, o obvezni starostni meji za upokojitev uradnikov nasprotujejo Direktivi 2000/78/ES. V tej sodbi je bilo zavzeto stališče, da Direktiva 2000/78/ES ne nasprotuje zakonu, kakršen je zakon o javnih uslužbencih dežele Hessen, če je cilj tega zakona vzpostaviti ugodno starostno strukturo, da bi bilo olajšano zaposlovanje mladih in bi se spodbujalo njihovo napredovanje, da bi bilo upravljanje osebja optimalno in da bi se tako preprečili morebitni spori o sposobnosti zaposlenega za opravljanje dela po določeni starosti. Prav tako je Ustavno sodišče RS ocenilo, da je kot ključno pri presoji nujnosti izpodbijanega ukrepa potrebno upoštevati, da je cilj izpodbijane ureditve zaposlovalna politika, katere namen je trajno zmanjšati sredstva za plače v javnem sektorju in obenem dolgoročno vzpostaviti ustrezno starostno strukturo zaposlenih. Tudi to v celoti ustreza legitimnim ciljem, kot jih opredeljujeta sodbi SEU. Vse navedeno obenem kaže tudi na neutemeljenost pritožbenega očitka, da Ustavno sodišče RS v svoji odločbi sploh ni presojalo utemeljenosti legitimnega cilja v zvezi z zaposlovalno politiko in delovnim trgom, saj je iz vsebine odločbe Ustavnega sodišča RS razvidno, da je to storilo.

Ob ugotovitvi, da je tožnik ob uveljavitvi ZUJF 31. 5. 2012 dopolnil 51 let, 9 mesecev in 24 dni starosti ter 43 let in 2 meseca in 20 dni pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2012, ki je bil izdan na podlagi 2. odstavka 286. člena ZUJF. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 286. člena ZUJF o tem, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na podlagi 1. odstavka 36. člena v povezavi s 1. odstavkom 54. člena oz. 4. odstavkom 430. člena ali 402. člena ali 404. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami), pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Izpodbijani sklep je bil zakonito izdan na podlagi 2. odstavka 246. člena ZUJF, ki določa, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku 2 mesecev od uveljavitve tega zakona. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka.

Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko uveljavlja, da bi toženka morala tožniku ponuditi nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da 3. odstavek 286. člena ZUJF določa zgolj možnost, da se delodajalec in javni uslužbenec zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa v roku 2 mesecev od uveljavitve ZUJF dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja. Gre za odločitev, ki je dejansko v izključni pristojnosti delodajalca. V kolikor je tožena stranka ocenila, da tudi brez tožnika lahko nemoteno zagotavlja delovni proces, takšna ocena ne more biti podvržena sodnemu preizkusu in sodišče tudi nima pravice, da bi delodajalcu nalagalo sklenitev dogovora iz 3. odstavka 246. člena ZUJF. Za odločitev v tem sporu zato ni bistven dopis toženke z dne 18. 6. 2012, na katerega se sklicuje pritožba, da je v določenih službah Policije zaželjeno sklepanje dogovorov o nadaljevanju delovnega razmerja, niti želja delavca, da nadaljuje z delovnim razmerjem oziroma njegov socialni položaj po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljen je tudi pritožben očitek, da je bil sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi posledica diskriminacije tožnika. ZDR v 89. členu določa, kateri so neutemeljeni odpovedni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer med drugim tudi osebne okoliščine (rasa, narodnost ali etično poreklo, barva kože, spol, starost, invalidnost, zakonski stan, družinske obveznosti, nosečnost, versko in politično prepričanje, nacionalno ali socialno poreklo), vendar tožnik svojih navedb v tej smeri ni konkretiziral in ni navedel, katera osebna okoliščina naj bi bila razlog za njegovo odpoved, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljen je tudi tožnikov podredni tožbeni zahtevek po izplačilu odškodnine zaradi prikrajšanja pri prejemkih po upokojitvi. Tožnik namreč ni dokazal protipravnega ravnanja tožene stranke, ki je ena od predpostavk za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi 246. člena ZUJF, ker je izpolnil pogoje za starostno upokojitev, pri čemer ZUJF ne določa odpovednega roka, predvidena pa je posebna vrsta odpravnine, ki je bila tožniku v sklepu z dne 1. 8. 2012 tudi določena. Tožnik ima že zagotovljeno socialno varnost v obliki pravice do nezmanjšane starostne pokojnine, zato ni v enakem položaju kot delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in nimajo možnosti za starostno upokojitev. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je drugačne položaje mogoče urediti na drugačen način, zato so neutemeljeni pritožbeni ugovori tožnika, da je diskriminiran v primerjavi z ostalimi delavci na trgu dela, ki jim delovno razmerje preneha iz poslovnega razloga.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.